Nova zgodba. Tokrat delimo izkušnjo posameznice, ki je opravljala delo prek študentske napotnice in zdaj pripoveduje o izkoriščanju, različnih pritiskih, delu brez predaha in maksimalni fleksibilnosti, v katero je bila pri delu prisiljena. Zgodbo objavljamo zato, ker smo prepričani, da se bo v njej prepoznal še marsikdo ter morda spregovoril o svoji izkušnji. In se uprl!
Kot večina študentov sem se tudi sama po končanem 3. letniku fakultete odločila, da letošnje poletje izkoristim za počitniško delo prek študentskega servisa in si pri tem naberem nekaj novih izkušenj ter malo zaslužim. Po prijavi na delovno mesto Pomoč pri prodaji (m/ž) v priljubljeni slovenski knjigarni v Domžalah, ki kupce privablja s pestro izbiro knjig, nizkimi cenami, povrhu pa še z mnogimi akcijami (tri knjige dobite za ceno dveh, ob nakupu nad 35 € prejmete darilno knjigo ipd.) in uspešnem razgovoru, sem prejela urnik za štiridnevno uvajanje, ki naj ne bi bilo plačljivo, večinoma pa naj bi potekalo v poslovalnicah v Ljubljani. Čeprav naj bi moje delo potekalo v Domžalah, sem že svoj prvi samostojen delovni dan preživela drugje, kot je bilo prvotno rečeno, zatem pa še tri dni vsakič v drugi poslovalnici. Seveda nihče ni omenjal plačanih potnih stroškov za mojo pot iz Domžal v Ljubljano. Po tem uvodnem vikendu so končno prišle na vrsto Domžale, kjer sem delo večinoma opravljala, čeprav so me nekajkrat poslali tudi v Ljubljano. Enkrat so me zadolžili tudi za prenos gotovine (govorimo o nekaj tisoč evrih) iz ene poslovalnice v drugo, razdalja med njima je bila kratka, vseeno pa sem to razdaljo morala prehoditi sama, z veliko vsoto denarja v svojem nahrbtniku.
V Novem mestu
Kmalu po začetku dela sem se ponudila za pomoč pri prodaji v poslovalnici v Novem mestu, kjer zaradi osebnih razlogov pogosto bivam. Po približno mesecu dni dela sem dobila klic, da želijo mojo pomoč tudi tam, ko pa sem prispela, sem ugotovila, da bo pomoč obsegala tudi fizična dela pri odprtju, postavitvi in urejanju knjigarne. Takrat so v poslovalnici v Novem mestu na novo najeli tri študentke. Tako smo tam delale jaz, z enomesečnimi izkušnjami, in tri študentke, ki so pravkar zaključile tridnevno uvajanje. Po odprtju knjigarne (v petek) nas je čakal naporen vikend, saj je bilo ogromno dela. Sama sem v soboto delala v dopoldanski izmeni, nato pa sem se na delo zopet vrnila popoldne, da bi z delom pomagala študentki, ki je bila v knjigarni prvič popolnoma sama in zasuta z delom. Pri tem lahko omenim, da smo imele za hrbtom, na omari vseskozi pritrjeno kamero, ki naj bi preprečevala krajo knjig, čeprav je bilo jasno, da je kamera postavljena tako, da nadzoruje zgolj blagajno. Prav tako smo nekajkrat prejele klice šefov, naj kamero popravimo, da je kamera ”zaštekala”, da so knjige na tisti polici postavljene postrani in podobno, s čemer so nam dali jasno vedeti, da smo pod njihovim stalnim nadzorom.
