Sindikati so organizacije, ki imajo nalogo izboljšati razmere delavk in delavcev, ohranjati v preteklosti že izborjene pravice ter izbojevati nove. Gre za prostovoljna in interesna delavska združenja z namenom izboljšanja razmer na različnih področjih, kot so plače, število delovnih ur in delovni pogoji ter uveljavljanja vrste ekonomskih in socialnih pravic. Sindikati praviloma predstavljajo delavce znotraj procesa kolektivnega pogajanja z delodajalci, če pa dogovora ni mogoče skleniti, lahko organizirajo tudi stavko. Sindikalna svoboda je ena temeljnih pravic na področju dela in zajema pravico do ustanavljanja sindikata, članstva in delovanja v sindikatu, vključena pa je v vse najpomembnejše mednarodne dokumente o človekovih pravicah. Formalno so jo na primer opredelili tudi v Mednarodni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948.
Zametki samoorganiziranja delavcev segajo že v čas pred razmahom industrializacije, medtem ko nekateri zgodovinarji trdijo, da začetek sindikalizma predstavljajo že srednjeveški cehi, vendar pa je razlika med sindikati in cehi precej očitna, saj so v ceh lahko vstopali samo bolj izurjeni in izobraženi delavci, medtem ko so ostale vseeno izkoriščali. Z začetkom industrializacije pride do množičnega priseljevanja ljudi v mesta, opuščanja kmetijstva in zaposlovanja v tovarnah. Zaradi izjemno težkih delovnih razmer nastane zavest o delavskem razredu kot o posebni družbeni skupini, kar vodi v nastanek različnih delavskih organizacij. Z razmahom industrijske revolucije pa so delavci postajali vse močnejši v svojih zahtevah po boljših pogojih dela, zato je vlada v Veliki Britaniji leta 1799 prepovedala vsakršno združevanje delavcev. Delavske organizacije naj bi ovirale zakone svobodne konkurence in ogrožale zasebno lastnino. Kljub temu, da je bilo združevanje prepovedano, se delavci niso dali, ampak so se še bolj organizirali – tudi militantno, na primer znotraj gibanja, poimenovanega ludizem – in organizirali množične proteste. Eden večjih je bil leta 1820 na Škotskem, kjer je stavkalo 60.000 delavcev. Prepoved delavskega organiziranja je bila v Angliji odpravljena leta 1824, v Franciji 1848, v Nemčiji 1869 in v Italiji 1891.
Sindikati so se kot prvotno nacionalne organizacije že konec devetnajstega stoletja začeli povezovati tudi na mednarodni ravni in nekatere interese in dolžnosti prenesli na mednarodne sindikalne organizacije. Tako so v začetku dvajsetega stoletja nastale sindikalne organizacije, ki jih lahko razdelimo na dve organizacijski obliki. Mednarodni sekretariati združujejo nacionalne sindikate iz različnih držav po določenih panogah ali poklicih. Druga oblika t. i. mednarodnih sindikalnih organizacij združuje centralne nacionalne federacije ali nacionalne sindikalne centrale, prav tako iz različnih držav. Mednarodno organiziranje je pomembno predvsem zato, ker se je v času, ki ga zaznamuje globalni pretok blaga, kapitala, ljudi, treba povezati in boriti skupaj tudi na svetovni ravni.
Podobno velja za sindikate na splošno – več kot ima sindikat aktivnih članov, močnejši so, kar je izjemno pomembno v današnjem času, ko se morajo delavke in delavci nenehno boriti za svoje pravice in za varnost delovnih razmerij, hkrati pa delujejo v družbi, ki pozablja na sindikalno solidarnost.
Sindikalizem pri nas
Prvi slovenski sindikati so se začeli razvijati konec 19. stoletja, vendar takrat še kot del avstrijskih sindikatov. Sprva je njihovo delovanje obsegalo predvsem izobraževanje delavcev in šele kasneje so začeli z dejavnostmi, ki jih imamo danes za sindikalne. Na primer organiziranje delavcev in boj za delavske pravice, zastopanje posameznikov, ki se z določeno težavo obrnejo na sindikat, udeležba pri kolektivnih pogajanjih v različnih panogah in vloga socialnih partnerjev na nacionalni ravni, kjer sodelujejo pri oblikovanju zakonodaje.
Leta 1867 ljubljanski grafični delavci ustanovijo izobraževalno društvo, s tem se začne prvo organiziranje delavcev v slovenskem prostoru, dve leti kasneje pa tudi delavci v Mariboru ustanovijo izobraževalno društvo. Z državnim zakonom v okviru Avstro-Ogrske monarhije leta 1870 oblasti priznajo sindikalno svobodo, vendar so prvi rezultati organiziranja vidni šele leta 1886, ko se v Lešah pri Prevaljah uprejo rudarji in dosežejo osemurni delavnik in zvišanje mezd. Tri leta kasneje s podobnimi zahtevami stavkajo tudi rudarji v trboveljskem revirju. Leta 1890 izide prva brošura o osemurnem delovnem času in istega leta poteka prvo praznovanje prvega maja na Rožniku v Ljubljani. Z letom 1907 delodajalci in delavske organizacije že začnejo sklepati kolektivne pogodbe. Omenjena praksa se obdrži tudi v kasnejših državnih ureditvah (Država SHS, Kraljevina SHS) kljub temu da se kolektivne pogodbe nato omenjene šele v zakonodaji Kraljevine Jugoslavije leta 1922. Leta 1921 pa si delavci izborijo začetek delovanja t. i. Delavskih zbornic, ki tesno sodelujejo z delavskimi organizacijami. V časopisu Slovenski gospodar leta 1925 zapišejo: »V delavsko zbornico spadajo vsi delavci brez razlike na starost na spol …«
Med okupacijo je bilo delavsko združevanje prepovedano, po 2. svetovni vojni je nova oblast stare delavske organizacije ukinila, saj naj bi v socializmu tako ali tako imelo oblast delavstvo. Leta 1945 so ustanovili Enotne sindikate delavcev in nameščencev Jugoslavije, ki so imeli vlogo pri samoupravljanju.
Ob osamosvojitvi Slovenije je sindikalna svoboda postala ustavna kategorija, saj je v 76. člen Ustave Republike Slovenije zapisano: “Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno”. Prav tako se na sindikate navezujeta 42. člen, ki zagotavlja ustavno pravico do zbiranja in združevanja, ter 77. člen, ki daje pravico do stavkanja. V Sloveniji trenutno deluje 39 reprezentativnih sindikatov in 9 sindikalnih central, ki so reprezentativne na nacionalni ravni: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Pergam, KNSS (Konfederacija novih sindikatov Slovenije), K-90, Alternativa, Solidarnost, Konfederacija sindikatov javnega sektorja. Največja sindikalna centrala v državi je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ki združuje 22 sindikatov. ZSSS med svoje dosežke šteje ohranitev tridesetminutne plačane malice med delom, plačan prevoz na in z dela, sprejem zakona o zdravju in varnosti pri delu, dodatek na delovno dobo …
V ZSSS pa je vključen tudi naš sindikat, Sindikat Mladi plus.
