Prejeli smo zanimivo razmišljanje naše podpornice, ki se je pred nekaj tedni pogovarjala s svojo prijateljico iz Francije. Ob izmenjavi izkušenj življenja v obeh državah pronicljivo ugotavlja, da ima želja po približevanju t. i. razvitejšim državam visoko ceno za navadne ljudi, ki se preživljajo s svojim delom. Več pa v njenem besedilu spodaj.
Sledeč zapis je zgolj skromna refleksija srečanja z mojo francosko prijateljico, ki me je obiskala nekaj vikendov nazaj. Med raziskovanjem Ljubljane in obale sva se ob prizorih slovenske pokrajine, prebivalcev in infrastrukture pogovarjali ter primerjali najini državi, politiko in najine vsakdanje izkušnje v teh “demokratičnih” sistemih.
Medklic: Če ne veste, Macron, francoski predsednik, je kak mesec nazaj izbral novega premierja, ki je na volitvah dobil komaj 5 % glasov, kar sem najprej v šali potem pa pravzaprav resno komentirala: “Kakšna demokracija je to, da izvoliš svoje politične predstavnike v parlament, potem pa si predsednik države izbere katerim izmed teh predstavnikov bo dal moč ne glede na izid volitev.” Spomnim se, kako so moji kolegi iz Francije (s katerimi sem v tistih dneh ravno preživljala čas) jokali in se jezili ob novici. O slovenski izbiri na volitvah raje ne bi izgubljala besed …
Presenečeni sva ugotovili, da sta najini realnosti precej drugačni, čeprav sta Slovenija in Francija del Evropske Unije. Zame osebno so bili ti pogovori tudi dokončna potrditev, zakaj si ne želim, da bi se Slovenija zgledovala zgolj po vrednotah “razvitejše”, zahodne Evrope.
Pogovore je spontano sprožala najina okolica, ki se je njej zdela vse prej kot običanja. Hvalila je vse po vrsti: kako čista in zelena je prestolnica, kako urejen je Tivoli in kolesarske steze, kako čisto je Koseško barje (aja?) in kako idilično je, da iz Ljubljane lahko vidimo vse do Alp. Na morju je bila še bolj presunjena nad čisto vodo, električnimi avtobusi med Piranom in Portorožem ter kvalitetno vzdrževanimi avtocestami. Vse njeno navdušenje se me je nalezlo in me ponovno na nek nostalgičen način navdušilo in navdalo s ponosom nad domovino. Občutek, ki ga nisem nikoli zares občutila, vendar bi si ga želela občutiti tako kot je opisan in prisoten v nekaterih starih slovenskih pesmih (na misel mi je prišla Poletje v školjki).
Bolj pa sva padli v debato ob kosilu o njenih izkušnjah z dela. Trenutno je prek zunanje pogodbe zaposlena na Ministrstvu za kmetijstvo. To pomeni, da ni del javnega plačilnega sistema, ampak ji kadrovska služba, ki ureja javne pogodbe in je zasebna institucija določa plačilo in čas dela. V Franciji je z zakonodajo določeno le minimalno število delovnih ur 35 ur na teden.
Medklic: Minimalno število ur pripada zgolj fizičnim delavcem in delavcem zaposlenim v industriji (angl. blue collar workers), vsi ostali do minimalnega števila ur niso upravičeni, saj glede na lestvico delovnih mest vsa preostala dela niso tako fizično zahtevna, da bi jih bilo potrebno skrajšati zavoljo skrbi za zdravje.
V pogodbi ima zapisanih 40 delovnih ur na teden, vendar vsak dan na delu preživi 9-10 ur na dan, kar pomeni, da prihaja na delo ob 9. uri zjutraj odhaja pa med 6. in 7. uro zvečer. “Zakaj?” jo vprašam. Njen odgovor je, zato ker te vsi grdo gledajo, če greš po osmih urah dela domov. Če gre včasih v petek domov okrog 17.30 ji vsi nevoščljivo voščijo “Prijetno popoldne!” s poudarkom, kako si drzne oditi domov pred večerom. Za dodatne ure ni plačana in če napreduje na naslednjo stopničko v svojem poklicu, ne bo več plačana po številu delovnih ur, ampak zgolj glede na število delovnih dni. V takem delovnem okolju to ne pomeni, da bi lahko oddelala svoje in odšla domov, ampak se pričakuje, da je glede službenih vsebin na voljo vedno od ponedeljka do petka ne glede na to ali je fizično prisotna v pisarni ali ne. Vsaj tako je opisala izkušnje njenih nadrejenih.
Nezaslišano! Nikjer se ne plača dodatnih ur, delovno okolje pa je nastrojeno proti tistim, ki si želijo postaviti meje in delati (kot je v pogodbi zapisano) zgolj 8 ur. Taki so po njenih izkušnjah hitro izgubili službe. Dodala je, da se občutek, da si nadomestljiv, močno čuti. Vprašala me je, kako potem slediš svojim vrednotam, postavljaš zdrave meje na delovnem mestu in omejuješ zahtevo po konstantni dostopnosti in produktivnosti. Zmajala sem z glavo.
