Gledališki režiser mlajše generacije Žiga Divjak se v svojem novem projektu loteva priredbe znanega dela Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica ter v njem tematizira življenje izkoriščanih prekarnih delavk in delavcev, ki jih suženjski delovni pogoji tako v fizičnih kot ustvarjalnih in intelektualnih poklicih izčrpavajo. Več o gledališkem projektu, ki bo doživel premiero 26. septembra v ljubljanskem Cankarjevem domu, lahko preberete na spodnji povezavi, kjer je mogoče najti tudi kopico dragocenih vpogledov v aktualne razmere na trgu dela v Sloveniji.
“Mi živimo zato, da delamo,” so še besede, ki jih v socialno občutljivo odrsko delo na podlagi pogovorov z izkoriščanimi delavci in delavkami vpleta režiser. Od luških delavcev preide na resničnost čistilk v čistilnem servisu, soočenih s težko dosegljivimi zahtevami delodajalca po načelu “čim več in čim hitreje”.
Tako kot drugi tudi same govorijo o nečloveških delovnih razmerah, o dolžnostih in odgovornosti, ki je samo na strani delavca, ne pa tudi delodajalca. Izničujejo se pravice in večajo fizični ter psihološki pritiski, kar pravi režiser, se kaže tudi v pogostem poseganju po zdravilih. “Čistilke so mi govorile, da jih je večina na pomirjevalih. Je to normalno, da so pod takim psihološkim pritiskom?” Ob čemer pa jim morajo za doseganje minimalne plače dajati dodatek, delajo cele dneve in težko gredo na bolniško …
Potem so tu še gradbeni delavci, vozniki avtobusov, ki vozijo tudi po 12 ur na dan oziroma ponoči, prodajalci v trafiki, medicinska sestra v domu za upokojence, sobarica na turistični kmetiji, ki je zaradi dela postala invalidka. Zgarana kuharica, voznik, ki živi kar v kabini kamiona, primeri iz prehrambne industriji z 12-urnim delavnikom za tekočim trakom, kjer morajo vprašati za dovoljenje, da lahko odidejo na stranišče. Tu je še mlada arhitektka, ki dela v elitnem biroju kot samozaposlena, zaradi česar, kot opozarja, lahko pozabi na bolniško, dopust in plačane nadure, njen delavnik pa je v povprečju deset ur na dan z vikendi vred. In vse zgodbe temeljijo na resničnih pripovedih.
[…]
Eden od odgovorov na resničnost, ki smo ji priča, je v preseganju skrajnega individualizma. “V povezanem zavzemanju za pravice,” pravi Divjak. Nima smisla verjeti v “prijaznega kapitalista, pomembna je točka pritiska.” Vendar naj ta ne bo prepuščena le posamezniku, temveč del družbene akcije in odgovornosti, ki zahteva “upoštevanje zakonov, če so ti slabi, pa njihovo spremembo”
Več v članku: “Čistilke so mi govorile, da jih je večina na pomirjevalih”
