Bliža se 8. marec, dan, ki je posvečen ženskam. Dan, ko naj bi dobile rože, čokolado, odmor od gospodinjskih opravil in romantičen koncert tega ali onega pocukranega pevca. Letos zaradi epidemije po spletu.
Smisel praznika – obeležitev boja za ekonomske, socialne in politične pravice žensk – se z njegovo komercializacijo izgublja, zato je toliko pomembneje spominjati na njegov pomen. Na Sindikatu Mladi plus bomo temam, povezanim z ženskami ter našim bojem za pravice in dostojno življenje, posvetili_e ves mesec. Sprehodili_e se bomo skozi zgodovino, se ukvarjali_e s težavami žensk na trgu dela ter žal s trenutno (ponovno) aktualnim vprašanjem spolnega nasilja in reproduktivnim delom.
Ob tej priložnosti ponovno opozarjamo na našo spletno kampanjo Prijavi diskriminacijo! Mi verjamemo ženskam! Več o kampanji in obrazec za anonimno prijavo diskriminacije najdeš na tej povezavi.
Zgodovinski pregled
Kako in kdaj smo začeli_e obeleževati mednarodni dan žensk?
Ženske so delavke že od začetka industrializacije. Pravica do dela in s tem (skromnega) zaslužka je bila sprva omejena na neporočene ženske. Poročene ženske so v Avstriji pravico do dela dobile leta 1811, kar je bilo prej kot v marsikateri drugi državi. Ker pa je njihovo delo predstavljalo drugi, dodaten zaslužek v družini, je bilo plačano manj, čeprav so delale enako težka dela. S krepitvijo socialističnega gibanja so se krepile tudi zahteve žensk po politični in ekonomski svobodi.
Delavske ženske so svoj dan prvič obeležile v Združenih državah Amerike. Shod se je odvil v New Yorku 28. februarja 1909, pobudnica je bila Socialistična partija Amerike.
Pobudo za mednarodni dan delavskih žensk je na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910 dala nemška socialistka Clara Zetkin. Prvo praznovanje je bilo že naslednje leto, 19. marca 1911, ob štirideseti obletnici pariške komune. Obeležili so ga v Nemčiji, Švici, Avstro-Ogrski, na Danskem … V ospredju je bil boj za volilno pravico žensk, enako plačilo in siceršnje izboljšanje ekonomskega položaja žensk. Leta 1914 so ga v Nemčiji prvič obeležili 8. marca. Prav tako so 8. marca 1917 (po gregorijanskem koledarju; po julijanskem 23. februarja) v Petrogradu v Rusiji potekale množične demonstracije tekstilnih delavk. Rusko prebivalstvo je bilo, kot povsod drugod, naveličano vojne in državo je zajel val nemirov. Demonstracije tekstilnih delavk 8. marca pa so – predvsem zaradi brutalnega odziva oblasti – prerasle v vstajo in začela se je februarska revolucija, ki je z oblasti odpihnila carja Nikolaja II. V Sovjetski zvezi je tako 8. marec – dan žensk – postal državni praznik.
Položaj žensk pri nas
Kranjska je konec 19. stoletja, to je v času intenzivne industrializacije, izstopala med avstrijskimi deželami po visokem deležu zaposlenih žensk. Eden glavnih razlogov je bila tobačna tovarna, ki je zaposlovala kar 2000 delavk.
Ženske po avstrijski zakonodaji niso smele biti članice političnih strank ali političnih združenj. Do uvedbe splošne (moške) volilne pravice za državnozborske volitve leta 1907 so sicer v nekaterih deželah in mestih volilno pravico imele – ob doseganju premoženjskega cenzusa –, a so lahko volile le po posredniku. Prav tako so jim bila do leta 1897 zaprta vrata dunajske univerze.
Svoje politične pravice so tako poskušale uresničevati z ustanavljanjem društev. Prvo žensko politično organizirano društvo je bilo Društvo slovenskih učiteljic, ki je bilo ustanovljeno v Ljubljani 29. decembra 1898. Borilo se je za izenačitev položaja učiteljev in učiteljic (slednje so morale ostati neporočene, prejemale so nižjo plačo) ter za volilno pravico žensk.
