Muzika

Na Sindikatu Mladi plus poslušamo muziko. Pozorni smo na zanimive glasbeno-delavske zgodbe z vsega sveta, relevantne komade z zanimivim zgodovinskim ozadjem in pomembnim družbenim, političnim in ekonomskim kontekstom in na sploh na družbenokritično muziko, ki je vsaj približno povezana s tem, kar počnemo oziroma predstavljamo. Tole je naš izbor.

---

KLASIKE

Internacionala

Slavna delavska himna iz 19. stoletja je poziv k boju za pravičnejši svet s sporočilom, da bo upor uspel le, če bo mednaroden. Pesem so v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta za svojo vzele številne delavske, socialistične, komunistične, anarhistične in antikolonialne skupine. Nekaj časa je bila Internacionala uradna himna Sovjetske zveze, prepevali pa so jo na primer tudi študentje, ki so leta 1989 demonstrirali na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Različnih interpretacij in priložnosti, ob katerih so jo igrali, je najmanj toliko, kot je prevodov besedila pesmi, ki ga je leta 1871 v francoščini napisal francoski socialist, revolucionar, poet in delavec Eugène Pottier.

Bronwen Lewis: Bread and roses

Stara delavska pesem, ki je leta 1912 nastala ob veliki stavki tekstilnih delavk v mestu Lawrence v ameriški zvezni državi Massachusetts. Njeno sporočilo je univerzalno in pravi, da delavke in delavci – torej mi vsi – nimajo pravice samo do preživetja, temveč do polnega in človeka vrednega življenja. Pesem, ki jo je napisal James Oppenheim in si naslov izposodil iz govora ameriške sindikalistke in feministke Rose Schneiderman, so prepevali mnogi, prerasla je svoje lokalne okvire, zašla v popularno kulturo in doživela priredbe v različnih svetovnih jezikih. Nič čudnega, da je več kot sto let pozneje še vedno aktualna.

Pete Seeger: Which side are you on?

Besedilo za ta znani delavski komad, poklon uporu rudarjev v okrožju Harlan v ameriški zvezni državi Kentucky, je leta 1931 na kuhinjski koledar napisala Florence Reece, soproga enega od sindikalistov, ki so sodelovali pri omenjeni delavski vstaji. Pod tole izvedbo se je podpisal legendarni, pred slabimi petimi leti preminuli ameriški trubadur in politični aktivist Pete Seeger, sporočilo pesmi pa je nesmrtno: ob veliki družbeni nepravičnosti in neenakosti je nemogoče ostati ravnodušen ali nevtralen ‒ treba je izbrati pravo stran.

Lily Eskelsen: Solidarity Forever

Besedilo za tole staro sindikalno himno – v sijajni izvedbi Lily Eskelsen, učiteljice, sindikalistke, glasbenice in aktualne predsednice ameriškega Nacionalnega združenja za izobraževanje (NEA), ene največjih sindikalnih organizacij v državi – je leta 1915 napisal Ralph Chaplin, ameriški pisec, časopisni urednik, umetnik in sindikalist. Seveda so se časi in sindikati z njimi od takrat nedvomno spremenili, pa tudi širši solidarnosti med delavkami in delavci različnih generacij in ozadij in drugimi izkoriščanimi, ranljivimi, nemočnimi družbenimi skupinami pogosto ne kaže najbolje.

Billy Bragg: There is a Power in a Union

Besedilo legendarne delavske himne, luciden poziv delavcem naj se povežejo med sabo, There is a Power in a Union je leta 1913 napisal Joe Hill, švedsko-ameriški delavski aktivist, kantavtor in član organizacije Industrijski delavci sveta (IWW). Šlo je za radikalno delavsko združenje, ustanovljeno v ZDA na začetku 20. stoletja, ki je povezalo socialiste, anarhiste, marksiste, sindikaliste, migrantske delavce itd., vodilo pa jih je načelo, da se mora delavstvo združiti v enoten razred, ne glede na to v katerih panogah delajo posamezne delavke in delavci. Skupina IWW je aktivna še danes, Joe Hill pa je umrl mlad. Star je bil 36 let, ko so ga v sumljivih okoliščinah spoznali za krivega dvojnega umora in ga novembra 1915 usmrtili v Salt Lake Cityju. Njegove pesmi in ideje medtem živijo naprej.

John Lennon: Working Class Hero

Pesem Johna Lennona iz leta 1970, zaradi katere so mu med drugim očitali, da ne ve, o čem govori. Kaj pa naj bi slavni rock zvezdnik, ki je v Liverpoolu odraščal ob materialno dobro situirani teti, sploh lahko povedal o delavskem razredu? Ne gre se spuščati v umetniško integriteto velikega glasbenika, velja pa poudariti, da smo vsi, ki se preživljamo z lastnim delom, vedno in povsod najprej delavci, ne glede na to, kakšen poklic opravljamo ali v katere lokale zahajamo.

