Ob svetovnem dnevu dostojnega dela, ki ga obeležujemo 7. oktobra, se na Sindikatu Mladi plus sprašujemo, koliko delavcev v Sloveniji, sploh mladih, ima možnost opravljati delo, ki je res dostojno? Dostojno delo, kot ga definira Mednarodna organizacija dela, je delo, ki zagotavlja pošten, dostojen dohodek, ki omogoča več od osnovnega preživetja. Pomeni varnost na delovnem mestu in socialno zaščito za vse, ki delajo, boljše možnosti za osebni razvoj in socialno vključevanje, svobodo ljudi, da izrazijo svoje skrbi, se organizirajo in sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje, ter enake možnosti in obravnavo za vse ženske in moške.
Ko tej definiciji ob bok postavimo aktualno stanje na trgu dela pri nas, smo upravičeno zaskrbljeni. Kljub trenutni visoki stopnji zaposlenosti v Sloveniji, težko rečemo, da vsi ti delavci opravljajo dostojno delo. Več kot 60 % delavcev prejema plačo nižjo od povprečne, zaradi izredno pomanjkljivega nadzora na trgu dela, je ogromno delavcev stalno podvrženih kršitvam. Na Sindikatu Mladi plus se že od našega nastanka delujemo na področju mladih na trgu dela in vsako leto znova opažamo, da so mladi podvrženi vedno večji prekarizaciji, ki jih spremlja v nadaljnjem življenju. Posledice tega so, da se mladi vedno kasneje in vedno težje osamosvojijo, ne morejo dolgoročno razmišljati o lastni prihodnosti, vse to pa vpliva tudi na njihovo duševno zdravje. Če ponazorimo z nekaj številkami iz leta 2022, najbolj aktualnimi podatki Statističnega urada RS: med tistimi mladimi, ki so se prvič zaposlili, jih je kar 73,7%, torej skoraj tri četrtine, dobilo pogodbo za določen čas, 5,1% mladih je na trg dela vstopilo preko samozaposlitve. Ko tem mladim prištejemo še brezposelne, vidimo, da takih mladih, ki bi delo opravljali v edini neprekarni obliki, ki jo v Sloveniji poznamo, torej redni zaposlitvi za nedoločen čas, skorajda ni. Tako stanje seveda vpliva na standard delavskega razreda nasploh: več kot imamo prekarcev, manj imamo delavcev in delavk z zagotovljeno stabilnostjo in varnostjo v življenju. Razširjanje prekarnosti prav tako izredno negativno vpliva na vse naše skupne sisteme – zdravstveni sistem, sistem socialne varnosti, pokojninska in invalidska blagajna – saj se od prekarnega dela odvaja neprimerljivo nižji delež prispevkov kot od rednih delovnih razmerij.
Naši člani in članice, mladi prekarci, se soočajo z neizplačevanjem honorarjev, neizplačilom regresa, kršenju pravic do odmora in počitka, mnogi so v prikritih delovnih razmerjih in delo opravljajo preko prekarne oblike dela, čeprav bi po naši zakonodaji morali biti redno zaposleni. Prav tako opažamo, da je na našem trgu dela še vedno prisotne veliko diskriminacije na podlagi spola, (mladi) delavci so pogoste žrtve nadlegovanja in celo trpinčenja na delovnem mestu.
Letos avgusta smo na Sindikatu Mladi plus opravili anketo med študenti delavci, saj smo želeli ugotoviti, v kakšnih pogojih opravljajo delo. Anketo je izpolnilo 380 oseb, ugotovitve raziskave pa so izredno zaskrbljujoče: 10 odstotkov anketirancev v povprečju na teden dela več kot 40 ur, četrtina opravi med 21 in 30 ur dela tedensko, sledi pa 20 odstotkov tistih, ki opravijo med 31 in 40 ur dela na teden.
45 % vprašanih je opravljanje dela začelo s tako imenovanim uvajanjem, med njimi pa jih kar 34,7 % za to delo ni dobilo plačila.
Kršitev pravice do počitka med dvema delovnima dnevoma/izmenama je že doživelo dobrih 28 % vprašanih. Tistih, ki so brez počitka večkrat na teden, ali pa trdijo, da ga nimajo nikoli je 46 %.
Izredno zaskrbljujoč je tudi porast podpisovanja raznoraznih dogovorov, h katerim delodajalci silijo študente delavce: dogovor o odpovednem roku, odgovornost za morebitno škodo, protikonkurenčna klavzula in podobno. To kaže, da delodajalci očitno želijo, da imajo študentje delavci do njih visoko mero odgovornosti, hkrati pa se sami želijo izogniti kakršnikoli odgovornosti do delavcev. Glede podpisovanja dodatnih dogovorov je treba vedeti, da bi bili v primeru spora, ki bi ga reševalo sodišče, vse podpisane pogodbe ali sporazumi nični.
Glede na stanje na slovenskem trgu dela tako težko praznujemo svetovni dan dostojnega dela, saj ob očitnem nižanju delavskega standarda in razširjanju prekarnosti nimamo kaj praznovati. Zato ob tem dnevu ponovno pozivamo odločevalce, da končno zares ukrepajo. Aktualna vlada je pred volitvami obljubljala rešitve, tudi v koalicijsko pogodbo so zapisali, da se bodo sistemsko lotili problema prekarnosti. Po več kot dveh letih njihovega mandata, po stalnem opozarjanju na problematiko in večkratnimi pozivi z naše strani, da naj končno le ukrepajo, rešitev še vedno ni na vidiku. Lani marca smo skupaj z MDDSZEM in Državnim svetom organizirali konferenco proti prekarnosti, sprejeli deklaracijo, kjer smo predvideli ključne ukrepe, obljubljeno pa je bilo, da bo ta dokument predstavlja izhodišče za pripravo nacionalne strategije proti prekarnosti, ki bi naj bila sprejeta do konca leta 2023. Zato ponovno pozivamo, naj svoje obljube vzamejo resno in aktivno pristopijo k reševanju problema prekarnosti.
