Osmi marec je že tradicionalno dan, ko opozarjamo na ekonomske in socialne pravice žensk: spominjamo se dosežkov na dolgi poti, ki so jo prehodile tovarišice, in hkrati ugotavljamo, da smo še daleč od cilja – enakosti na vseh področjih družbenega in zasebnega življenja.
Pravna enakost, torej enakopravnost, ne pomeni tudi ekonomske in socialne enakosti oz. pravičnosti. Enaka možnost biti izkoriščana na trgu dela ali – za manjšino med nami – enaka možnost povzpeti se na vrh izkoriščevalske piramide in izkoriščati druge ljudi pač ne more biti cilj, h kateremu stremimo kot delavke.
Prav tako ne moremo pristati na družbeno predpisane spolne vloge, ki nam jih še vedno mečejo pod nos kot polno uresničitev »naše ženske narave«. V realnosti to pomeni zgolj izkoriščanje neplačanega skrbstvenega, emocionalnega in drugega reproduktivnega dela, ki mora biti opravljeno, da kapital nemoteno in čim ceneje izčrpava delovno silo in izsesava življenje iz pripadnic in pripadnikov delavskega razreda. Ideologija »naravnih« spolnih vlog hinavsko prikriva, da smo ženske pravzaprav dvojno izkoriščane: najprej kot delavke, nato pa še kot tiste, ki opravimo večino neplačanega reproduktivnega dela.
In ker naj bi to delo opravljale »iz ljubezni«, zaradi »materinskega nagona«, »samoizpolnitve« in kar je še podobnih ideoloških puhlic, seveda zanj ne moremo zahtevati plačila. Še več, tudi ko so skrbstveno delo, delo s področja vzgoje in izobraževanje in druga dela, ki jih v pretežni meri opravljamo ženske del trga dela, so ta manj cenjena, manj spoštovana in seveda posledično tudi manj plačana kot katera druga dela, ki jih v pretežni meri opravljajo moški. Saj je vendar največja nagrada delavki v skrbstvenem poklicu »izpolnitev ženske potrebe po skrbi za druge« in je plačilo drugotnega pomena. To seveda ni res, dostojno plačilo in dostojni delovni pogoji ter varno delovno okolje brez šikaniranja, spolnega in drugega nasilja morajo biti nekaj povsem osnovnega, nekaj, na čemer lahko gradimo in snujemo pot do cilja – ekonomske in socialne enakosti.
Naš cilj pa ne bo dosežen, dokler bomo v imenu enakopravnosti domače reproduktivno delo prepuščale slabo plačanim gospodinjskim pomočnicam. Naš cilj ne bo dosežen, ko bomo direktorice korporacij, ki izkoriščajo delovno silo na globalnem jugu, uničujejo naravo, na globalnem severu pa prodajajo smeti. Naš cilj ne bo dosežen, ko bomo predsednice vlad držav, ki malikujejo večno gospodarsko rast in se udinjajo kapitalu. Naš cilj prav tako ne bo dosežen, ko bomo vrhovne poveljnice vojsk, ki sejejo smrt med delavstvom po svetu in sodelujejo pri vojnih zločinih, katerih pogosto zamolčane žrtve so v veliki meri ženske.
Zato se ob osmem marcu spomnimo, da je boj za enakost žensk v prvi vrsti boj za naše ekonomske in socialne pravice. Je boj za konec izkoriščanja, je boj za dostopne javne storitve, je boj za podružbljenje reproduktivnega dela in za dostojanstveno življenje delavk, ki ga opravljajo. Je boj, ki je še kako materialen; kapitalistični sistem ima konkretne koristi od patriarhalnega ustroja družbe, zato boja proti patriarhalni družbeni ureditvi ne moremo misliti ločeno od boja proti kapitalističnemu načinu produkcije.
Živel 8. marec, mednarodni dan (delovnih) žensk!