De Colores

De Colores je naslov španske ljudske pesmi iz 16. stoletja, ki danes predvsem v špansko govorečem svetu velja za (glasbeno) klasiko, saj je del popularne kulture in šolskih predmetnikov, predmet neštetih priredb in interpretacij in sploh neusahljiv vir navdiha. Skozi zgodovino so pesem prepevali v raznolikih okoljih in ob različnih priložnostih. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja jo je populariziralo špansko katoliško duhovno gibanje Cursillo, kasneje pa je obveljala za neuradno himno ameriškega sindikata kmetijskih delavcev United Farm Workers (UFW), ki ga je nekdaj vodil legendarni ameriško-mehiški sindikalist in aktivist Cesar Chavez. De Colores se razlikuje od običajnih delavskih napevov, ki so pogosto bolj politični in udarni, saj gre za počasno in preprosto zgodbo o lepoti prelivajočih se barv in harmoniji narave. Vseeno so jo delavke in delavci vzeli za svojo.

Zabranjeno pušenje: Srce, ruke i lopata

Alija Sirotanović (1914 – 1990) – doma iz vasice Trtorići v Bosni in Hercegovini – je bil rudar, udarnik in eden najbolj znanih delavskih junakov v nekdanji Jugoslaviji. Julija 1949 je skupaj s tovariši v eni sami osemurni izmeni izkopal do takrat rekordno količino premoga – 152 ton. Za svoj dosežek je prejel odlikovanje, o njegovem življenju se je spletla kopica legend, kasneje pa svoj obraz posodil tudi bankovcu za 20000 dinarjev. Njegovo rekordno količino izkopanega premoga so kmalu presegli, na koncu pa naj bi Alija umrl reven in pozabljen, medtem ko bi ga danes, če smo nekoliko cinični, verjetno razglasili za tehnološki višek. Njegova zgodba pa je navdihnila tudi komad legendarnega sarajevskega benda Zabranjeno pušenje.

Krystyna Janda: Ballada o Janku Wiśniewskim 

Decembra 1970 je v pristaniških mestih severne Poljske izbruhnil val protestov in stavk, naperjenih proti odločitvi takratne oblasti pod vodstvom Wladyslawa Gomulke, generalnega sekretarja Centralnega komiteja poljske združene delavske stranke, da zviša cene hrane in nekaterih drugih življenjskih potrebščin. V kraju Gdinja, nedaleč od Gdanska, so policijske enote streljale na skupino ladjedelniških delavcev in jih več ubile. O eni od žrtev je Krzysztof Dowgiałło, poljski arhitekt in politik, napisal danes na Poljskem že ponarodelo balado. Ker ni poznal identitete padlega delavca, ga je poimenoval Janek Wiśniewski. V baladi pripoveduje o delavcih, nad katerimi se je znesla oblast, o svetu, ki je vse to videl, a molčal, in o žalujočih mamah ustreljenih protestnikov. Tolaži jih z besedami, da njihovi sinovi niso umrli zaman, temveč so padli za »kruh, svobodo in novo Poljsko«. Poljske ladjedelnice so šle pozneje še skozi številne turbulentne spremembe – od množičnih stavk in ustanovitve slavnega sindikata Solidarnost v Gdansku leta 1980 do prehoda v kapitalizem in kasnejše privatizacije. Vsakokrat pa so bili v središču družbenih napetosti najprej delavci.

Hannes Wader: Die Moorsoldaten

Med letoma 1933 in 1945 je v okrožjih Emsland in Bentheim, v močvirnatih predelih zvezne države Spodnja Saška na zahodu Nemčije, vzdolž meje z Nizozemsko, delovalo 15 koncentracijskih taborišč, kamor so nacisti zapirali svoje politične nasprotnike, komuniste, socialiste, sindikaliste, kasneje pa tudi Jehovove priče, vojne ujetnike in uporniške borce z vseh koncev Evrope. Tam naj bi bilo zaprtih do 180 000 ljudi. Med njimi sta bila v taborišču Börgermoor tudi rudar in sindikalist Johann Esser ter režiser in igralec Wolfgang Langhoff, avtorja besedila pesmi »Močvirski vojaki« (Die Moorsoldaten, 1933), danes slavne in mednarodno znane nemške uporniške levičarske himne, sicer pa trpke zgodbe o jetnikih na prisilnem delu v taboriščnih močvirjih, ki čakajo na dan, ko bodo lahko odvrgli svoje lopate in stopili svobodi naproti.

Andy Irvine: Where is our James Connolly?

James Connolly (1868 – 1916) je irska ikona, padli revolucionar, politik, socialist, marksist, časnikar, sindikalist, publicist, teoretik, ustanovitelj Irske socialistične republikanske stranke, soustanovitelj sindikata Irish Transport and General Workers Union in eden od vodij paravojaške organizacije Irish Citizen Army, majhne, a dobro izurjene milice, ki se je v času znane velikonočne vstaje leta 1916 dvignila proti britanski nadvladi in skupaj z nekaterimi drugimi nacionalističnimi paravojaškimi skupinami razglasila neodvisno irsko republiko. Na Škotskem rojeni sin irskih staršev je odrasel v revščini in zato ni dolgo hodil v šolo. Pri štirinajstih je vstopil v britansko vojsko, od koder je nato dezertiral, kasneje pa je živel in delal tudi v ZDA. 12. maja 1916 so ga zaradi sodelovanja pri velikonočni vstaji usmrtili, upor je propadel, vendar Connolly nikoli ni zares umrl. Njegova življenjska zgodba in delo sta zaznamovala polpreteklo irsko zgodovino in sta – in to ne samo na Irskem – ljudem v navdih tudi danes, njegove ideje in prepričanja pa živijo naprej in ostajajo aktualna.