Z mano je delila tudi izkušnjo o nepravičnem plačilu in kako je šele sčasoma ugotovila, da je vsak zunanji sodelavec plačan drugače (pri čemer višina plače ni bila povezana s spolom). Z izrazom zunanji sodelavec poimenujem njeno trenutno obliko zaposlitve, saj ni javna uslužbenka, čeprav dela na ministrstvu. Tam je zaposlena prek zasebne agencije, ki najema (predvsem mlade z malo ali brez izkušenj) delavce, za delo na ministrstvu. Zunanji sodelavci niso plačani v skladu s plačilnimi razredi javnih služb, ampak kot so ugotovili, vsak drugače. Ko so s preostalimi zunanjimi sodelavci na njenem oddelku odšli do menedžerja je ta rekel, da glede višine plač nima pristojnosti, hkrati pa je bil zelo nezadovoljen z njihovim obiskom in jih posvaril naj v to ne dregajo preveč, če hočejo ohraniti službe. Nato so obiskali kadrovsko službo, kjer so jih prav tako odslovili z izjavo, da imajo notranji sistem evalvacije dela, ki je zaupen, zato ga ne morejo deliti z njimi, zagotovo pa so vsi plačani glede na opaženo kakovost njihovega dela. Delavski sindikati so jim rekli, da se s tem ne morejo ukvarjati. Kam se sploh potem obrniti ko si želiš biti obravnavan pravično in enakopravno?
Vse to me je spomnilo na še druge pogovore s francoskimi prijatelji, ki so razlagali o svojih šolskih in študijskih izkušnjah. Ena izmed njih se je spominjala, kako so učitelji ocenjevali domače naloge ter jih na glas pred razredom razporedili od najboljše do najslabše pri čemer je najslabši doživel veliko kritike in bullyinga. Tudi na splošno je šolska in študijska klima zelo tekmovalna. Druženje v majhnih skupinicah, plačilo za posojene zapiske ali pa zapiskov sploh nočejo posoditi, pomoč pri učenju skoraj ne obstaja, slabši učenci so raje večkat bullyiani. Pomembno je samo, da sam plezaš dalje, višje, uspešnejše kot ostali.
Ko o vsem tem razmišljam ponovno, sem hvaležna, da nisem bila vzgojena v tej “hard core” kapitalistični mentaliteti. Seveda smo se vsi napreposlušali preživelega nauka naših staršev, da se lahko dobro zaposliš in uspeš v karieri, če si dovolj študiran, in si zato prizadevali za dobro izobrazbo. Vendar je vsaj obstajala medvrstniška pomoč, heterogene skupine v osnovni šoli, posojanje zapiskov (no upam, da ste imeli ostali 99’ letniki podobne izkušnje, ker vem da malo idealiziram vse skupaj v primerjavi s Francijo). Saj smo delali vsak zase, ampak tudi skupaj. Vendar pa opažam, da se generacije hitro spreminjajo, moja mala sestrična, ki je od mene mlajša zgolj 9 let, že govori o tem, da zapiske kupujejo en od drugega, medtem ko smo si jih mi posojali.
Pa da se vrnem nazaj na obisk prijateljice. Po kosilu sva se odpravili iz restavracije, kjer je na ulici opazila plakat, ki je oznanjal že končan cikel zastonj poletnih koncertov v Kino Šiška. Vprašala me je, ali imamo v Ljubljani pogosto zastonj dogodke in pritrdila sem ji. Vsak teden se lahko najde nekaj zanimivega in zastonj (ali po simbolični ceni), saj dogodke pogosto organizirajo različne organizacije civilne družbe . Očarano je odgovorila: “How happy you must be that you live in this country, that has a strong civil community, that is creative and does a lot on its own. In Paris everything is for payment, nothing is for free anymore.”
Ko denar in tekmovalnost začneta obračati družbo pristanemo v Franciji, v Parizu. Morda iz serije Emily in Paris izgleda sanjsko ampak realnost je (za večino?) precej drugačna. Borijo se z enostavno nadomestljivostjo, osamljenostjo in razrahljano civilno družbo. Sistem je gluh za njene tegobe in zgolj zelo učinkovito zamenja, tiste, ki ne želijo ali ne zmorejo slediti. Kot dobro utečen stroj.
Ljudje nismo gradniki stroja! Smo kreativna, raznolika, ljubeča, socialna in živa bitja. Ne dopustimo, da kot država sledimo temu trendu, ki golta zrelejše neoliberalne (kapitalistične) demokracije kot je francoska. Ohranjajmo zdravo civilno družbo, solidarnost, vrednote socialne države in inkluzivnosti za vse. Ne dopustimo, da se elite udobno namestijo na svojih položajih brez kakršnega koli strahu pred porazom ter posluha za sodržavljane.
Klara Jamnik
