Čeprav nam je država že davno obljubila, da se bo področje pripravništev v Sloveniji uredilo in je bilo v ta namen sprejetih že kar nekaj sklepov in navodil, mladi še kar čakamo na konkreten – predlog, analizo, akcijo, dogovor … ali (nam najljubše) – plačano pripravništvo.
Kaj se je torej od našega zadnjega pisanja zgodilo?
Bolj malo, če smo iskreni … in če smo še bolj iskreni; za nekatere predloge bi raje videli, da jih ne bi bilo! Pojdimo lepo po vrsti;
Mladi in strokovna javnost smo nasprotovali sprejetju Zakona o ukrepih s področja pripravništev iz več razlogov. Za vse nas je bilo tudi izjemnega pomena preprečiti možnost, da politika s sprejetjem javnosti všečnega, a vsebinsko pomanjkljivega in mestoma tudi škodljivega zakona, doseže, da se s problematiko pripravništev ne ukvarja nihče več in se nanjo enostavno pozabi.
Bili smo argumentirani, bili smo glasni, a zgodilo se je prav slednje; Kljub zavrnitvi zgoraj omenjenega zakona in predvsem kljub jasno postavljenim rokom za pripravo sistemskih rešitev – je politika na pripravnike pozabila! Zastavljeni roki so bili prekoračeni, priprava analiz je po nam dostopnih podatkih zgolj farsa prepošiljanja dopisov med ministrstvi, podatkov in analiz ni od nikjer, mladi pa lahko spet samo – čakamo.
Ker nam ta pozicija ni najbližje, smo postopke skušali pospešiti s prošnjami za sestanke, ki smo jih naslovili na vsa ministrstva. Odgovori, ki smo jih prejeli, so, milo rečeno – absurdni in nesprejemljivi. Od tega, da so kakršnikoli sestanki nepotrebni, do tega, da se sestanke sklicuje in odpoveduje od danes do jutri (dobesedno). Pod črto; Do današnjega dneva smo imeli natanko en sestanek; Z Uradom RS za Slovence v zamejstvu. Nekaj sestankov nam je danes sicer obljubljenih (kultura, zdravje, delo), a glede na slabe izkušnje s prestavljanji in odpovedmi v zadnjem trenutku, nismo še prepričani, da se bo karkoli zgodilo.
Kot je že iz časovnice razvidno, si nekateri očitno lahko privoščijo, da rokov ne upoštevajo. Kljub temu, da so si jih določili sami. Tega privilegija žal nimamo vsi mi, »navadni državljani«, ki pač moramo spoštovati roke, če nam je to všeč ali ne. Na tem mestu tako pozivamo Vlado RS in vsa njena ministrstva ter urade; »Spoštujte pravila, ki si jih postavljate sami! Dovolj nam je arogance in sprenevedanj, dovolj nam je čakanja, da opravite svoje delo!«
Na posvetu o prekarnih oblikah na trgu dela, ki je potekal v prostorih Vlade RS 11. 5. 2015, je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izjavila, da je analiza pripravljena. Danes, 16 dni kasneje, analizo še vedno čakamo.
Tudi ko jo bomo dobili, žal ne pričakujemo, da bo v njej kjerkoli zapisano, kje in kdaj se bodo našel stalen in stabilen vir financiranja pripravništev. V naših pozivih k sestankom z vsemi ministrstvi smo namreč jasno zapisali tudi zahtevo, da se preuči potreba po plačanih pripravniških mestih za prihodnje obdobje, po zagotovitvi stalnega vira financiranja in rešitvi že odprtih problemov (ne)opravljanja pripravništev, s čimer se trenutno srečujejo na primer pripravniki na področju socialnega varstva.
Ko gre za financiranje pripravništev in še pogosteje, za prehod iz pripravništev v redne zaposlitve, ki so, mimogrede, na marsikaterem področju nujne (primer – kadrovsko izjemno podhranjeno je prav področje socialnega varstva), vedno naletimo na isti odgovor;
»Zaradi Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) oz. omejevanja zaposlovanja v javnem sektorju ne zaposlujemo in plačanih pripravnikov nimamo.« Kamorkoli se obrnemo, katerokoli rešitev predlagamo, vedno se ‘spotaknemo’ ob zloglasni ‘ZUJF’. Zaposleni na ministrstvih celo sami priznavajo, da ‘ZUJF’ prinaša več škode kot koristi, da ubija s tem, ko celotnim generacijam ne dopusti zaposlovanja v javnem sektorju, tudi tam, kjer je to krvavo potrebno (in kjer se posledično redne zaposlitve nadomešča s sklepanjem atipičnih pogodb in ‘plačevanjem storitev’).
Dokler se na državni ravni ne spregovori o širši sliki (ki zagotovo vključuje tudi Zakon o uravnoteženju javnih financ), dokler se na mizo ne vržejo konkretne številke in dokler se operira le z obljubami – ‘analize se pripravljajo, potrebno je počakati’ – se v tej državni ne bo spremenilo nič. Sploh ne na bolje. In sploh ne za mlade.
In vendar – akcija?
Kot je v tej državi v navadi; ko ignorira pozicija, se javi opozicija (ne glede na to, na kateri strani je kdo, da ne bo pomote). In tudi tokrat se je.
Začetni optimizem v stilu ‘mogoče pa bomo res naredili korak naprej’ je že po bežnem prebiranju ‘novega’ predloga zakona zamenjal upravičen bes; Predlog je namreč skoraj do pike enak tistemu, ki smo ga – mladi, mladinske organizacije, stroka in nenazadnje tudi politika – zavrnili marca 2015.
Namesto o politiki izvajanja pripravništev se sedaj govori o strategiji izvajanja pripravništev in predlogu je dodana neke vrste ‘analiza’ števila pripravnikov. Ki seveda spet ne vključuje niti pripravnikov na področju socialnega varstva. Ali je potrebno še kaj dodati?
Sprašujemo se; Kdo je tu nor? Kdo ima res preveč časa? In kdo premalo?
Po eni strani se je ministrstvom odveč sestati z mladimi in stroko ter sploh spregovoriti o iskanju rešitev, na drugi strani imamo poslanske skupine, ki z reproduciranjem predlogov, ki so se že izkazali kot neustrezni – nabirajo politične točke.
Ne eni in ne drugi ne delate v korist mladih, ne eni in ne drugi ne delate v korist nikogar!
Vse, kar počnete; Jemljete nam čas, jemljete nam energijo, da iz dneva v dan žvečimo vaše nekoristne predloge ali si dopisujemo z vami in vas prosimo, če smo lahko aktivni, če lahko prispevamo.
Glede na to, da ste za svoje delo, za razliko od nas, mladih, plačani, in glede na to, kaj ste uspeli sproducirati v zadnjih mesecih, vam predlagamo menjavo; Vi nam vaše delo in vaše plače, mi vam našo pozicijo – kritičnih in čakajočih. Pa da vidimo, kdo bo naredil več!
Tea Jarc, Sanja Leban Trojar