Modeny City Ramblers: Contessa

Contessa (Grofica) je ponarodela italijanska protestniška glasbena klasika, pesem s konca burnih šestdesetih let prejšnjega stoletja, časa vseevropskega, svetovnega družbenega revolta. Gre za zgodbo o izkoriščanju, neenakosti in uporu, ki jo je napisal Paolo Pietrangeli (1945), italijanski filmski in televizijski režiser, pevec, pisec in nekdaj aktivist italijanske komunistične partije. Komad je pronicljivo zasnoval v obliki dvogovora med ošabnim neznancem, ki neki grofici zaničljivo razlaga o ‘predrznih’ delavcih, ki stavkajo v tovarni, tam ‘škandalozno’ prakticirajo t. i. svobodno ljubezen in si naivno želijo, da bi šlo njihovim otrokom v življenju bolje kot njim, in med jeznim delavstvom, ki odgovarja nazaj, da ne bo sprejelo nobenega kompromisa, ampak izkoriščanje končalo tudi z vojno, če bo treba.

Jacques Brel: Jaurès

Šanson velikega belgijskega pevca, umetnika, igralca Jacquesa Brela, znanega po tematiziranju družbene nepravičnosti in po svoji družbenokritični umetniški drži. »Jaurès«, presunljiva glasbena pripoved z zadnjega Brelovega albuma iz leta 1977, je svojevrsten poklon Jeanu Jaurèsu, karizmatičnemu francoskemu politiku, socialistu, časnikarju, pacifistu in članu širšega mednarodnega socialističnega protivojnega gibanja, ki si je do zadnjega prizadevalo preprečiti izbruh prve svetovne vojne. Istočasno pa gre tudi za zgodbo o delavskem razredu z začetka 20. stoletja, za pripoved o delavcih vseh vrst, ki so začeli garati že v rosnih letih, »se postarali, še preden so se rodili«, kot poje Brel, potem pa so jih poslali na fronto, kjer so umirali v moriji prve svetovne vojne. Jaurèsa je sicer že julija 1914 v Parizu ustrelil provojni atentator, sama vojna pa je nato zahtevala več kot 17 milijonov življenj. Med padlimi je bil tudi Jaurèsov dvajsetletni sin.

 Billy Bragg & Co.: Union Maid

Delavska klasika, ki jo je leta 1940 napisal Woody Guthrie, legendarni ameriški folk glasbenik, znan po svojih angažiranih političnih, družbenokritičnih in delavskih glasbenih pripovedih, ki je v našem glasbenem kotičku že večkrat nastopil. Union Maid, pogled na delavski boj z ženske perspektive, je napisal kot posledico širšega spoznanja, da je vloga žensk znotraj sindikalnega gibanja velikokrat spregledana. Kot se za klasiko spodobi, so Union Maid prepevali mnogi, prerasla je svoje okvire, zašla v popularno kulturo, doživela nemalo priredb in se spreminjala skozi čas. Za problematično je veljala zadnja kitica, ki so jo Guthriejevemu izvirnemu besedilu sicer naknadno dodali njegovi kolegi iz skupine Almanac Singers, glasi pa se takole:

Roll The Union On 

Gre še za eno staro sindikalno klasiko iz leta 1937 o tem, kako nam, delavkam in delavcem, nihče nič ne more, če smo le združeni, organizirani in solidarni. Ni čisto znano, ali je pesem John Handcox (1904 – 1992), temnopolti ameriški sindikalist in delavski poet, v celoti napisal sam, je pa dejstvo, da je prvi zvočni posnetek omenjene glasbeno-delavske zgodbe, ki ga je napravil za ameriško Kongresno knjižnico, njegov. In čeprav se zdi stvar strašno stara oziroma iz nekih drugih zaprašenih in oddaljenih časov, je, kot se za klasiko spodobi, še vedno aktualna in kot taka še danes pogosta glasbena spremljava protestov, demonstracij in različnih akcij delavk in delavcev z vsega sveta.

Bob Marley: Get Up Stand Up

Aktivistična reggae klasika velikega Boba Marleyja, ki jo je napisal (skupaj s Petrom Toshem) v času turneje po Haitiju, kjer ga je pretresla tamkajšnja revščina, objavljena je bila na albumu z naslovom Burnin’ (Bob Marley & The Wailers) iz leta 1973, pozneje pa postala, kot se za klasiko spodobi, predmet številnih priredb in predelav.
Gre za zadnji komad, ki ga je Marley zapel v življenju, točneje na svojem zadnjem koncertu (v Pittsburghu, ZDA) septembra 1980. Prav tako gre za nekakšno mednarodno himno človekovih pravic, napisano v običajnem, vsakdanjem jeziku z univerzalnim sporočilom, da se je treba vedno znova boriti za svoje pravice. Zato ni nič čudnega, da stvar ostaja aktualna in pomembna tudi danes oziroma povsod, kjer vladata krivica in neenakost, in kjer se moramo ljudje upreti v boju za boljši svet.

