»Gre za popolnoma nove oblike dela med delavci in delodajalci oziroma po novem naročniki in izvajalci; ne moremo več govoriti, da gre za sodelavce. Ti si izvajalec in iščeš storitve na trgu dela.« (Peter Pogačar, dogodek Prihodnost dela, socialna in pravna varnost)
»Narava dela je pri sodelovalnem gospodarstvo popolnoma drugačna, kot pri klasičnih industrijskih odnosih, kjer imaš na eni strani delodajalca in na drugi strani delavca… tega nikakor ne moremo umestiti v obstoječ sistem delovnih razmerij … /// to prinaša popolnoma nove oblike dela …
Klasični industrijski odnosi tu ne pridejo v poštev, ker je narava dela popolnoma drugačna … Je pa potrebno tudi tak način dela, opravljanja storitve ustrezno umestit na trg dela, verjetno tukaj pa bo potrebno narest nek vzporeden sistem na trgu dela ...« (Peter Pogačar, Konferenca o sodelovalnem gospodarstvu – kako do sprejemljivega modela)
BUČA!
Državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM) Peter Pogačar v zadnjem času veliko govori o »sodelovalni« oziroma »delitveni« ekonomiji, pri tem pa tovrstno poslovanje predstavlja kot nekaj povsem novega. Delavke in delavce naslavlja le še kot izvajalce, za dela, ki se v t. i. delitveni ekonomiji opravljajo, pa bi najraje vzpostavil »vzporeden trg«, ki očitno ne bi bil niti več trg dela?
Pri tem priročno spregleda dejstvo, da gre pri »sodelovalni« ekonomiji za povsem klasičen način poslovanja, kjer za podjetja, ki s tem ustvarjajo profit, delajo delavke in delavci. Pogosto gre pri tem v resnici za prikrita delovna razmerja in ne zgolj za občasno delo, pri čemer so velike platforme, ki so značilne predvsem za sodelovalno ekonomijo dejansko delodajalci – ne glede na to, da se zelo otepajo tega statusa.
Diskurz, ki delavke in delavce opisuje izključno kot izvajalce, le še utrjuje razvrednotenje dela ljudi, s tem pa očitno državni sekretar želi zmanjšati nivo pravic, ki bi pripadle tem delavkam in delavcem. Da gre za »klasično« poslovanje in znotraj tega delovna razmerja pritrjujejo tudi sodišča, ki so npr. Uber voznikom priznala, da Uber s statusom samozaposlenih voznikov tem odvzema določene pravice, ki jim pripadajo (npr. v Združenem kraljestvu).
Poleg tega g. Pogačar govori o tem, kako so »klasični industrijski odnosi« zastareli in za »delilno« ekonomijo neprimerni. Tudi na take izjave ne nasedamo, saj se z njimi poskuša zmanjšati pomen organiziranih delavk in delavcev in možnosti vplivanja, ki jih imajo. Za vse delavke in delavce, ki opravljajo delo z elementi delovnega razmerja, je nujna zaposlitev in tudi možnost organiziranja ter na podlagi tega oblikovanja zahtev do delodajalcev in države. Poleg tega se sindikalno organiziranje in s tem industrijski odnosi v zadnjem času prilagajajo ravno ostalim oblikam dela – ki niso redna zaposlitev – kar se kaže v obstoju sindikatov, ki te delavke in delavce naslavljajo (poleg Sindikata Mladi plus še Sindikat prekarcev). Delavska organiziranost – ne glede na obliko dela – je tista, ki delavkam in delavcem nudi varnost in ohranja pravice, ki so si jih skozi zgodovino izborili (npr. minimalna plača, varstvo in zdravje pri delu, 8-urni delovnik).
Za konec pa še – kljub temu, da g. Počagar govori, da bi se tem delavkam in delavcem morala urediti pravna, ekonomska in socialna zaščita, težko verjamemo njegovim besedam, saj tudi na tem področju že več kot eno leto prodaja buče. MDDSZEM je pred enim letom predstavilo dokument Za dostojno delo, od katerega pa še do danes ni nikakršnih rezultatov. Prav tako je maja 2016 sam g. Pogačar nasprotoval spremembam Zakona o inšpekciji dela (ZID), ki bi vsaj malo bolje varoval položaj prekarnih delavk in delavcev ter jim zagotavljal zaposlitve, v kolikor bi se ugotovilo, da obstajajo elementi delovnega razmerja. Ker s svojimi besedami in dejanji g. Pogačar kaže, da želi normalizirati prekarne oblike dela in ker ne izpolnjuje obljub MDDSZEM za zagotavljanje socialne, pravne in ekonomske varnosti ljudi, ki se znajdejo v takem položaju, mu buče (ne)častno vračamo!
