V devetnajstem stoletju, v času razmaha industrijskega kapitalizma, je delovni dan za večino delavcev in delavk trajal 10, 12 ali celo 14 ur. Prve zahteve po osemurnem delovniku v skladu s formulo 8-8-8 (8 ur dela, 8 ur prostega časa in 8 ur počitka) so se pojavile že sredi devetnajstega stoletja in se ob njegovem koncu le še okrepile. V Združenih državah Amerike je Kongres predstavnikov delavskih zvez leta 1884 podal zahtevo po uveljavitvi osemurnega delovnika, rok za uveljavitev pa postavil na 1. maj 1886.
Ker delavske zahteve po krajšem delovnem času niso bile uslišane, so se 1. maja 1886 po več mestih v ZDA odvili shodi, demonstracije in stavke. Center delavskega organiziranja je bil Chicago: tam so že mesece potekale stavke, ki se jim je priključevalo vedno več delavk in delavcev. Vrenje je doseglo vrhunec v dneh okrog prvega maja, ko so številne tovarne v mestu obstale, delavci pa so se zbirali na trgih in ulicah. Policija je na enem od shodov pred tovarno streljala v množico in ubila enega ter ranila več stavkajočih. Odziv na policijsko nasilje je bil buren: skupina anarhistov je pozvala ljudi, da se 4. maja udeležijo demonstracij proti policijski brutalnosti. Shod na trgu Haymarket je potekal mirno, vrstili so se govori, a je policija vseeno skušala razgnati zbrano množico. Od nekod je priletela ročna bomba in ubila enega ter ranila še nekaj policistov, kar je bil povod za začetek strelskega obračuna z demonstranti. Veliko delavcev je bilo ranjenih, mnogi so poškodbam tudi podlegli.
Val terorja je zajel mesto. Čeprav ni bilo povsem jasno, od kod je priletela bomba, so bili napada obtoženi socialisti in anarhisti. Policija je izvajala racije, hišne preiskave in zaprla številne aktiviste. Za napad so obtožili osem anarhistov: Augusta Spiesa, Alberta Parsonsa, Adolpha Fischerja, Georgeja Engela, Samuela Fieldna, Michaela Schwaba, Louisa Lingga ter Oscarja Neebeja in čeprav tožilstvo ni priskrbelo nobenih obremenilnih dokazov, so bili vsi, razen Neebeja (ki je dobil 15 let stroge ječe), zaradi hujskanja množice in pozivanja k oboroženemu uporu obsojeni na smrt, štiri (Spiesa, Parsonsa, Fischerja in Engla) pa so tudi usmrtili.
Leta 1889 je ustanovni kongres II. internacionale v spomin na čikaške dogodke 1. maj razglasil za delavski praznik, že naslednje leto pa so ga praznovali tudi delavci in delavke v nekaterih mestih pri nas.
Prvi maj je hkrati praznik in opomin, da so delavske pravice, med drugimi tudi osemurni delovnik, izborili številni delavci in delavke v mnogih, tudi krvavih bojih. Kaže nam, da lahko z vztrajnostjo, solidarnostjo in dobro organiziranostjo tudi v času, ko so osnovne delavske pravice ponovno na udaru, v času vse večje prekarizacije in podaljševanja delovnega časa onkraj vseh razumnih meja, dosežemo marsikaj.