Victor Jara: Plegaria a un Labrador

Pogled v Čile: kultna čilska glasbeno-delavska zgodba iz leta 1969, poziv k skupnemu boju – kmetov, delavcev, sindikatov itd. – za boljši svet legendarnega čilskega umetnika, glasbenika, pisca, političnega aktivista in poeta tamkajšnje socialistične revolucije Victorja Jare, ki so ga 16. septembra 1973 brutalno umorile sile generala Augusta Pinocheta, in sicer le nekaj dni zatem, ko so v državnem udaru strmoglavile levo vlado Salvadorja Allendeja.

Joan Baez: Joe Hill

Še ena prava delavska klasika. Joe Hill je bil, kot smo že pisali, švedsko-ameriški delavski aktivist, kantavtor in član organizacije Industrijski delavci sveta (IWW). Šlo je za radikalno delavsko združenje, ustanovljeno v ZDA na začetku 20. stoletja, ki je povezalo socialiste, anarhiste, marksiste, sindikaliste, migrantske delavce itd., vodilo pa jih je načelo, da se mora delavstvo združiti v enoten razred, ne glede na to v katerih panogah delajo posamezne delavke in delavci. Novembra 1915 so ga, potem ko je bil v sumljivih okoliščinah spoznan za krivega dvojnega umora, usmrtili v Salt Lake Cityju. Odšel je v legendo in postal pomembna, markantna figura mednarodnega delavskega boja.

Puntarska: Le vkup uboga gmajna!

Znan glasen in doneč napev, ki izvira iz časov kmečkih uporov, ko so na začetku 16. stoletja slovenski kmetje nastopili proti fevdalni gospodi. Ta zgodovinski okrušek je bil podlaga pesniku Miletu Klopčiču za pesem Puntarska, ki jo je leta 1936 napisal za dramo Velika puntarija Bratka Krefta.

“Puško, meč, kopje v dlan!
Bije za svobodo se tlačan!
Iz grajskih kevdrov teče vino,
heja, hejo!
Zažgali grofu smo graščino,
heja, hejo!
Grad gori, grof beži,
vino teče naj, če teče kri!”

Bella ciao 

Slavna, nesmrtna, sijajna italijansko pesem – Bella Ciao – sezonskih delavk, imenovanih mondine, ki so v drugi polovici devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja v težkih delovnih pogojih in za mizerno plačilo garale na riževih poljih pokrajin Lombardije in Piemonta. Pesem je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja vzelo za svojo tudi italijansko antifašistično gibanje, zato je danes Bella Ciao bolj znana kot partizanska klasika, čeprav ima širše ozadje. Doživela je tudi vrsto drugih priredb in predelav in je danes del popularne kulture, v vsakem primeru pa gre za grenko, a pomembno glasbeno zgodbo, ki ponuja nauke tudi za današnji čas.

John Lennon/Plastic Ono Band: Power To The People

Klasika Johna Lennona in njegove Yoko Ono iz leta 1971. Naslov “Power to the People” je dobila po popularni frazi iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je opisovala potrebo posameznic in posameznikov, da odvzamejo vladam ter različnim institucijam moč in nadzor, za kar se je zavzemal tudi sam omenjeni veliki glasbenik in umetnik. Ter želel s tole pesmijo v prvi vrsti opolnomočiti ljudi.

Woody Guthrie: Ballads Of Sacco And Vanzetti

Leta 1927 sta bila v Bostonu usmrčena italijansko-ameriška delavska aktivista in voditelja, anarhista Nicola Sacco in Bartolomeo Vanzetti. Šest let prej, leta 1921, sta bila – po krivem – obtožena umora blagajnika in njegovega telesnega stražarja, ki se je zgodil med ropom v tovarni čevljev. Primer je zaznamovalo trdo protiimigrantsko in protilevičarsko ozračje, omenjenih nazorov pa niso skrivale niti takratne ameriške sodne instance.

---

SKRITI BISERI

Ryan Harvey: Old Man Trump

Woody Guthrie (1912 – 1967) je bil legendarni ameriški folk glasbenik, znan po svojih angažiranih političnih, družbenokritičnih in delavskih glasbenih pripovedih. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je dve leti živel v javnem (!) stanovanjskem kompleksu Beach Haven v Brooklynu v New Yorku in preziral svojega stanodajalca, razvpitega in rasističnega lokalnega nepremičninskega mogotca, ki je temnopoltim onemogočil dostop do svojih stanovanj. To je bil čas, ko je, poenostavljeno povedano, ameriška Federal Housing Administration (FHA) gradnjo nekaterih stanovanjskih sosesk v New Yorku prek sistema podeljevanja subvencij in posojil zaupala zasebnim gradbenim investitorjem, ki so v novozgrajenih mestnih četrtih nato služili tudi s pobiranjem najemnine. O enem izmed njih je Guthrie tako napisal trpko pesem, ki so jo odkrili šele nedavno. S pomočjo pevke in umetnice Ani DiFranco in kitarista Toma Morella, ki je v naših glasbenih kotičkih že nastopal, jo je uglasbil Ryan Harvey, ameriški folk glasbenik in aktivist mlajše generacije.

