Poziv k boju – tistih ki delajo, tistih, ki dela ne morejo dobiti, zatiranih in izkoriščanih vseh vrst in oblik – čas je za množičnost glasov.
Ob prvem maju želimo na Sindikatu Mladi plus opozoriti na izvor praznovanja prvega maja v koncu 19. stoletja in dejstvo, da razlogi za boj na ta dan (in vsak drug) še vedno obstajajo.
Prekarizacija vrača vedno večji del delavk in delavcev nazaj v situacijo, v kateri so nujne naše zahteve po osnovnih delavskih pravicah, kot je osem urni delavnik. S to zahtevo v mislih, na kratko predstavljeno v obliki slogana “8-8-8” (8 ur dela, 8 ur prostega časa in 8 ur počitka) so leta 1886 na ulicah Chicaga protestniki zahtevali omejitev delavnega časa. Policija je takrat več protestnikov ubila, ta dogodek pa se od leta 1890 dalje obeležuje v številnih državah s praznovanji ob prvem maju, prazniku dela.
Dandanes se velik del ljudi, ki delajo v prekarnih, začasnih, negotovih oblikah dela, znajde v podobni situaciji. Vsakodnevna negotovost, stres in še večja odvisnost od delodajalca/naročnika, na ljudi vplivajo negativno, med drugim tudi na način, da nas zrinejo na rob, kjer obupujemo sami, medtem ko poslušamo, da smo se v tej situaciji znašli, ker smo nekaj naredili narobe.
Ta začaran krog prekarizacije in obupa je treba prekiniti, zato letošnji poziv na Sindikatu Mladi plus namenjamo predvsem ljudem, ki delajo prekarno, ki delajo brez ali z nerednimi plačili, ki ne morejo dobiti zaposlitve, in ki kombinirajo več oblik del naenkrat, da na koncu meseca morda pokrijejo plačilo vseh računov. Čas je, da ponovno stopimo skupaj – brezposelni, prekarci, bolj ali manj mladi, in zahtevamo spoštovanje pravic iz dela. Vsak od nas si zasluži dostojno plačilo, vsak od nas si zasluži odmor, vsak od nas si zasluži socialno varnost, vsak od nas si zasluži možnost organiziranja.
V zadnjem letu smo lahko opazili več dogodkov, ki so nas spodbudili k temu, da vztrajamo na teh zahtevah in o njih spregovorimo še glasneje. Spremljali smo nadaljnjo prekarizacijo v novinarstvu, opazovali smo prestavljanje delavcev na agencijsko delo, poskuse reševanja financiranja pripravništev z omejujočimi in nezanesljivimi evropskimi sredstvi in pomanjkanje politične volje pri naslavljanju zaposlovanja mladih.
Nedavno smo lahko prisluhnili predstavitvi dokumenta o dostojnem delu s strani MDDSZEM – naslov je obljubljal veliko in veseli smo, da se o tej tematiki govori, a je pri tem mogoče opaziti veliko nevarnosti in poskusov zavajanja, najverjetneje pa tudi kmalu neizpolnjenih obljub.
Vlado RS že več let vodi politika varčevanja, ki je jasno zapisana tudi v Ustavi in v tem duhu se očitno lotevamo tudi “naslavljanja” problematike prekarnega dela. MDDSZEM v dokumentu med drugim jasno zapiše, da bi sicer povečano število inšpektorjev na področju dela izboljšalo preganjanje kršiteljev, a do tega ne bo prišlo, ker je uravnoteženje javnih financ (očitno) ena in edina prioriteta te države. Nadalje lahko beremo tudi o tem, da bo več pozornosti in podpore namenjeni aktivnim politikam zaposlovanja. Izkušnje zadnjih let jasno kažejo, da do tega najverjetneje ne bo prišlo, tako zaradi varčevanja kot tudi zaradi odvisnosti financiranja od evropskih sredstev, kar v praksi pomeni nestabilno financiranje in nestalne programe. Tovrstno “reševanje” problemov ni zadostno, ni celostno, in ne bo obrodilo rezultatov.
Opažamo tudi, da se izgublja zavedanje neenakosti moči v družbi in dejstvo, da so zaposleni, delavke in delavci vedno tisti, ki so šibkejši akter na trgu dela in je zato zaščita nujna. Zavedati se moramo, da je naloga države, da preprečuje kršitve ter ustvarja okolje, v katerem so te nesprejemljive. Zaenkrat ji to ne uspeva, na kar nakazujejo tudi številne objave za prosta “delovna mesta” (večinoma gre za zahtevo po ljudeh s študentskim statusom ali s.p.), kjer je od daleč jasno, da bi se morala ponujati zaposlitev, a delodajalci iščejo drugačne poti. Tudi to je točka, na kateri pozivamo k aktivaciji in boju – vsi mi imamo možnost take primere izpostavljati, jih prijavljati in se boriti, da do njih več ne bo prihajalo – najmočnejši pa smo v tem lahko skupaj.
Zadnja stvar, ki smo jo zabeležili v zadnjem letu in kateri je potrebno nameniti kar nekaj pozornosti, so poskusi prepričevanja (s strani predstavnikov in predstavnic ministrstev ter gospodarstva) da si mladi ne želijo varnosti, ne želijo stalnosti, in ne želijo zaposlitev za nedoločen čas. S tem se riše slika družbe, v kateri mladi uživajo v svoji “svobodi”, v tem da se ne morejo odseliti od doma in se osamosvojiti, in v tem, da se vsak mesec sprašujejo, če bodo še obdržali delo. Temu seveda ni tako, in vsi mi, ki živimo to realnost, imamo odgovornost, da to povemo glasno. A posamezen glas se hitro izgubi v vetru, medtem ko je množico veliko težje utišati.
In s tem zaključujemo današnji poziv, predvsem mladim – nehajmo z individualnim obupavanjem, čas je za skupno delovanje, čas je da se kolektivno upremo situaciji, v kateri smo na videz ujeti, a dobro vemo, da jo je mogoče spremeniti. Živel prvi maj! Živel drugi maj!
