Kakšna varnost? Analiza ankete o položaju mladih v Sloveniji

Na Sindikatu Mladi plus si vselej prizadevamo, da bi na različne načine dobili čim več podatkov in informacij o položaju mladih pri nas. V ta namen smo letos pripravili anketo o položaju mladih v Sloveniji, ki je bila odprta 3 mesece, v celoti jo je izpolnilo 319 oseb, 52 oseb pa jo je izpolnilo delno.

Anketo smo razdelili na tri vsebinska področja, in sicer nas je zanimalo naslednje:

1. Soočanje mladih s sedanjostjo: želeli smo izvedeti, na kakšen način mladi delujejo glede na svojo materialno situacijo, čemu se odpovedujejo zaradi specifičnih življenjskih tveganj oziroma splošne nepredvidljivosti, na koga, kdaj in zakaj se obrnejo v primeru težav, kako je sestavljena njihova varnostna mreža in kakšen odnos imajo v tem primeru do družine, prijateljev, države.
2. Soočanje mladih s prihodnostjo: želeli smo izvedeti, kako gledajo mladi na svojo prihodnost (pozitivno/negativno ipd.), in ali lahko v tem kontekstu bolj konkretno načrtujejo svoje življenje.
3. Delo in plačilo: želeli smo izvedeti več o tem, koliko plačanega in neplačanega dela, tudi prostovoljnega dela, opravijo mladi, prek kakšnih oblik dela delajo, obenem pa so nas zanimali tudi razlogi za zaposlitev prek točno določene oblike dela.

Anketo je izpolnilo 319 mladih, starih do 35 let, od tega 251 žensk (79 %) in 68 moških (21 %). Največ vprašanih – 146 (46 %) – je bilo starih od 26 do 30 let, od 21 do 25 let je bilo starih 96 oseb (30 %), od 31 do 35 let 62 oseb (19 %) in od 16 do 20 let 15 oseb (5 %). Nihče ni bil mlajši od 15 let.

1.

Na vprašanje, katero obliko dela je mlada oseba že opravljala ali pa jo še opravlja (vprašani(a) je lahko izbral(a) več odgovorov), je zgolj 16 % vprašanih odgovorilo, da so bili zaposleni za nedoločen čas, 33 % jih je odgovorilo, da so bili zaposleni za določen čas, 9 % jih je bilo zaposlenih za krajši delovni čas, 11 % prek podjemne pogodbe, 22 % prek avtorske pogodbe, 2 % prek osebnega dopolnilnega dela, 77 % prek študentske napotnice, 7 % prek lastnega samostojnega podjetja, le 4 % vprašanih pa še nikoli niso opravljali plačanega dela.

10% vprašanih je opravljalo druge oblike dela, med katerimi so navedli: delo na črno, prostovoljstvo, projektno delo, delo preko s. p. druge osebe, javna dela, usposabljanje na delovnem mestu, štipendirane prakse, priložnostna dela in delo prek društva.

Podatki Eurostata in rezultati ankete potrjujejo, da smo v Sloveniji po deležu začasnih oziroma prekarnih oblik zaposlitve med mladimi v samem evropskem vrhu. Mladi še vedno opravijo veliko ur študentskega dela, kar potrjuje podatek iz naše ankete, ki pravi, da je že 77 % mladih delalo prek študentske napotnice. Tudi raziskava Mladina 2013 navaja, da študentsko delo predstavlja več kot polovico vseh (obdavčenih) delovnih ur, ki jih mladi opravijo v Sloveniji. Naše pretekle ankete pa so pokazale, da si mladi želijo zaposlitve za nedoločen čas, čeprav je delež tistih mladih, ki so dejansko že bili zaposleni za nedoločen čas še vedno zelo nizek.

Pri vprašanju, kakšno delo bi mlada oseba sprejela, da bi se izognila brezposelnosti, so vprašani odgovarjali na nekaj trditev, pri tem pa so povedali v kolikšni meri se strinjajo z njimi.