Guthriejevemu stanodajalcu, ki naj bi pri gradnji kompleksa Beach Haven v sumljivih okoliščinah pospravil v žep 3.7 milijona dolarjev, pa je bilo ime – glej ga zlomka – Fred Trump, šlo pa je za očeta aktualnega ameriškega predsednika.

Deolinda: Parva que Sou

Grenka, a tudi duhovita družbenokritična glasbena zgodba, ki jo je za svojo vzela predvsem portugalska mladina v času, ko je v državo prišla trojka. O prekarnosti, o generaciji mladih, ki so prisiljeni delati zastonj in se zadovoljiti z drobtinicami. In ki se zato ne morejo odseliti od staršev, se docela osamosvojiti in postaviti na lastne noge ter so tako prisiljeni odlagati pomembne življenjske odločitve v nedoločljivo prihodnost. Same resne kompleksne teme, s katerimi se mladi soočamo iz dneva v dan, preoblečene v nekakšen ‘neofado’ sodobnega portugalskega benda Deolinda in zavite v čaroben vokal pevke Ane Bacalhau. Tri minute in pol pravcate glasbeno-protestniške mojstrovine.

Hladno pivo: Firma

Udarna zgodba o tranziciji, privatizaciji, triumfu kapitala in o pogorišču, ki ostane za njim.

Zélia Barbosa: Funeral do Lavrador

Čaroben glas Zélie Barbosa in znan komad Delavčev pogreb, posnet v šestdesetih letih prejšnjega stoletja oziroma grenka zgodba o tem, kako bo za mrtvega plantažnega delavca njegov grob edini kos zemlje, ki ga bo kdajkoli imel v lasti.

الجسر | عبدالخالق – كفيل 

Odbita glasbena protestna intervencija, komični saudski YouTube hit (z angleškimi podnapisi), v prvi vrsti usmerjen proti zloglasnemu sistemu sponzorstva, ki je v veljavi v kraljevini (ter ponekod drugod v t. i. arabskem svetu) in ki določa, da morajo imeti večinoma migrantski, nekvalificirani delavci t. i. osebnega sponzorja, ki skrbi za njihovo vizo in druge pravne vidike bivanja v državi. To pa v praksi pomeni, da so delavci malodane v lasti svojega delodajalca, saj brez njegovega dovoljenja ne morejo dati odpovedi ali poiskati drugega delovnega mesta, pogosto pa jim zasežejo tudi potni list.

Kenen joukoissa seisot/Who are you standing with?

Tale glasbena izbira na prvi pogled nima nobenega smisla. Čudna, eksotična muzika, nerazumljiv jezik, pa še pust, enoličen video, v katerem na črnem ozadju gledamo tri obraze iz oddaljene zgodovine – Marxa, Engelsa in Lenina. Vendar pa gre za popularno finsko politično glasbeno klasiko, ki nas odpelje nazaj v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v zlato obdobje politične muzike na Finskem. V družbo, v kateri je uporniška revolucionarna mladina, združena v raznih marksističnih, komunističnih in drugih levičarskih popularnih glasbenih kolektivih, verjela, da lahko človek s kritično, politično glasbo spremeni svet.

Tom Waits: I Can’t Wait To Get Off Work

Veliki mojster Tom Waits s svojo pronicljivo zgodbo – sicer z več mogočimi interpretacijami in podtoni – z albuma Small Change (1976), ki naj bi jo napisal na podlagi svoje izkušnje, ko je pri šestnajstih delal v piceriji v San Diegu. Za vse ujete v duhamornih, enoličnih dead-end službah, ki človeku kradejo čas, jemljejo energijo in komplicirajo življenje.

Jiuye (九野): Ime mi je Jin Huang

Kitajski ženski folk kvartet, sodobna pekinška feministična glasbena skupina z imenom Jiuye (九野) ustvarja za kitajske migrantske delavke in se z glasbo bori za boljši jutri. Uspelo nam je izbrskati spodnji komad, pri katerem gre za sodobno glasbeno-delavsko zgodbo z naslovom Ime mi je Jin Huang o, poenostavljeno povedano, trpkem vsakdanu kitajskih migrantskih delavk, ki v lovu za svojimi sanjami odidejo od doma, garajo cele dneve in na sploh nimajo veliko od življenja.

Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Luknjarska

Mojstrska, angažirana, svojevrstna glasbena zgodba o slovenski bančni luknji, naperjena proti kriminalcem in nepridipravom vseh vrst, ki so se pri tem okoristili. Melodija je vzeta po Gusarski, pripoveduje in igra pa naš sijajni kantavtorski tandem Katarina Juvančič & Dejan Lapanja. Primerna, kot pravita ustvarjalca, za petje na protestih, na troli, v službi, ob pomivanju posode ali otrokom pred spanjem. Za vse priložnosti, torej.

