ŽIVEL 1. MAJ!
Prvi maj – praznik dela – delavke in delavci izkoristimo za zaslužen počitek in sprostitev. Dan obeležujejo praznovanja, dobro se je in pije.
Vsako leto pa imamo vedno manj razlogov za praznovanje, medtem ko se skrbi, nezadovoljstvo in jeza povečujejo. Življenjski stroški naraščajo, naše plače stagnirajo. Na delovnih mestih se izkoriščanje stopnjuje, produktivnost se povečuje, število ur, ki smo jih primorani preživeti v službi, pa je vedno večje.
Dobički podjetij vsako leto podirajo rekorde in delodajalci nenehno iščejo nove načine za ustvarjanje še več dobička: s premajhnim številom zaposlenih na izmeno je dela za ostale zaposlene več, zato je stopnja izkoriščanja večja. S tem, ko so negotove oblike dela “cenejše” in manj varne za delavce, delodajalci prihranijo denar, ki bi ga morali nameniti za osnovno socialno varnost delavcev. Z delom ob praznikih in nedeljah, z delom v izmenah, ki kršijo našo pravico do počitka, nas vse bolj izkoriščajo, nam jemljejo več časa. Ko plače stagnirajo, cene naraščajo, delovni čas pa se povečuje, se poglablja revščina in ogroža naše osnovno preživetje.
Poleg tega vsakokratne vlade podlegajo moči kapitala in se spogledujejo s krčenjem pridobljenih delavskih in socialnih pravic, razkrajanjem in privatizacijo javnih storitev, kot so javni vrtci, izobraževanje, javno zdravstvo, neprofitna stanovanja, javna sredstva pa namesto v skupno dobro mečejo za subvencioniranje gospodarstva in v žrelo vojne industrije.
Vsi, ki moramo delati, da lahko preživimo – delavski razred – na svoji koži čutimo pritiske kapitala, da iz nas iztisne čim več. Vedno več nas je, ki opravljamo delo, ki je slabo plačano, začasno, negotovo: delo, ki ne prinaša osnovne socialne varnosti, ki komaj omogoči preživetje – z eno besedo – prekarno delo.
Prekarno delo naj bi bila posebna kategorija dela, ki ga opravljajo predvsem ženske in mlajše delavke in delavci, zgolj začasno, preden se redno zaposlijo – a že dolgo vemo, da temu ni tako. Prekarnost, delo brez osnovne socialne varnosti, se vedno bolj širi. Delovni pogoji, ki smo jim prekarni delavci podvrženi, se vedno hitreje širijo na vse delavke in delavce.
Socialna država in njeni sistemi, ki obstajajo za navadne ljudi, iz leta v leto bolj razpadajo – prevzema jih zasebni sektor, katerega namen ni zadovoljevanje naših potreb, ampak ustvarjanje dobička. O dostopnem stanovanju in urejenem javnem prevozu lahko večina samo sanja, dostopna in kakovostna zdravstvena oskrba pa bo kmalu le še privilegij tistih z debelo denarnico.
Vsi delavci in delavke občutimo vedno večji pritisk kapitala na s krvjo priborjene delavske in socialne pravice.
Kapitalu je v interesu, da se delovni ljudje v sedanjem sistemu razdelimo glede na višino dohodka, izobrazbo, veroizpoved, spol, narodnost ali državljanski status.
Te delitve slabijo delavski razred, ki postaja vedno bolj nemočen, da bi obvaroval in okrepil priborjene pravice. Solidarnost med delavkami in delavci je zato nujna, da zgradimo moč, s katero se lahko zoperstavimo napadom kapitala na naša življenja. Zato se moramo povezati, organizirati in stopiti skupaj, da si lahko ohranimo obstoječe pravice in priborimo še veliko več.
Zato se bomo letos ob prazniku dela, ob 1. maju, spomnili vseh preteklih delavskih bojev, ki so dokazali, da lahko samo združeno, povezano in organizirano delavstvo ohrani in pridobi boljše življenjske pogoje. Nimamo več razlogov za praznovanje tega dne, zato mu bomo vrnili zgodovinsko borbenost. Dovolj imamo gonje za dobički, ki se ustvarjajo na naših plečih, mi pa od njih nimamo popolnoma nič.
Delovni ljudje si zaslužimo boljše življenjske razmere – brez skrbi kako bomo plačali vedno višje zneske na položnicah, kako bomo poskrbeli zase in za svoje družine, kako bomo peljali otroke na počitnice, ali bomo jutri še imeli streho nad glavo, ali se bomo upokojili ob normalni starosti. Življenje brez kronične zgaranosti, brez posledic, ki jih izkoriščanje pušča na naših telesih.
Brez našega dela ni ničesar: ustavi se proizvodnja vseh dobrin in nudenje vseh storitev. Brez nas se ustavi cel svet.
Na Dan dela, 1. maja, se ob 16:00 zberemo na Kongresnem trgu v Ljubljani, po shodu pa nadaljujemo s poprotestnim druženjem.
Živela delavska solidarnost! Živel prvi in drugi maj! Živel praznik dela!