• Sprejeti delo, ki zahteva nove veščine in znanja: s tem se je 57 % vprašanih strinjalo popolnoma, 40% pa se jih je samo strinjalo. S sprejetjem takšnega dela se ni strinjala le peščica vprašanih.
• Sprejeti delo, ki zahteva nižjo izobrazbo od tiste, ki jo ima mlada oseba: s tem se je 25 % popolnoma strinjalo, 52 % se je strinjalo, 15 % vprašanih pa se ni opredelilo. 7 % vprašanih se z opravljanjem tovrstnega dela ni strinjalo, le 1 % vprašanih pa se je opredelil za popolno nestrinjanje.
• Sprejeti delo za določen čas: s tem se je 44 % vprašanih popolnoma strinjalo, 54 % se je samo strinjalo, peščica pa se s sprejetjem dela za določen čas ni strinjala.
• Sprejeti delo, ki zahteva ureditev študentske napotnice, čeprav mlada oseba nima več študentskega statusa: s tem se se je 5 % vprašanih popolnoma strinjalo, 14 % se je samo strinjalo, 25 % se ni opredelilo, 25 % vprašanih se ni strinjalo, 32 % vprašanih pa se je opredelilo za popolno nestrinjanje.
• Sprejeti delo, za katerega bi bilo treba odpreti s. p.: s tem se je popolnoma strinjalo 5 % vprašanih, 19 % se je z odprtjem samo strinjalo, 25 % vprašanih se ni opredelilo, 28 % se s trditvijo ni strinjalo, 25 % vprašanih pa se z njo ni strinjalo v celoti.
• Sprejeti delo prek avtorske pogodbe: s tem se je strinjalo 9 % odstotkov vprašanih, 42 % se je samo strinjalo, 26 % vprašanih se ni opredelilo, 13 % se ni strinjalo z opravljanjem dela prek avtorske pogodbe, 10 % vprašanih pa se s tem ni strinjalo v celoti.
• Sprejeti delo prek podjemne pogodbe: s tem se je 9 % vprašanih popolnoma strinjalo, 39 % se je samo strinjalo, 25 % vprašanih se ni opredelilo, 16 % vprašanih se ni strinjalo, 10 % pa se popolnoma ni strinjalo.
• Sprejeti delo v kraju, ki je več kot 30 km oddaljen od stalnega prebivališča mlade osebe: s tem se je 26 % vprašanih popolnoma strinjalo, 39 % odstotkov se je samo strinjalo, 15 % vprašanih je bilo neopredeljenih, 13 % se s sprejetjem takšnega dela ni strinjalo, 7 % vprašanih pa se popolnoma ni strinjalo.
• Preseliti se zaradi dela v drug kraj: s tem se je popolnoma strinjalo 18 % vprašanih, 30 % se je samo strinjalo, 21 % vprašanih je bilo neopredeljenih, 17 % se ni strinjalo, 14 % pa se s preselitvijo v drug kraj ni strinjalo popolnoma. S selitvijo v tujino se je 23 % vprašanih popolnoma strinjalo, 29 % se je samo strinjalo, 21 % je bilo neopredeljenih, 13 % vprašanih se s tem ni strinjalo, 13 % vprašanih pa se ni strinjalo popolnoma.

Po podatkih SURS je bila stopnja brezposelnosti med mladimi v drugem četrtletju leta 2016 11,9% (v starostni skupini od 19 do 34 let). Rezultati naše ankete so pokazatelj, da mladi gledajo široko in so pripravljeni na vse oblike zaposlitve. Pri tem pa se seveda porodi vprašanje, ali gre v primeru izbire prekarne oblike dela za njihovo dejansko željo ali za izbiro po sili razmer. Da gre v večini primerov prav za odločitev po sili razmer je pokazala naša lanskoletna anketa, ki smo jo izvedli med mladimi brezposelnimi. Mladi so se pri iskanju dela tudi pripravljeni preseliti bodisi v drug kraj bodisi v tujino. Veliko postorijo že v času izobraževanja, saj opravijo velik obseg plačanega in neplačanega dela. S tem pridobivajo formalne in neformalne izkušnje z namenom lažje vključitve na trg dela po zaključku izobraževanja. Po podatkih SURS je bilo v drugem četrtletju leta 2016 takih mladih (ki so v času študija opravljali plačano ali neplačano delo) kar 87 % (s terciarno izobrazbo).

