Na Sindikatu Mladi plus, tako kot vsi ostali v Sloveniji, z žalostjo spremljamo razdejanje, ki ga za sabo pušča ena izmed največjih naravnih katastrof, ki je prizadela naše kraje. Naše misli so v prvi vrsti z vsemi, ki so jih uničujoče poplave neposredno prizadele.
Hkrati pa nas skrbi za vse tiste, ki zaradi posledic nesreče ne morejo opravljati dela, Zakon o delovnih razmerjih pa jim ne nudi nikakršne zaščite. Skrbi nas za študente in študentke delavke in vse ostale, ki niso redno zaposleni, ampak se vseeno preživljajo s svojim delom. Za prekarne delavke in delavce ne veljajo določbe zakona, ki predvideva nezmožnost prihoda na delo zaradi višje sile, ne poznajo plačanega dopusta, še manj pa nadomestil za druge opravičene izostanke z dela. Izredno zaskrbljeni smo, ker so do nas že prišle pripovedi mladih študentskih delavcev, ki jim delodajalci grozijo s prekinitvijo sodelovanja, če zaradi odpravljanja posledic ujme, ne bodo prišli na delo. Gre za najbolj ranljive skupine na trgu dela, ki že v ‘normalnem’ stanju nimajo nobene varnosti in stabilnosti pri delu, v takih izrednih stanjih pa se nanje pogosto pozabi.
Zato pozivamo Vlado Republike Slovenije, še posebej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, da v pripravo ukrepov za pomoč vsem oškodovanim vključijo tudi njih: študente in študentke, ki s svojim delom pogosto pomagajo preživljati tudi svoje družine, tiste, ki delajo preko avtorskih in podjemnih pogodb, enoosebne s.p.-je. Ukrepi, ki pri takih dogodkih varujejo redno zaposlene, se naj v čim večji meri upoštevajo tudi za vse ostale, ki delajo, pa niso zaposleni preko pogodbe o zaposlitve.
Istočasno pozivamo vse delodajalce, in Vlado RS vabimo, da se javno pridruži temu pozivu, da naj bodo v aktualni situaciji razumevajoči. Naj vsem (ne glede na obliko dela), ki delajo za njih in jih je ujma neposredno prizadela ali pa so preko civilne zaščite in/ali prostovoljnih gasilskih društev vključeni v odpravljanje posledic, omogočijo izostanek od dela brez sankcioniranja, naj jih vključijo v solidarnostne sklade, kjer obstajajo in nasploh tudi za njih poskrbijo tako, kot za ostale delavce.
V takih težkih trenutkih je ključno, da stojimo drug ob drugem in da smo solidarni z vsemi, pa če nas k temu zavezuje zakonodaja ali ne.