Prismojeni profesorji bluesa: Run Hilda

Se še spomnite Hilde Tovšak, nekoč razvpite direktorice danes propadlega gradbenega podjetja Vegrad, obsojene v več kazenskih postopkih, zdaj pa že nekdanje knjižničarke-zapornice v zaporu na Igu, megalomanske gradbene baronice, ki je pogosto delovala v spregi s politiko in delodajalke, ki je pred leti svojim delavcem iz BiH sporočila, da v Sloveniji “živijo v okolju na višji kulturni ravni in naj svojih navad ne nosijo s seboj v srce Evrope” ter naj nehajo “špilati tisto bosansko muziko kot nori”? Se še spomnite stisk in kalvarije Vegradovih zaposlenih in podizvajalcev – pa naravnost suženjsko izkoriščane tuje delovne sile –, ki so v mnogih primerih ostali brez vsega? Brez plač, plačanih socialnih prispevkov, zdravja, človeškega dostojanstva …

Ayman Mao: Dum (Kri)

Tole je vroča, glasna, brezkompromisna, subverzivna in hudo aktualna muzika, ki tokrat prihaja iz Sudana. Gre za himno trenutne sudanske družbene vstaje z naslovom Kri (»Dum«), mladega sudanskega glasbenika Aymana Maa, ki sicer živi in dela v ZDA. Muzika sodi v širši kontekst aktualnega dogajanja v omenjeni državi na severovzhodu Afrike, kjer je protestnikom in protestnicam pred kratkim uspelo odstaviti tamkajšnjega zloglasnega diktatorskega vladarja Omarja Al Baširja (Mednarodno kazensko sodišče ga je pred leti obtožilo genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov v sudanski pokrajini Darfur), ki je bil na oblasti 30 let. Trenutno je oblast v rokah spornega vojaškega tranzicijskega sveta, protestniki pa si prizadevajo, da bi vodenje države prevzela civilna oblast, ki bi nato organizirala volitve.

A March for the Beloved

Kultna južnokorejska protestna himna, ki je nastala ob vstaji, usmerjeni proti vojaškemu diktatorskemu režimu Južne Koreje (ki so ga aktivno podpirale tudi ZDA), v mestu Gvangju konec maja 1980. Gre za enega najbolj travmatičnih dogodkov v sodobni južnokorejski zgodovini, ko naj bi po spopadu med protestniki in vojsko na mestnih ulicah obležalo več kot 200 mrtvih civilistov. Državo so sicer že vse od korejske vojne (junij 1950 – julij 1953) naprej pa do poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja pretresale velike politične spremembe, avtokratski režimi, vojaški udari, izredne razmere, študentski, sindikalni protesti in podobno. Pokol v Gvangjuju pa je med drugim povzročil razmah številnih protestnih pesmi in eno najpomembnejših delimo spodaj.

---

DRUGE ZGODBE

Tom Morello/The Nightwatchman: Union Town

O delavskem boju, uporu, sindikalizmu pripoveduje Tom Morello, ameriški glasbenik, politični aktivist in nekdanji kitarist benda Rage Against The Machine.

Dubioza kolektov: 1. maj

Ena in edina Dubioza kolektiv na svoj način o največjem delavskem prazniku.

Mohammad Ali: Precarious Work

Mohammad Ali Aumeer je mladenič doma iz Toronta, glasbenik, aktivist, sindikalist in pomemben član angažiranega umetniškega kolektiva s pomenljivim imenom Socialist Hip Hop. Muziko in umetnost razume politično ter jo ima za orodje, s katerim je mogoče doseči prelomne družbene spremembe in zgraditi boljši svet od tega, v katerem živimo danes. Na mladega raperja bomo v prihodnosti še kako pozorni, tu pa je njegova glasna in iskriva zgodba – z jasnim agitacijskim predznakom – o prekarnosti, prekarnem delu, o prekarnem življenju, uporu in o vsem, kar spada zraven. Mohammad naj bi komad spisal v času, ko se je bil po končanem šolanju prisiljen soočiti s pomanjkanjem priložnosti na trgu dela. Zdaj se z umetnostjo bori naprej.

Sofia Ashraf: Kodaikanal Won’t

Udarna zgodba družbenokritične indijske raperke in aktivistke Sofie Ashraf o posledicah onesnaženja z živim srebrom v mestu Kodaikanal na jugu Indije, ki ga je zakrivila multinacionalka Unilever.

Mr. Picketman: Fight On

Mr. Picketman je umetniško ime Američana Phila Meze, zaposlenega v eni od južnokalifornijskih izpostav trgovske verige Albertsons, predanega dolgoletnega sindikalista, aktivnega znotraj organizacije United Food and Commercial Workers International Union (UFCW), in ljubiteljskega glasbenika. Tale komad je nastal ob množičnih delavskih protestih v ameriški zvezni državi Wisconsin leta 2011, ko je novoizvoljeni republikanski guverner Scott Walker z zloglasnim proračunskim predlogom želel močno omejiti pogajalske pravice tamkajšnjih sindikatov, ki zastopajo javne uslužbence. Gre za pošten odmerek angažiranega in družbenokritičnega delavskega rapa, ki kar kliče k akciji.