Pri razlogih, ki bi bili podlaga za sprejeti delo s skrajšanim delovnim časom, je 43 % vprašanih odgovorilo, da zaradi starševstva, 27 % je omenilo, da bi delo sprejelo, ker njihov partner zasluži toliko bolje, 34 % vprašanih zaradi lažjega usklajevanja dela s prostim časom, 12 % zaradi lažjega usklajevanja dela z gospodinjskimi opravili, največ, 52% vprašanih, pa bi tovrstno delo sprejelo iz nuje oziroma prisile. 18 % vprašanih se za delo za skrajšani delovni čas ne bi odločilo, 7 % je za odgovor izbralo kategorijo ‘drugo’, v kateri so bili najpogostejši odgovori naslednji: delo s skrajšanim delovnim časom bi sprejel/a, če je to edina možnost, da dobim zaposlitev, če bi šlo za želeno področje dela, če bi imela večjo družino, kot dopolnilno dejavnost (popoldanski s. p.), v primeru bolezni, če ni drugega je tudi to v redu, kot dodatno službo že obstoječi, zaradi kombiniranja z drugimi službami, če bi krajši delovni čas zagotavljal zadovoljivo ekonomsko varnost ipd.

Zaskrbljujoč je predvsem podatek, da je več kot polovica vprašanih odgovorila, da bi sprejeli delo s skrajšanim delovnim časom iz nuje oziroma prisile. Po podatkih Eurostata za Slovenijo namreč delež zaposlenih s krajšim delovnim časom iz leta v leto narašča, in sicer od leta 2007 naprej.

Med razlogi za selitev v tujino (možnih je bilo več odgovorov) je 42 % vprašanih odgovorilo, da bi se za to odločili zaradi višjega življenjskega standarda, 29 % zaradi večje kulturne raznolikosti, 24 % zaradi boljših možnosti za izobraževanje, 39 % zaradi lažje poti do zaposlitve, 33 % zaradi več priložnosti za mlade, 23 % zaradi bolj urejenih stanovanjskih razmer za mlade, 8 % zaradi boljših možnosti ustanovitve lastnega podjetja, 5 % zaradi bližine ljudi ki so jim blizu, kar 20 % pa zaradi pobega pred konfliktom in stresom, ki ga doživljajo v Sloveniji. 4 % vprašanih je odgovarjalo v kategoriji drugo, v kateri so navedli: iz nuje, ker v Sloveniji ni služb, zaradi mentalitete naroda, zaradi boljše možnosti kariernega napredovanja, zaradi možnosti dobiti redno zaposlitev in novih izkušenj, omenili pa so še bolje plačano delo in večje izpopolnitve na kariernem področju.

Pridobljenim rezultatom je treba dodati, da po podatkih SURS izseljevanje mladih v starosti od 15 do 34 let od leta 2011 naprej strmo narašča. Leta 2011 se je izselilo 1466 mladih, zadnji dostopni podatki za leto 2015 pa kažejo, da se je za selitev v tujino odločilo že kar 3689 mladih.

Pri vprašanju, ali so se v zadnjem letu soočali s pomanjkanjem denarnih sredstev, je kar 47 % vprašanih odgovorilo z DA, 23 % z NE in 30 % z DELNO.

56 % vprašanih lahko predvidi, kakšno bo njihovo finančno stanje v prihodnjih 3 mesecih, 44 % vprašanih pa tega ne more predvideti.

Prekarnost je s svojimi začasnimi oblikami dela sinonim za vsesplošno (tudi finančno) negotovost prekarnega delavca oziroma delavke. Prekarno delo je v večini primerov podplačano, delodajalec delavcu ponavadi ne plačuje prispevkov, prav tako pa delavec nima pravice do dopusta in regresa. Pri tem podatek iz naše ankete oziroma dejstvo, da se slaba polovica vprašanih sooča s pomanjkanjem sredstev, kar istočasno pomeni, da svojega finančnega položaja ne morejo predvideti vnaprej, ne preseneča. Zato je še toliko bolj pomembno govoriti o pomenu dostojnega dela in dostojnega plačila.

2.

Kar 68 % vprašanih je v preteklosti že opravljalo prostovoljno delo oziroma ga še opravlja. Največ, 34 vprašanih, je opravilo 5 ur prostovoljnega dela na teden, 28 anketirancev je opravilo po 2 uri na teden, prav tako 28 vprašanih pa je opravilo 10 ur prostovoljnega dela na teden. Mlade smo vprašali po razlogih za opravljanje prostovoljnega dela, pri tem pa so lahko označili več odgovorov. Kar 80 % jih je odgovorilo, da je bil glavni razlog za opravljanje prostovoljnega dela želja po aktivaciji oziroma po družbenem angažmaju, sledi želja pomagati drugim, kar je označilo 61 % vprašanih in želja po uporabi strokovnega znanja v praksi, kar je omenilo 56 % vprašanih. Poleg tega se je 39 % vprašanih za prostovoljno delo odločilo zaradi želje po spoznavanju novih ljudi in prijateljev, 31 % pa zaradi želje spoznati delodajalce, pri katerih bi se lahko posameznik ali posameznica kasneje zaposlil(a).

