Proti rasizmu, proti vsem oblikam neenakosti: Kratek pregled antirasisitičnih odporov 20. stoletja v ZDA

Mineva mesec dni odkar v Franciji poleg protestov proti pokojninski reformi potekajo tudi shodi v odziv na smrt 17-letnika francosko-alžirskega porekla, ki ga je med prometno kontrolo ustrelil in ubil policist. Primer policijskega nasilja nad pripadniki priseljeniških skupnosti v francoskih predmestjih še zdaleč ni osamljen, množične demonstracije zaradi sistematičnega rasizma in segregacije v delavskih soseskah smo nazadnje beležili leta 2005. V javnosti se ponovno pojavljajo moraliziranja o problematičnosti nasilnih protestov, medtem ko se vse manj pozornosti posveča vsakodnevnemu nasilju nad pripadniki priseljeniških skupin, ki bi jih prej kot priseljence lahko označili kot žrtve postkolonializma. Rasistično zatiranje je vedno povezano tudi z razrednim in drugimi oblikami zatiranja. Da bi si aktualne dogodke lažje razlagali, se je včasih potrebno obrniti v zgodovino. Tokrat smo se ozrli na nekatere oblike odpora proti rasni segregaciji v Združenih državah Amerike, ki sovpadajo s trenutno družbeno in vremensko klimo.

Rasni nemiri v Harlemu

Newyorška soseska Harlem, ki se nahaja na zgornjem delu Manhattna, je leta 1930 imela 25-odsotno stopnjo brezposelnosti, 70-odstotkov prebivalcev soseske pa je bilo Afroameričanov. Zaradi revščine in sistemskega rasizma so temnopolti prebivalci in prebivalke soseske v naslednjih desetletjih oblikovali odpor, ki je rezultiral v t. i. rasnih nemirih in postavil temelje odpora proti belski nadvladi v Združenih državah Amerike. Prvi pomemben protest temnopoltih je vzniknil leta 1935, ko je policija umorila najstnika afroameriškega porekla. Na ulicah se je zbralo 10.000 temnopoltih protestnikov, v 24 urah je bilo izvedenih 125 aretacij, 100 ljudi je bilo poškodovanih, nastalo je tudi za 2 milijona dolarjev materialne škode. Policijsko nasilje je bil ponoven povod za proteste, ki jih zgodovina beleži pod terminom »Race Riot«, nastopili pa so leta 1943. Takrat je belopolti policist ustrelil temnopoltega vojaka iz 2. svetovne vojne, kot odgovor na tovrstno nasilje so ulice Harlema preplavili protestniki, ki so uničevali lastnino belskega establišmenta. Oblasti so v sosesko poslale 6600 policistov in kar 8000 pripadnikov milice. Po celem mestu je bila uvedena tudi policijska ura – ukrep, ki se ni ponovil vse do protestov zaradi nasilne smrti Georga Floyda skoraj osemdeset let kasneje. Tretji harlemski »Race Riot« 20. stoletja je potekal leta 1964 in je bil, tako kot predhodna, neposreden odgovor na policijsko brutalnost: policist, ki ni bil v službi, je umoril temnopoltega najstnika, kar je sprožilo val mirnih demonstracij. Na to se je policija odzvala z nasiljem in protesti so se razširili po vsem New Yorku, ena oseba je umrla, več kot 100 jih je bilo poškodovanih in 450 aretiranih. Afroameričani se vse do danes še vedno borijo proti rasizmu in policijskemu nasilju, verjetno je tu smiselno dodati, da ima institucija policije v ZDA svoje korenine v patruljah za lov na sužnje.

Geto upori in dolgo, vroče poletje

Zgoraj navedeni protesti so v drugi polovici 60. let 20. stoletja vzpodbudili antirasistično mobilizacijo delavskega razreda po vsej ZDA. Poletje 1967 je v ZDA poimenovano kot »dolgo, vroče poletje«. Protesti so potekali po celi državi v 150 mestih. Urbani protesti so se osredotočali predvsem na uničevanje lastnine privilegiranega belskega prebivalstva. Dolgo, vroče poletje katerega pomembno gonilo so bili mladi Afroameričani, med njimi tudi študentje, so se širili vse od Atlante, Bostona, Buffala, Cincinnatija, Tampe do Detroita, Chicaga, Newmarka, New Yorka in številnih drugih urbanih delavskih središč. Leta 1968 se je v Miamiju organizirala tudi latinsko-ameriška skupnost, ki je skupaj z afroameriškimi protestniki zahtevala splošno socialno pravičnost. Upori v getoiziranih območjih ZDA so naslavljali tudi stanovanjsko politiko in politiko zaposlovanja. Nemiri so dosegli eskalacijo po umoru Martina Lutherja Kinga aprila 1968. Protestom znanim kot King assassination riots se je po vseh državi pridružilo tudi belsko prebivalstvo srednjega razreda. Zgolj v glavnem mestu Washington D. C. je ulice zavzelo 20.000 protestnikov, kjer je gorelo 1.200 stavb, večinoma trgovin, nastalo je za več kot 27.000 dolarjev materialne škode.