Bruce Springsteen: Ghost of Tom Joad 

Leta 1939 je ameriški pisatelj in kasnejši nobelovec John Steinbeck objavil roman Grozdi jeze (The Grapes of Wrath), zgodbo o obubožani družini Joad, ki se v tridesetih letih 20. stoletja – v času velike svetovne gospodarske krize – odloči zapustiti izsušeno, prašno, propadlo domačo Oklahomo in z vsem svojim imetjem poda na dolgo, težavno pot proti obljubljeni deželi Kaliforniji. Kjer pa namesto solidarnosti, pomoči in priložnosti za nov začetek, naletijo na nestrpnost, zavračanje, nasilje in izkoriščanje. Steinbeckova literarna klasika je danes del šolskih predmetnikov in ameriške popularne kulture – že leta 1940 je doživela slavno filmsko priredbo – in še vedno velja za izreden literarni dokument določenega prostora in časa, ki ostaja aktualen. Glavna oseba v romanu je Tom Joad, eden od Joadovih otrok, srboriti mladenič, ki se na začetku pripovedi vrne iz zapora in najde kmetijo svojih staršev zapuščeno, potem pa skupaj s svojci odpotuje na vzhod. Na koncu pa mu je – poenostavljeno povedano – zaradi sodelovanja pri organiziranju kalifornijskih migrantskih obiralcev sadja v boju za dostojne mezde za petami policija. Preden zbeži, v dramatičnem poslovilnem govoru materi zaupa svojo vizijo boja za pravičnejši svet. Njegovi zgodbi se je poklonil tudi veliki Bruce Springsteen, ki Joada razume kot arhetipsko podobo borca za pravice šibkejših in tistih odrinjenih na rob. In kot nekoga, čigar duh je treba znova obuditi. (Bossu dela družbo na odru Tom Morello, ex-Rage Against the Machine).

The Rebellions: Ik Wil

Tole je na prvi pogled videti kot eden tistih odbitih zafrkantskih klipov, ki jih je na YouTubu malo morje. Gre za belgijsko oziroma flamsko priredbo znanega komada Ich will slavnega nemškega benda Rammstein, v glavnih vlogah v videu pa so trije malo čudaški liki. No, v resnici gre za naše kolege in znance iz flamske veje belgijske sindikalne konfederacije Algemeen Belgisch Vakverbond – ABVV, povod za tole glasbeno priredbo, ki je nastala pred dvema letoma, pa je bil eden večjih delavskih protestov v državi. Sindikalisti so obdržali naslov – Ik wil oziroma ‘Hočem’ po slovensko, besedilo pa je bolj družbeno angažirano kot pri nemškem izvirniku. Poslali so nam delni angleški prevod, ki se glasi takole: “I want you to trust us/I wanna hear your voice/I wanna disturb the state and the street/I wanna drill the rich into the ground/I wanna save the index/I don’t wanna work longer/I don’t want a higher education subscription fee …”

HK & LES SALTIMBANKS: On Lache Rien 

Popularna, sijajna poskočna uporniška himna francoskega benda iz okolice Lilla, pripoved o družbeni nepravičnosti, neenakosti, demokraciji, uporu in izkoriščanju in o tem, zakaj se velja boriti nazaj.

Billy Bragg: To Have And To Have Not

Vedno se je zanimivo zakopati med glasbeno-aktivistične zgodbe legendarnega angleškega glasbenika, pisca in aktivista Billya Bragga. Tale reč je z njegovega prvega studijskega albuma Life’s a Riot with Spy vs Spy iz leta 1983, gre pa za glasbeni poklon legendarnemu bendu The Clash, vsebinsko pa za trpko pripoved o brezizhodni situaciji in pomanjkanju priložnosti za mlade brezposelne v tedanji britanski družbi. Bragg vzpostavi še danes aktualno podobo socialno razdeljene, družbeno neenake Britanije, kjer posameznikovo življenje v prvi vrsti določa to, v kakšno (bogato ali revno) okolje se je rodil oziroma, kako dobro materialno situirani so njegovi starši.

Buldogi & Kombinat: Pesem upora

Ker se upor in boj za boljši svet od tega, v katerem živimo danes, nikoli ne končata, je treba slišati tudi našo uporniško klasiko, nekakšno glasbeno zapuščino vseslovenskih vstaj – še vedno glasno in aktualno –, ki jo je napisala Ksenija Jus, uglasbil Drago Ivanuša, tukaj pa jo izvajajo Buldogi in seveda Kombinat Ženski Pevski Zbor.

Patti Smith: People Have the Power

‘Ljudje imajo moč’ se glasi naslov in glavno sporočilo ene najpomembnejših in najbolj znanih protestnih pesmi vseh časov. Napisala jo je ena in edina Patti Smith skupaj s svojim soprogom Fredom (prav tako znanim glasbenikom, ki je žal že pokojen), objavljena je bila na njenem albumu z naslovom Dream of Life iz leta 1988, pozneje pa so jo igrali in prepevali mnogi. Preprosta, a zato nič manj sijajna, optimistična glasbeno-protestna zgodba, ki navdihuje širom sveta z univerzalno, nesmrtno poanto, ki pravi, da smo skupaj močnejši. In kaj vse lahko dosežemo, ko vzamemo moč v svoje roke!