Mladi so kot motivacijo za prostovoljno delo izpostavili naslednje: novo znanje, nove delovne izkušnje, dodatek za prostovoljno delo, pomoč mladim na poti odraščanja in podobno.

3.

Nato smo postavili trditev:»V službi pogosto (vsaj enkrat na teden) delam več, kot je zapisano v pogodbi o zaposlitvi.« Pri tem smo tiste, ki trenutno niso zaposleni, prosili, naj pomislijo na delo, ki so ga nazadnje opravljali. Pritrdilno je odgovorilo kar 57 % vprašanih, 43 % pa je zanikalo, da bi (vsaj enkrat na teden) delali več, kot je zapisano v njihovi pogodbi o zaposlitvi.

Glede na pridobljene rezultate velja navesti, da mora biti delo, ki traja prek delovnega časa oziroma nadurno delo praviloma odrejeno v pisni obliki pred samim začetkom dela. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa tudi število ur, ki jih delavec lahko opravi kot nadurno delo, in sicer navaja: dovoljenih je največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur letno. Nadurno delo ne sme biti uvedeno v primeru, ko je določeno delo z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo novih izmen ali z zaposlovanjem novih sodelavcev mogoče opraviti v okviru polnega delovnega časa.

Pri naslednjem vprašanju smo mlade prosili, naj pomislijo na svojo trenutno zaposlitev ali na zadnje delo, ki so ga opravljali. Na večstopenjski lestvici so označili, v kolikšni meri se strinjajo s posamezno trditvijo.

• S trditvijo  “Imam dobre odnose s sodelavci” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 300 vprašanih (88 %).
• S trditvijo “Imam dobre odnose z nadrejenimi” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 259 vprašanih (75 %).
• S trditvijo “Za opravljeno delo prejemam prenizko plačilo” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 217 vprašanih (63 %).
• S trditvijo “Delo opravljam z veseljem” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 216 vprašanih  (63 %).
• S trditvijo “Od svojih nadrejenih dobivam pohvale za opravljeno delo“ se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 182 vprašanih (53 %).
• S trditvijo “Zaposlitev mi ne nudi nobene varnosti” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 164 vprašanih (47 %).
• S trditvijo “Delo, ki ga opravljam, je cenjeno” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 141 vprašanih (41 %).
• S trditvijo “Delo je dolgočasno in ne nudi nikakršnega izziva” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 101 vprašanih (29 %).
• S trditvijo “Moje pravice na delovnem mestu so pogosto kršene” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 92 vprašanih (27 %).
• S trditvijo “Delo je preveč zahtevno in naporno” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 57 vprašanih (16 %).
• S trditvijo “V službi se zaradi slabega vzdušja v kolektivu oziroma v moji delovni skupini počutim slabo” se je strinjalo oziroma zelo strinjalo 47 vprašanih (14 %).

Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da so odnosi na delovnem mestu v večini primerov dobri, kar je zelo pomembno, saj gre za element, ki odločilno vpliva na posameznikovo počutje na delovnem mestu. Predvsem delavcu so dobri odnosi v pomoč pri preživljanju delovnega časa v kvalitetnem delovnem okolju, mnogokrat pa so tudi pomemben motivacijski dejavnik za boljše in kvalitetnejše opravljanje dela. Širše gledano so medčloveški odnosi zelo pomembni za razvoj človekove osebnosti v socialnem, čustvenem in intelektualnem smislu.

4.

Največ vprašanih (pri tem je bilo možnih več odgovorov), kar 82 %, se v primeru določene osebne stiske obrne na starše ali skrbnike, temu sledi še 50 % tistih, ki se v tem primeru obrnejo na partnerja oziroma partnerko. 31 % vprašanih se obrne na prijatelja ali prijateljico, 22 % bi se jih obrnilo na Center za socialno delo, 16 % pa na druge sorodnike. 6 % vprašanih se ne bi obrnilo na nikogar, zgolj 1 % vprašanih pa bi poklical na telefon za ljudi v stiski.