V Trstu je leta 1897 začel izhajati časopis Slovenka, prvi slovenski ženski časopis. Številne avtorice, med njimi Zofka Kveder, Elvira Dolinar in urednica Ivanka Anžič Klemenčič, so se lotevale perečih vprašanj ženske enakopravnosti, zagovarjale izobrazbo žensk, se borile proti obveznemu celibatu učiteljic ter naslavljale tudi socialna vprašanja.
Zahteve po enakem dostopu do izobrazbe, enakem plačilu in volilni pravici so se krepile. Že leta 1911 so tako tudi v nekaterih mestih pri nas obeležili Mednarodni dan žensk. V Ljubljani so organizirali manjši shod, v Idriji pa predavanje. Večji shod je potekal tudi v Trstu.
Po prvi svetovni vojni in priključitvi dela notranjeavstrijskih dežel Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev se položaj žensk pri nas ni bistveno izboljšal. Smele so študirati, na novoustanovljeni ljubljanski univerzi je bil prvi doktorat nasploh podeljen ženski, Anki Mayer, a so se v poklicnem življenju srečevale s številnimi preprekami. Niso mogle postati sodnice, učiteljice se (še vedno) niso smele poročiti, javne uslužbenke so v času krize odpustili prej kot njihove moške kolege. Seveda so ženske še vedno delale za nižje plačilo, prav tako niso imele volilne pravice.
Do radikalnih sprememb je prišlo šele po drugi svetovni vojni; ženske so v Jugoslaviji dobile volilno pravico, uzakonjena je bila enakost spolov. Javne storitve, kot so vrtci in obrati družbene prehrane, so razbremenile ženske njihovih tradicionalnih vlog, polno plačan porodniški dopust pa jim je tudi v času odsotnosti z dela zaradi skrbi za najmlajše omogočil ekonomsko neodvisnost. Stopnja zaposlenosti žensk, predvsem mater, je pri nas še vedno med višjimi v Evropi, plačna vrzel med spoloma pa med najmanjšimi.
Živel 8. marec! – Ves mesec in vsak dan v letu!
Na Sindikatu Mladi plus bomo ves marec posvetili ženskam – našim bojem za enakost, za delavske, socialne in politične pravice, boju proti nasilju in siljenju v stereotipne spolne vloge, ki so žal še preveč zakoreninjene v družbi ter se z valom novega konservativizma, ki nas je začel preplavljati v devetdesetih, le še krepijo. Naše starejše sestre, ki so na začetku devetdesetih obranile pravico do svobodnega odločanja o lastnem telesu, si najbrž niso mislile, da bo to pravico spet kdo postavljal pod vprašaj. Prav tako smo še vedno priča ignoranci do spolnega nasilja, ob vedno glasnejših pozivih k njegovemu izkoreninjenju pa se nekateri poslužujejo ciničnega enačenja spolnih zlorab z igro zapeljevanja. Še vedno so ženske prepogosto žrtve nasilja partnerjev, tudi umorov. In, ne nazadnje, ženske v prekarnih oblikah dela so bile med koronakrizo prve žrtve odpuščanj.
Marec bo tako posvečen borkam: tistim iz preteklosti kot tudi današnjim. Vsem, ki se zavedamo, da enakost spolov še ni dosežena; ki smo to pripravljene spremeniti; ki se zavedamo, da nas enkrat pridobljene pravice ne smejo uspavati, saj se lahko hitro zbudimo v Gileadu.
Mednarodni dan žensk, ki ga praznujemo 8. marca, obeležuje boje za enakost in neodvisnost žensk. To je dan, ko se spominjamo preteklih bojev in slavimo že izborjene pravice, a se hkrati zavedamo, da je pred nami še dolga pot. Veselimo se je!
Članek lahko tukaj tudi poslušate:
Prenesi mp3 (09:01 — 8.26 MB)