S.A.R.S.: Diploma (feat. Biške)

V Diplomi s šestega, najnovejšega albuma (ki je izšel leta 2017) srbskega benda S. A. R. S., beograjski glasbeniki na svoj znan duhovit, pronicljiv, a tudi ironičen in trpek način razmišljajo o tem, koliko je danes sploh vredna diploma in izobrazba na sploh, obenem pa tematizirajo tudi splošno brezizhodnost in težavno iskanje dostojnega dela po zaključku šolanja.

Z njihovimi besedami:

“Uči školu, fakultete, butik traži radnike
tako savetuješ dete – treća smena, trafike
perspektiva boli glava, pa ti spremaj ispite
za diplomu ima fora, ona vam se kupuje
ona vam se kupuje

Ana Tijoux: Shock

Sijajna, ostra glasbena pripoved glasne, kritične in neposredne francosko-čilske raperke Ane Tijoux, ki je nastala v podporo sodelujočim pri čilskih študentskih protestih leta 2011. Takrat je študentska populacija po vsej državi odšla na ulice in med drugim zahtevala brezplačno, vsem dostopno in kakovostno javno šolstvo, obenem pa predstavljala del širšega družbenega, delavskega ipd. gibanja, ki je v prvi polovici tega desetletja s svojimi akcijami in protesti zaznamovalo sodobni Čile. O njihovem boju govori tale muzika in ponuja nauke tudi za naš konec sveta.

Katarina Juvančič & Dejan Lapanja: Ta mašina ubija fašiste

Naš kantavtorski tandem poje in igra o sleherniku, ki verjame lažnim obljubam tistih, ki ustvarjajo dobiček in krepijo moč na račun njegovega mukotrpnega dela. Naslov njune glasbene zgodbe – Ta mašina ubija fašiste – pa je snet s kitare kantavtorskega prvoborca Woodyja Guthryja (1912 – 1967). Guthrie, pionir sodobnega kantavtorstva, je živel in ustvarjal v času, ki je srhljivo podoben današnjemu. Šlo je za obdobje t. i. Dust Bowla, pojava peščenih viharjev v tridesetih letih 20. stoletja v osrednjem delu ZDA, ki jih je povzročila dolgotrajna suša in neprimerni načini obdelovanja zemlje, pa za čas velike svetovne gospodarske krize, ekstremne brezposelnosti in revščine. Kot umetnik in kantavtor je veljal za pronicljivega opazovalca sveta in ljudi okoli sebe, njegov napis na kitari “This Machine Kills Fascists” pa je bil odgovor na vzpon fašizma v Evropi in drugje (tudi v ZDA). Sicer vemo, pravita Katarina in Dejan, da kitara fašistov ne more ubiti, lahko pa razgali njihovo destruktivno, perverzno moč, ljudem odpira oči ter jih opogumlja k spremembam. V teh resnih časih, v katerih živimo, pa to ni malo.

Los Borbones son unos Ladrones

Tole ni klasična glasbeno-delavska zgodba, gre pa za subverzivno družbenokritično pripoved o sodobni Španiji, kjer umetniška svoboda izražanja očitno ni vedno samoumevna. Nekaj tamkajšnjih hip hop glasbenikov je pred časom objavilo komad z naslovom Los Borbones son unos Ladrones (Burboni so tatovi), s katerim so opozorili na finančne mahinacije in goljufije članov španske kraljeve družine in na dejstvo, da je bila v Španiji v zadnjem času – pod bivšo desno vlado premiera Mariana Rajoya – protiteroristična zakonodaja velikokrat zlorabljena za preganjanje glasbenikov in umetnikov. Pronicljiv angažirani glasbeni oris sodobne Španije in tamkajšnjih družbenih razmer.

Dječaci: Siromašan

Muzika, kot jo piše prekarno življenje. Via hrvaška rap skupina Dječaci

Gerry & The Pacemakers: You’ll Never Walk Alone

Tole ni samo kultna himna slavnega liverpoolskega nogometnega kluba – leta 1963 je pesem, ki je sicer kot del muzikala Carousel nastala dobrih 20 let prej, s svojo priredbo populariziral liverpoolski bend Gerry and the Pacemakers, v letih, ki so sledila, pa je ta postala pomemben del mestne nogometne in družbene identitete –, temveč tudi muzika, ki sijajno strne bistvo sindikalnega združevanja. Ko delavke in delavci – stari, mladi, prekarci, redno zaposleni … – solidarno stopimo skupaj, se borimo drug za drugega ter nikogar ne pustimo samega, lahko premikamo gore. Skupaj smo močnejši, ni druge.

Jurki & basisti: Od dela se umira

Legendarni komad, primeren za vse priložnosti. Lahko samo dodamo: zaradi negotovih, začasnih, slabo plačanih zaposlitev, ki smo jih danes mladi ob pomanjkanju druge izbire pogosto prisiljeni sprejeti, bomo res težko dolgo in kakovostno živeli.