Visok delež tistih, ki se obrnejo v primeru stiske na družino kaže, da je družina za mlade zelo pomembna, predvsem v smislu zagotavljanja pomoči v primeru stiske. Nižji je delež tistih, ki bi pomoč poiskali pri prijateljih ali pri državnih ustanovah, kar je moč pripisati različnim dejavnikom, na primer temu, da mladi ne zaupajo državnih ustanovam ali vse večjemu individualizmu v naši družbi.

Največ mladih se je v zadnjem letu zaradi finančne stiske odpovedalo nakupu avtomobila, velik delež vprašanih pa se je odpovedal tudi dopustu in potovanju. Prav tako so se anketiranci odpovedali zabavi, druženju ali kulturnemu udejstvovanju, dodatnemu izobraževanju, študiju, lastnemu stanovanju, želji po starševstvu, selitvi od doma. Zaskrbljujoče je, da je kar 13 % vprašanih odgovorilo, da se je zagotovo odpovedalo tudi hrani. Vprašani so se odpovedali tudi nakupu novih oblačil in računalnika, na sploh pa so se, pod odgovorih sodeč, odpovedali tudi celi vrsti drugih stvari: na primer neobremenjenemu življenju, želji po udejstvovanju, nakupu lastnega stanovanja, sanjam, različnim željam, upanju na boljšo prihodnost, psihoterapiji, lastni identiteti, samostojnosti, samospoštovanju, hobijem, varčevanju, socialnemu življenju, prostemu času, zdravstvenim pripomočkom in starševstvu.

Mladi danes torej  živijo v veliki negotovosti. Soočajo se z brezposelnostjo, s prekarnimi oblikami dela, vse težjim osamosvajanjem, težko rešijo tudi svoj stanovanjski problem. Vsa našteta vprašanja spremlja tudi pomanjkanje finančnih sredstev in odrekanje. Po rezultatih naše ankete sodeč se mnogi zaradi finančne stiske odpovedujejo osnovnim življenjskim dobrinam, kar je zares zaskrbljujoče. Res je, da se po evidencah ZRSZ brezposelnost zmanjšuje že lep čas, hkrati pa se povečuje delež dolgotrajno brezposelnih, ki so obenem tista skupina, ki je izpostavljena revščini in prisiljena k odrekanju osnovnim življenjskim dobrinam.

Mladi so odgovorili, da zanje glavni vir negotovosti predstavljajo: višina finančnih dohodkov (38 %), varnost zaposlitve (37 %) , izobraževanje (13 %), družinski odnosi (9 %) in drugo (3 %), kjer so anketiranci kot vir negotovosti navedli več dejavnikov: status najemnika, zdravstvene težave, zdravje, prihodnost, lastno stanovanje, slovenska državna politika, ki povečuje prekarno situiranost mladih, partnerski odnosi, stanovanjski problem, tretja svetovna vojna, izzivi migracij in nestabilnost v regiji. Tudi v raziskavi Mladina 2013 so odgovorni prišli do ugotovitve, da so najbolj zaskrbljujoči problemi za mlade revščina, brezposelnost in negotove zaposlitve, kar sovpada z našimi rezultati.

Mladi so na vprašanje, kaj jim trenutno omogoča varnost v življenju, omenili naslednje: dobri odnosi v družini (22 %), dobri odnosi s partnerjem ali partnerko (21 %), 17 % vprašanim varnost omogočajo prihranki, 16 % vprašanih družinska finančna podpora, 15 % zaposlitev in 8 % vprašanih partnerjeva finančna podpora. 3 % vprašanih je za izbralo odgovor kategorijo Drugo, v kateri je navedlo, da jim v življenju omogoča varnost naslednje: štipendija, redna naročila in s tem redni dohodek, dobri odnosi s prijatelji, podjetje, možnost živeti doma s starši, prijatelji, upanje na poslovni uspeh, delo na črno, študentski status, izselitev v tujino, izobrazba, kompetence, socialna mreža. Več vprašanih je odgovorilo, da jim trenutno v življenju nič ne omogoča varnosti (ena izmed izjav se je glasila: “Nič, ker ni nobena od zgoraj navedenih stvari v mojem življenju stabilna”), eden izmed anketirancev pa se je v odgovor vprašal: “Kakšna varnost?”.

5.