Kernerjeva komisija

Ameriške oblasti so kot odgovor na dogajanja v Harlemu leta 1967 začele oblikovati strategije za spoprijemanje z nemiri. Tako republikanska kot demokratska stranka sta lansirali piarovske izjave o temeljni vrednoti javnega reda in miru in o zaskrbljenosti glede socialne pravičnosti. Julija 1967, za časa mandata ameriškega predsednika Lyndona B. Johnsona, je nacionalna svetovalna komisija pod vodstvom guvernerja Otta Kernerja ustanovila t. i. Kernerjevo komisijo. Namen komisije je bil preučiti razloge za proteste in oblikovati predloge za izboljšave socialnega položaja temnopoltih. Komisija je leto dni kasneje objavila več kot 400 strani dolgo poročilo, ki je postalo tudi popularno čtivo oziroma bestseller. Poročilo je ugotovilo, da so Afroameričani in Latinoameričani žrtve ekonomskega zatiranja, neuspelih socialnih politik, policijskega nasilja, rasizma in medijske reprezentacije, ki izhaja iz belske perspektive. Dokument, ki je razkril sistemski rasizem v ZDA, je bil predmet številnih razprav, a se iz njega ni izcimilo nič zares konkretnega. Medijska reprezentacija nebelskega prebivalstva v množičnih medijih je ohranila status quo še dolga desetletja, eden izmed konkretnih ukrepov, ki so ga na podlagi poročila v ZDA sprejeli, je subvencija stanovanjskih najemnin za družine z nizkimi prihodki. Kar pa ne pomeni, da so upori v Harlemu, dolgo, vroče poletje in nemiri kot odgovor na umor Martina Lutherja Kinga, nekaj kar lahko odvržemo na smetišče zgodovine. Rasni nemiri so vsekakor opolnomočili manjšinske skupnosti v ZDA in po svetu, preoblikovali javni diskurz in deloma odprli vrata družbeni mobilnosti na področju šolstva, zaposlovanja, medijskega prostora in političnega kadrovanja. Ob tem pa pogled na skoraj 100 let stare dogodke sporoča, da si ravno te omejene mobilnosti verjetno niti ne želimo, bolj smiselno je živeti v družbi, ki zaradi temeljev enakopravnosti, povzpetništva sploh ne potrebuje.

Ni odveč, če ob sklepu dodamo, da se zgodovina ponavlja (ali pa se niti nikoli ni spremenila). Trenutni nemiri v Franciji niso naključno podobni ameriškim 20. in 21. stoletja, tako kot ni naključna marginalizacija na ravni urbanizma, ki priseljeniško in revno prebivalstvo potiska na obrobja mest, stran od blišča za turiste privlačnih središč. Geto kot zaprta skupnost revščine prebivalce pahne čez družbeni rob, kot posledica pa so prebivalci prisiljeni, da preživijo v okviru možnosti, ki so jim dane. Ponovno, ni naključje, da getoizirana območja zato slovijo po visoki stopnji ulične kriminalitete. Sicer pa imamo getoizirane otočke tudi v Sloveniji, kjer najranljivejše skupine migrantov trpamo v center za tujce ali v boljšem primeru, prenaseljene azilne domove – v vladavino represivne obravnave, kršenja človekovih pravic, neznosnih higienskim standardov in družbene izolacije.

Ulice Harlema med protesti leta 1935, foto: Dick DeMarsico, New York World Telegraph & Sun – http://lcweb2.loc.gov/service/pnp/cph/3c30000/3c36000/3c36800/3c36895v.jpg

Dolgo, vroče poletje, policijsko nasilje na demonstracijah v mestu Milwaukee. Foto: The Week (https://theweek.com/captured/712838/long-hot-summer-1967)