Na Sindikatu Mladi plus smo soglasno sprejeli stališče, da podpiramo splošno stavko delavk in delavcev proti zamrznitvi minimalne plače.
Predsedstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je namreč na svoji 26. seji, ki je potekala 8. decembra 2020, sklenilo, »da nasprotuje kakršnimkoli poskusom zamrznitve minimalne plače in začenja s pripravami na vse oblike sindikalnega boja, vključno s splošno stavko« ter nato pozvalo, naj sindikati, ki smo del ZSSS, tudi formalno oblikujemo stališče in sprejmemo ustrezne sklepe v zvezi z omenjenim predlogom.
Sindikat Mladi plus podpira vse oblike sindikalnega boja, vključno s splošno stavko. Ne glede na to, da naj po informacijah z vladne strani do zamrznitve minimalne plače ne bo prišlo, na Sindikatu Mladi plus podpiramo splošno stavko, saj obstajajo številni drugi razlogi, zaradi katerih se moramo delavke in delavci odločno upreti izkoriščanju in trenutnim politikam te vlade.
Obrazložitev
Od samega začetka nastopa nove vlade premiera Janez Janše smo priča napadom na demokratične vrednote, vladavino prava, kršenje socialnega dialoga in tudi napadom na delavke in delavce ter sindikate.
Že marca je vlada popolnoma neupravičeno in neprimerno, medtem ko bi v prvi vrsti morala sprejeti ukrepe, ki bi pomagali prebivalstvu, članom vlade povišala plače. Na Sindikatu Mladi plus smo se temu ostro uprli, zaradi česar smo bili od samega predsednika vlade Janeza Janše deležni kritik na račun našega aktivizma in izražanja stališč.
Koronakrizo in čas epidemije je vlada vseskozi izrabljala za omejevanje pravic, širjenje nestrpnosti in sovraštva, vrstili so se primeri korupcije in netransparentnih postopkov pri nabavi medicinske opreme, političnih kadrovskih menjav, napadov na medije, civilno družbo, nevladne organizacije, uveljavljali so svoje sporne ideološke načrte, ogrozili sistem javnega zdravstva in v vsem tem času niso ukrepali enakopravno v dobro vseh prebivalk in prebivalcev, temveč so pod okriljem omenjenih zahtevnih razmer nadaljevali s svojimi spornimi praksami.
Vlada vse bolj zanemarja socialno partnerstvo in zapostavlja socialni dialog na državni ravni. Sindikati smo bili pri oblikovanju protikoronskih paketov večinoma preslišani in spregledani, socialni dialog pa je bil v tem času večkrat pod vprašajem.
Poleg ukrepov za blažitev posledic pandemije, je vlada enostransko poskušala urejati tudi druga področja, ki so za sindikate pomembna:
- zakonodajo o demografskem skladu, s katerim naj bi pomagali slovenskemu pokojninskemu sistemu,
- zakonodajo o dolgotrajni oskrbi, s katero naj bi pomagali k bolj dostojnemu življenju vse bolj starajočemu se prebivalstvu naše države,
- in necelovito pripraviti načrt za okrevanje in odpornost, s katerim naj bi, s spodbudo Evropske unije, družbenoekonomske podsisteme pripravili na čas po pandemiji novega koronavirusa. Na slednje smo tudi na Sindikatu Mladi plus že opozarjali ter vladi večkrat poslali predloge, na katere nismo dobili odgovora.
V tem času pa so največje breme koronkrize prevzele delavke in delavci, med njimi v veliki meri tudi mladi. Njihov položaj se je med epidemijo, tudi zaradi ravnanje vlade, drastično poslabšal.
Brezposelnost se je zvišala skoraj dvakrat toliko kot splošna brezposelnost, napovedi za prihodnost pa so še bolj črnoglede. Mladi, ki se izobražujejo, se soočajo s številnimi izzivi, saj izobraževanje na daljavo ni vsem dostopno, mnogi so se morali izseliti iz študentskih domov, vlada jih je oklicala za delomrzneže in neodgovorneže, rekoč, da so oni krivi za širjenje okužb. Mladi, ki so delali prek študentske napotnice in zaradi epidemije izgubili delo, so dobili le enkraten dodatek, ki niti slučajno ni odseval realnega izpada njihovih prihodkov. Prekarne delavke in delavci (med katerimi je ogromno prav mladih) pa niso bili deležni prav nikakršne držane pomoči, s čemer je vlada popolnoma spregledala določene kategorije delavk in delavcev.
Problem kadrovskega primanjkljaja, predvsem na področju vzgoje in izobraževanja, kar je posledica večletnih varčevalnih ukrepov, poskuša vlada reševati z najemanjem mladih prek študentske napotnice ter jih izrabiti kot poceni delovno silo. Mladi delajo v vladnem klicnem centru, razkužujejo vozičke pred vhodi v trgovine, delajo kot varnostniki ipd., saj jih izkoriščajo za bolj tvegana dela, a jih hkrati žalijo in ponižujejo ter jim ne omogočijo dostojnega dela.
Sporna je bila tudi komunikacija vlade in pristojnega ministrstva o delavkah in delavcih ter brezposelnih. Vlada je namreč med vsem skupaj tudi spremenila »pogoje za zavrnitev zaposlitve« in s tem ponovno pokazala, da za brezposelnost v državi krivi predvsem ljudi same.