Za službo mladi povprečno porabijo 6,8 ure na dan; za službene obveznosti izven dogovorjenega delavnika 1 uro na dan; za izobraževanje in neformalno usposabljanje (npr. jezikovni, računalniški, strokovni tečaji) 1,7 ure na dan; za gospodinjska opravila, delo na vrtu, na kmetiji 1,8 ure na dan; za ukvarjanje z lastnimi otroki, mlajšimi brati in sestrami 0,6 ure na dan, za nakupovanje prav tako 0,6 ure na dan in za prosti čas 3 ure na dan. Mladi sicer v povprečju 7,4 ure na teden opravljajo delo, za katerega niso plačani. Največ vprašanih (43 %) je odgovorilo, da gospodinjskemu delu nameni od 1 do 2 ur na dan; sledijo jim tisti (35 %), ki so odgovorili, da opravljajo gospodinjsko delo od pol ure do manj kot 1 uro na dan, nato tisti (12 %), ki opravljajo gospodinjsko delo več kot 2 uri na dan, potem tisti (10 %), ki opravljajo gospodinjsko delo manj kot pol ure na dan in na koncu tisti (1 %), ki gospodinjskega dela ne opravljajo.

Anketirance smo povprašali še, katere oblike dela bi opravljali v prihodnosti. 66 % vprašanih je odgovorilo, da ne bi opravljali dela prek avtorske pogodbe, še več (72 %) pa jih je odgovorilo, da ne bi opravljali dela prek podjemne pogodbe. 65 % vprašanih ne bi opravljalo dela prek samostojnega podjetja, 51 % vprašanih pa bi v prihodnosti opravljalo delo s skrajšanim delovnim časom. Prek študentske napotnice bi opravljalo delo 68 % vprašanih. Po podatkih raziskave Mladina 2013 sicer več kot polovico vseh (obdavčenih) delovnih ur mladih v Sloveniji predstavlja delo prek študentske napotnice.

Pri vprašanju je bilo mogoče izbrati tudi kategorijo Drugo. Vprašani so navedli, da bi v prihodnosti opravljali naslednje oblike dela: usposabljanje na delovnem mestu, javna dela, status samozaposlenega v kulturi, redna zaposlitev po pogodbi o zaposlitvi, delo v zadrugah, prakse Erasmus+, delo na črno in delo prek evropskih projektov.

Pri naslednjem vprašanju smo mlade spraševali, koliko so bili stari, ko so se jim je zgodile naštete situacije:

• Zaslužil(a) sem denar za lastno preživetje: največ (7 vprašanih) jih je odgovorilo, da denarja za lastno preživetje še niso zaslužili, sledijo jim tisti, ki so ga zaslužili pri 20 letih (5 vprašanih), trije so ga prvič zaslužili pri devetnajstih, 2 pri šestnajstih, enaindvajsetih in petindvajsetih, po en anketiranec pa pri osemnajstih, dvaindvajsetih, štiriindvajsetih, šestindvajsetih, sedemindvajsetih in pri osemindvajsetih.
• Prvič sem se redno zaposlil(a): večina od tistih, ki so odgovorili na vprašanje, se ni še nikoli ni redno zaposlila po pogodbi o zaposlitvi – takih primerov je bilo sedemnajst, eden se je zaposlil pri devetnajstih, dva pri štiriindvajsetih, eden pri petindvajsetih in šestindvajsetih, dva pri sedemindvajsetih ter eden pri enaintridesetih.
• S partnerjem(ko) sem se preselil(a) v skupno stanovanje: večina od tistih, ki so odgovorili na vprašanje, se še ni preselila v skupno stanovanje s svojim partnerjem – takih primerov je bilo šestnajst. Ena oseba se preselila v skupno stanovanje pri devetnajstih, ena pri dvajsetih, ena pri enaindvajsetih, dve osebi pri triindvajsetih, ena pri štiriindvajsetih, ena pri petindvajsetih, ena pri šestindvajsetih ter dve osebi pri sedemindvajsetih.
• Prvič sem postala mati/postal oče: večina od tistih, ki so odgovorili na vprašanje, še ni staršev – takih primerov je 24, en anketiranec pa je postal starš pri šestindvajsetih.
• Odselil(a) sem se od staršev: 6 anketirancev, ki so odgovorili na vprašanje, se še ni odselilo od doma, eden se je odselil v starosti petnajst let, eden pri sedemnajstih, pri osemnajstih so se odselili štirje, pri devetnajstih dva, pri dvajsetih štirje, pri enaindvajsetih dva, pri triindvajsetih eden, pri petindvajsetih dva in pri šestindvajsetih, tridesetih in dvaintridesetih po eden.

