V petek, 20. decembra, smo znova združili moči s Kinodvorom in s Kinotripom, Kinodvorovim filmskim programom mladi za mlade, s katerima smo organizirali posebno projekcijo najnovejšega filma znanega angleškega režiserja Kena Loacha (1936), velikega portretista delavskega razreda in filmskega ustvarjalca z osupljivim opusom, ki v svojih delih že od nekdaj raziskuje tudi tematike, povezane z vsakodnevnim življenjem, stiskami ter problemi delavk in delavcev.
Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You), letošnji Kinotripov nagrajenec na ljubljanskem filmskem festivalu, je sicer zgodba –scenarij za film, ki so ga delno navdihnili resnični dogodki, je napisal redni Loachev scenaristični sodelavec Paul Laverty – o Rickyju (Kris Hitchen), Abby (Debbie Honeywood) in njunima otrokoma – o najstniškem sinu Sebastianu, ki ga zanima grafitiranje, in bistri enajstletni Lizi Jane –, ki živijo v angleškem Newcastlu. So ljubeča in povezana družina, ki pa se finančno težko prebija iz meseca v mesec. Abby neutrudno opravlja delo patronažne sestre oziroma negovalke, Rickyu, ki je zamenjal že vrsto slabo plačanih služb, pa se ponudi priložnost, da se samozaposli kot pogodbeni kurir. Proda družinski avto, si kupi kombi in začne delati … Toda kmalu pade v kruto realnost, ki se kaže predvsem v tem, da dela ves čas – dobrodošli v krasnem novem svetu ekonomije na poziv – in da si ne more privoščiti počitka ali dopusta niti, ko bi ga zares potreboval. Stranke namreč čakajo, pakete je treba razvoziti, vsak dan brez dela pa zanj prinaša tudi konkretne finančne posledice oziroma izgubo. Stvari se začnejo zapletati tudi doma, saj njegov najstniški sin zabrede v težave …
Kdo je Ken Loach?
V Oxfordu, kjer je študiral pravo, se je prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu slogu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. Velja omeniti tudi komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels’ Share, 2012), dokumentarec Duh leta ’45 (The Spirit of ’45, 2013), Jimmyjev dom (Jimmy’s Hall, 2014) in film Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake, 2016), s katerim si je Loach na festivalu v Cannesu prislužil drugo zlato palmo. S filmom Medtem ko vas ni bilo se je Loach že štirinajstič uvrstil v tekmovalni program omenjenega festivala. Njegovi filmi so prejeli številne nagrade najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov, leta 2009 pa je režiser dobil tudi nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. (Vir)
Medtem ko vas ni bilo je tako lucidna, a presunljiva in trpka aktualna delavska zgodba, posneta v naturalistični maniri iz prve roke, o običajnih ljudeh, ki bi si radi ustvarili spodobno, človeka vredno življenje, a jim to onemogočata svet dela, v katerem se gibljejo, in družba ter ekonomski sistem, v katerem živijo. Je pripoved o tem, kako je med blaginjo in revščino pogosto samo korak. Je neizpodbiten dokaz za to, da prekarno delo pomeni tudi prekarno življenje in da se moramo kot delavke in delavci nenehno, na vsakem koraku, boriti in združevati. Je zgodba, ki bi jo lahko premaknili tudi v Slovenijo. Obenem pa gre za nov sijajen filmski izdelek – človeku najprej zlomi srce, potem pa ga pošteno razjezi – kljub častitljivi starosti še vedno izjemno vitalnega filmskega ustvarjalca, kar Loach nedvomno je. Ustvarjalca, ki bi si ga, če ne bi obstajal, morali izmisliti, da bi lahko povedali vse zgodbe o tistih, ki jih portetiral v svojih filmih. To pa so ljudje, ki tako v resničnem življenju kot v umetnosti pogosto ostanejo spregledani, odrinjeni na rob, pozabljeni.
»Lahko ta sistem vzdrži? Je sprejemljivo, da nakupe opravljamo preko človeka, ki se v kombiju udinja štirinajst ur na dan? Je to bolje kot iti v trgovino in izmenjati nekaj besed s prodajalcem? Si res želimo svet, kjer ljudje živijo pod takšnim pritiskom; z delom, ki negativno vpliva na njihove prijateljske in družinske vezi ter krči njihova življenja? Ne gre za to, da bi nas tržno gospodarstvo pustilo na cedilu – nasprotno, to je logičen razvoj gospodarstva, posledica ostre tekme za zmanjševanje stroškov in povečevanje dobička. Trgu ni mar za kakovost naših življenj. Trg zanima zaslužek, to dvoje pa ni združljivo. Revni zaposleni in njihove družine – ljudje, kot sta Ricky in Abby – plačujejo ceno. Vse to pa ne pomeni nič, če gledalci ljudem na platnu ne bodo verjeli, če jim zanje ne bo mar, če se z njimi ne bodo smejali in delili njihovih težav. Njihova življenjska izkušnja, če jo prepoznamo kot pristno, je tisto, kar bi se nas moralo dotakniti,« je o svojem filmu, kot lahko preberemo na Kinodvorovi spletni strani, povedal režiser. Mi mu lahko samo pritrdimo in rečemo tole: Pojdite gledat ta film!
Iz nagovora našega aktivista Roka: »[…] moti me, da se moram kot iskalec zaposlitve boriti proti sistemu, ki je namenjen ustvarjanju sodobnih sužnjev kapitalizma in novodobnih skušnjav, kot so stave, droge ipd., ki jih izkoriščevalski kapitalizem ustvarja za lažjo vodljivost populacije. Zaradi vsega tega postajajo izkoriščanje, kršenje delavskih pravic, negotove, nestabilne, nestalne, prekarne oblike dela, ustvarjanje skorajda sužnjelastniških razmerij kruta realnost današnjih mladih ter tudi drugih delavk in delavcev. Vse to ustvarja potrebo, da stopimo skupaj, tudi če nismo vsi pod tako hudim pritiskom, ki nam ga nalaga sodobni kapitalizem. Za delavske pravice in zato, da jih ohranimo, se je treba vztrajno boriti […]«
Po projekciji smo si aktivisti in aktivistke Sindikata Mladi plus ter drugi podporniki in podpornice – še pod vtisom filma – v Kinodvorovi kavarni vzeli čas tudi za krajše druženje in tudi na tak način zaokrožili dogodek.
Zahvaljujemo se Kinodvoru in Kinotripu za sodelovanje, obenem pa se že veselimo naslednjega sindikalno-filmskega srečanja.