Delo od doma so na začetku epidemije prikazovali kot romantični ideal, ki izboljšuje kakovost življenja, pri tem pa popolnoma spregledali realnost tistih, ki morajo delati od doma, pa nimajo primerne opreme ali prostora, in predvsem vseh tistih, ki morajo poleg rednih delovnih obveznosti skrbeti tudi za svoje otroke ter za njihovo izobraževanje od doma.
Vlada je s tem ponovno dokazala, da je odmaknjena od realnosti, da ne razume stisk delavk in delavcev, jim ni pripravljena prisluhniti in jih rešiti.
Kljub temu, da je več strokovnjakov in dokazov potrdilo, da se virus najbolj širi na delovnih mestih, vlada ni sprejela primernih ukrepov, ki bi omogočali varstvo in zdravje delavk in delavcev oziroma ni prekinila delovnih procesov zaradi nevarnosti širjenja okužb. Tudi zato je Slovenija na samem vrhu glede širjenja virusa in stopnje umrljivosti.
Ukrepi, ki naj bi bili namenjeni za pomoč prebivalstvu, ne dosegajo svojega namena. Večina ukrepov je bila še vedno namenjena gospodarstvu in manj delavkam ter delavcem. Dokaz za to je tudi dejstvo, da imamo v Sloveniji več kot 84 tisoč brezposelnih oseb, med njimi skoraj 18 tisoč mladih v starosti do tridesetega leta.
Prav tako so ti ukrepi neprimerni in nestrokovni, zraven pa dobimo vtis, da so politično motivirani. Tudi z novimi ukrepi iz sedmega protikoronskega paketa ta krivica ni odpravljena. Študentom in študentkam bo država sicer ponovno namenila dodatek v višini 150 evrov, kar pa še vedno ne zagotavlja pravičnega nadomestila za ves izgubljeni prihodek, ki so ga utrpeli v zadnjem letu. Enako še vedno velja tudi za vse tiste, ki so delali prek avtorskih in podjemih pogodb ter od vlade že celo leto ne dobijo nikakršne pomoči.
Namesto, da bi najprej zagotovili dodatke za delavke in delavce v rizičnih poklicih in za vse kategorije delavk in delavcev, ki tvegajo izpostavljenost okužbi ter so utrpeli izpad prihodkov, si vlada s simbolnimi dodatki želi kupiti nekaj odpustkov, a hkrati nagrajuje duhovnike in cerkev.
Zadnji protikoronski paket je samo še en dokaz, kako pavšalno in nestrokovno se vlada loteva reševanja problematike: na prvi pogled se zdi, da bodo ukrepi pomagali ljudem, saj so tokrat celo predvideli določene dodatke (za upokojence, študente, delavke in delavce), a želijo s tem v resnici zamegliti pravi obraz trenutnih politik. Prednost in privilegiji so še vedno namenjeni kapitalu, gospodarstvu in premožnejšim ter ideološkim podpornikom trenutne oblasti. Ko v istem času vlada nameni na primer 780 milijonov evrov za orožje, ko ukine davek na luksuzna vozila in ko je dodatek za duhovnike nesorazmerno višji od dodatka, ki so ga deležni študentje, je pomoč prebivalstvu drobtinica v primerjavi z vsem drugim razmetavanjem javnega denarja.
V vsem tem času smo na Sindikatu Mladi plus na vlado in različna pristojna ministrstva pošiljali prošnje za sestanke, predloge za oblikovanje ukrepov, s katerimi bi pomagali mladim, delavkam in delavcem ter poskušali konstruktivno prispevati k oblikovanju protikoronskih paketov ter se aktivno vključiti v proces oblikovanja politik, namenjenim okrevanju po epidemiji.
Vseskozi smo bili preslišani. Vlada ni pokazala popolnoma nobene pripravljenosti za sodelovanje, dialog in spoštovanje predlogov mladih.
Za dodatno zaostrovanje odnosov je poskrbela tudi že leta polemično vprašanje minimalne plače, ki pa jo zadnje mesece ob tihi podpori vladajoče večine podpihujejo delodajalske organizacije. Vlada vse do zadnjega ni dala jasnega signala, da bo spoštovala zakon o minimalni plači in s tem stopila v bran pravicam delavk in delavcev, temveč je dala vtis, da bodo v sedmem protikoronskem paketu minimalno plačo morda zamrznili.
V zadnjem tednu so omenjeno neuradno napoved sicer preklicali in zaenkrat kaže, da bo vsaj ta minimalni standard delavskih in socialnih pravic spoštovan.
Vendar pa kljub temu še vedno obstaja ogromno razlogov za sindikalni boj. Kot smo že zgoraj omenili: ta vlada dela škodo delavkam in delavcem, mladim in večini prebivalstva naše države. Četudi bo spoštovan zakon o minimalni plači, to še ne pomeni, da je boj za izboljšanje položaja delavstva končan in uspehi doseženi.
Vse dokler bodo druge vladne politike ogrožale položaj delavk in delavcev, povečevale neenakost v družbi, razkrajale javno zdravstvo in kulturo, javne storitve, ogrožale delavske in socialne pravice, vladavino prava, demokracijo ter človekove pravice, bo obstajala potreba po sindikalnem boju.
Zato na Sindikatu Mladi plus pozivamo k splošni stavki.
Mladi se ne bomo sprijaznili z drobtinicami, ki nam jih želijo dati, ampak bomo vztrajali pri boju za socialno pravičnost.