Pravi čas za ustvariti si družino je po mnenju večine mladih takrat, ko mlada oseba podpiše pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je odgovorilo 99 mladih (31 %). Da je pravi čas za ustvariti si družino takrat, ko ima človek dovolj privarčevanega denarja, meni 87 mladih (27 %). 39 mladih (12 %) misli, da je pravi čas za družino po zaključku izobraževanja, prav tako 39 mladih (12 %) pa meni, da je pravi čas za ustvariti si družino ob prvi zaposlitvi. Da je pravi čas za ustvarjanje družine med izobraževanjem so odgovorili samo 3 mladi. 52 mladih (16 %) meni, da pravi čas oziroma idealni trenutek za ustvariti si družino ne obstaja, ampak je to takrat, ko je človek osebnostno dovolj zrel in ima pravega partnerja.

Kot idealno povprečno starost za naštete situacije, so mladi navedli:

• Zaslužiti denar za lastno preživetje: 22 let
• Prva redna zaposlitev: 23 let
• S partnerjem ali partnerko zaživeti skupaj: 25 let
• Prvič postati mati/oče: 27 let
• Odseliti se od staršev: 22 let

Na vprašanje »Kako osebno gledaš na svojo lastno prihodnost?« je 9 % vprašanih odgovorilo, da bo prihodnost veliko slabša od sedanjosti, 15 %, da bo nekoliko slabša od sedanjosti,16 %, da bo prihodnost enaka njihovemu trenutnemu stanju, 39 % vprašanih, da bo nekoliko boljša od sedanjosti, 21 % pa, da bo prihodnost veliko boljša od sedanjosti.

Na vprašanje »Kako osebno gledaš na prihodnost naše družbe?« je 32 % vprašanih odgovorilo, da bo prihodnost veliko slabša od sedanjosti, 29 %, da bo nekoliko slabša od sedanjosti, 19 % vprašanih, da bo enaka trenutnemu stanju, 16 %, da bo nekoliko boljša od sedanjosti, 5 % pa, da bo veliko boljša od sedanjosti.

V nadaljevanju je bilo naštetih nekaj potencialnih težav mladih, ki so za vsako ocenili, v kolikšni meri velja zanje osebno:

• Bojim se, da se ne bom mogel zaposliti: za 5 % vprašanih sploh ne velja, za 14 % ne velja, 15 % je neopredeljenih, za 35 % vprašanih trditev velja, za 31 % pa velja povsem.
• Pomanjkanje prostega časa: za 5 % vprašanih sploh ne velja, za 16 % ne velja, 20 % je neopredeljenih, za 33 % vprašanih trditev velja, za 26 % vprašanih pa velja povsem.
• Strah pred neuspehom v poklicu, službi: za 3 % vprašanih sploh ne velja, za 15 % ne velja, 16 % je neopredeljenih, za 38 % vprašanih trditev velja, za 29 % velja povsem.
• Strah pred izgubo zaposlitve: za 3 % vprašanih sploh ne velja, za 14 % ne velja, 17 % je neopredeljenih, za 34 % vprašanih trditev velja, za 33 % velja povsem.
• Pomanjkanje denarja: za 1 % vprašanih sploh ne velja, za 7 % ne velja,16 % je neopredeljenih, za 36 % trditev velja, za 41 % velja povsem.
• Stanovanjski problem – za 6 % vprašanih sploh ne velja, za 13 % ne velja, 13 % je neopredeljenih, za 29 % vprašanih velja, za 39 % velja povsem.

Kot druge potencialne težave, so mladi našteli naslednje: bolezni zaradi stresa, strah pred diskriminacijo, izgorelost, preveč stresa, težave pri uveljavitvi, izguba službe zaradi nosečnosti, odvisnost od staršev, nezaupanje trga, pomanjkanje varne zaposlitve, strah pred zdravstvenimi težavami izvirajočimi iz slabega položaja mladih, finančna nezmožnost ustvarjanja in vzdrževanja družine, dokončanje študija, kršenje pravic iz naslova delovnega razmerja, odvisnost od drugih.

Rezultati so pokazatelj, da se mladi danes zavedajo mnogih družbenih težav. Kot temelj, na katerem lahko gradijo svojo prihodnost, vidijo mladi predvsem stabilno in varno zaposlitev. Ponovno se je izkazalo tudi, da ocene, da naj si mladi ne bi želeli zaposlitve za nedoločen čas, ne držijo.