Delo brez predaha in pritiski
Po tem napornem vikendu me je čakala ponedeljkova popoldanska izmena, vendar sem že 4 ure pred začetkom dela prejela klic ene izmed šefic, da naj hitro odhitim v knjigarno, saj delo ni narejeno do konca in je šef precej besen. Naročeno mi je bilo, da naj uredim, da bo vse delo končano čim prej. Ko smo situacijo rešili, je preostanek tedna minil precej mirno. Nato pa smo v ponedeljek prejele e-mail, da naj poiščemo del orodja, ki so ga mojstri pri nas pozabili, in ga pošljemo šefu v pisarno. Ker orodja nismo našle, je v sredo ena izmed študentk prejela klic razjarjenega šefa, ki nas je označil za popolnoma nesposobne, svoj bes pa je podkrepil s precej sočnimi kletvicami (»Pička vam materina nesposobna, jebem vam mater, a ve sploh znate kaj narest?!«). Zahteval je, da orodje najdemo čim prej, naslednji dan pa bo ena izmed šefic prišla ponj in ga odnesla šefu v pisarno. Ko je šefica naslednji dan prišla, sem ji opisala dogodek in jo opozorila na šefov nekorekten odnos. Zgodbo je takoj obrnila njemu v prid, češ naj ga razumem, saj je pod stresom in je vse kletvice in žalitve izrekel zgolj v afektu. Na tem mestu sem omenila, da mi delo v Novem mestu ne ustreza več, zato bi se rada vrnila v poslovalnico v Domžalah, kar pa šefici ni bilo všeč, saj naj bi se preostale 3 študentke zanašale name, jaz pa naj bi jim bila v pomoč. Še več, prosila me je, če bi lahko nekajkrat na teden vseeno obiskala tudi poslovalnico v Novem mestu, da bi malce prekontrolirala knjigarno. Pri tem naj omenim, da sem urnike za poslovalnico v Novem mestu že od samega začetka sestavljala jaz. Dogovorili sva se, da se vseeno vrnem v Domžale, Novo mesto pa bom poskusila nekajkrat obiskati.
Brez višje urne postavke
Na začetku dela v tem podjetju smo imeli z odgovornimi tudi sestanek, na katerem so nam obljubili višjo urno postavko, takoj ko se izkažemo pri našem delu in ko bodo oni zadovoljni. Nekaj dni po pogovoru s šefico sem jo zato poklicala in jo vprašala glede moje urne postavke. Rečeno mi je bilo, da bi mi urno postavko z veseljem kmalu dvignili, vendar pa sem na žalost prehitro ”obupala” nad poslovalnico v Novem mestu, zato višjega urnega plačila ne dobim. Teden dni zatem sem se odločila, da mi delo v tem podjetju preprosto ni več všeč, zato sem obema šeficama sporočila, da bom z delom prenehala. Ena mi je odgovorila, da je pričakovala in da me razume, na razumevanje pa sem naletela tudi pri drugi, saj mi je (cinično?) odgovorila, da je odpreti knjigarno prav zares zelo težko. Dva dni po odpovedi pa sem izvedela še za en neljubi incident med študentko in šefico v Novem mestu. Ko je šefica obiskala tamkajšnjo poslovalnico, je v predalu pri blagajni odkrila listek z napisom PRIDEM TAKOJ, ki ga pogosto opazimo, ko je neka trgovina zaprta za nekaj trenutkov. Šefica je študentko takoj povprašala o listku, ta pa je odgovorila, da je morala enkrat med izmeno nujno na stranišče, zato je knjigarno za kratek čas zaprla. Šefica je jezno strgala listek in ga vrgla v koš, študentki pa besno naročila, da se knjigarne v nobenem primeru ne sme zapreti, na stranišče se ne hodi, za to pa naj poskrbi tako, da med izmeno pač ne pije.
Na žalost se je zgodba končala slabo, čeprav sem v delu zelo uživala že od samega začetka. Bila sem se pripravljena prilagoditi delovnim zahtevam in opravljati tudi stvari, ki niso bile v opisu mojega delovnega mesta, medtem ko sem pri vodstvu podjetja naletela zgolj na pomanjkanje spoštovanja in nepripravljenost narediti kompromis oziroma doseči dogovor.