6.

Na vprašanje, ali v prihodnosti pričakujejo pomoč staršev, skrbnikov, sorodnikov pri spodaj naštetih situacijah, so mladi odgovorili:

• pri iskanju zaposlitve – 51 % vprašanih ne, 34 % mogoče, 15 % da
• pri reševanju stanovanjske problematike – 29 % vprašanih ne, 39 % mogoče, 32 % da
• pri varstvu otrok – 19 % vprašanih ne, 31 % mogoče, 50 % da
• pri finančnih težavah – 20 % vprašanih ne, 41 % mogoče, 39 % da

Na vprašanje, ali menijo, da bodo imeli otroke, je 40 % vprašanih odgovorilo z da, 19 % ne, 33 % mogoče, 8 % pa, da otroke že ima. Kot razloge, zakaj ne imeti otrok, so mladi našteli naslednje: odsotnost službe in finančnih sredstev, nerešeno stanovanjsko vprašanje, odsotnost želje po otrocih, otežena možnost posvojitve v istospolno partnersko skupnost, okoljska problematika, strah pred jedrsko vojno, strah pred negotovo prihodnostjo na sploh, razpad družbenih vrednot, razočaranje nad današnjim svetom in podobno.

Pravi čas za odhod od doma je po mnenju 37 % vprašanih ob začetku izobraževanja (srednja šola, študij), 19 % mladih meni, da je pravi čas za odhod od doma po končanem izobraževanju, 23 %, da je čas za odhod ob prvi zaposlitvi, 10 % ob podpisu pogodbe za nedoločen čas, 7 % pa ob dovolj visoki vsoti privarčevanega denarja. Kot druge razloge za odhod so mladi našteli predvsem finančno neodvisnost, (“v današnjem svetu ob svetem nikoli,” so pripomnili).

7.

143 vprašanih (45 %) ima univerzitetno izobrazbo ali pa je dokončalo drugo bolonjsko stopnjo (bolonjski magisterij), štiriletno srednjo šolo je zaključilo 84 vprašanih (26 %), visoko šolo prve stopnje 75 mladih (24 %), 6 vprašanih je imelo dokončan znanstveni magisterij ali doktorat, prav tako 6 vprašanih poklicno šolo (dvoletna ali triletna strokovna šola), 4 vprašani pa so imeli dokončano višjo šolo.

Med anketiranci je bilo zaposlenih 109 oseb (34 %), 109 oseb pa je še študiralo (34 %). Brezposelnih oseb je bilo 61 (19 %), od tega je 50 oseb (16 %) aktivno iskalo službo, 11 oseb (3 %) pa si je želelo službe, vendar je ni iskalo aktivno. 5 vprašanih (2 %) je bilo dijakov, 9 oseb samostojnih podjetnikov, 2 osebi pa sta delali v tujini. Drugi (23 vprašanih) dokončujejo študij in so brezposelni ali pa opravljajo prekarno delo.

Mladi se preživljajo na več načinov in imajo različne vrste dohodkov. Več kot polovici oziroma 180 osebam (56 %) poleg drugih dohodkov v življenju finančno pomagajo starši, sorodniki ali partnerji. Od tega večina, 96 oseb (30 %), občasno prejema denar v obliki žepnine od staršev ali sorodnikov, v celoti pa 51 oseb (16 %) vzdržujejo starši oziroma skrbniki. 33 oseb (10 %) vzdržuje partner ali partnerka. S pomočjo lastnega rednega plačila se preživlja 125 oseb (39 %), 89 oseb prejema dohodke iz naslova občasnega dela (28 %), prek študentskega servisa dela 85 oseb (27 %), socialno pomoč prejema 45 oseb (14 %), štipendijo prejema 40 oseb (13 %), druge vrste dohodkov pa ima 22 oseb (7 %).

Od skupno 319 anketirancev jih 201 (63 %) živi v kohezijski regiji Zahodna Slovenija in 118 (37 %) v kohezijski regiji Vzhodna Slovenija.

P. S.: Grafike, s katerimi smo opremili pričujoči članek, so pod vodstvom predavateljice Kaje Vidovič ustvarili udeleženci in udeleženke Potujoče šole sindikalizma Sindikata Mladi plus, ki smo jo izvedli septembra 2017 v Novem mestu.