15. aprila 1920 se je zaradi odpovedi kolektivne pogodbe in velike draginje začela stavka železničarjev v Kraljevini SHS.
Leta 1920 je namreč vlada Kraljevine SHS (minister za promet je bil dr. Anton Korošec) odpovedala železničarsko kolektivno pogodbo, ki je bila sprejeta oktobra 1919 in železniške delavce s tem prikrajšala za številne pravice, ki so si jih izborili že v Avstro-Ogrski in med pogajanji jeseni 1919. Ukinitev socialnega in bolniškega zavarovanja, ukinitev osemurnega delovnika, neplačano nadurno delo, znižanje mezd – nekaterim poklicem naj bi se celo razpolovile – in vse to v času naraščajoče draginje (inflacije), je bilo za dobro organizirane železničarje preveč.
Zveza prometnih in transportnih delavcev in uslužbencev Jugoslavije (Savez saobračajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije), ena od treh organizacij železničarjev v kraljevini, je organizirala stavko, ki se je začela 15. aprila 1920. Delavci so zasedli številne postaje po vsej državi. Vlada je skušala streti moč stavkajočih z vpoklicem železniških delavcev na dvomesečne orožne vaje.
Toda železničarji so uživali široko podporo med delavstvom, v agitacijo so se vključili tudi komunisti. 24. aprila je v Ljubljani kljub prepovedi zbiranj potekala manifestacija v podporo stavkajočim. Udeležilo se jo je približno 3000 delavk in delavcev z družinami. Iz Most so krenili proti centru mesta, a jih je na Zaloški cesti, tam, kjer je danes porodnišnica, ustavila žandarska zapora. Naenkrat so odjeknili streli: žandarji so streljali v množico demonstrantov in ubili 13 ljudi, med njimi petletno deklico, in ranili več deset oseb.
V naslednjih dneh so oblasti z aretacijami, odpuščanji in izgoni kolovodij, stavko zatrle. Vlada je zatrdila, da se bo z delavci pogajala, a šele, ko se vrnejo na delo. Savez je 29. aprila stavko uradno končal in pozval delavce, da se vrnejo na delovna mesta. A zahteve stavkajočih so ostale preslišane, položaj železniških delavcev pa se je v naslednjih letih le še poslabšal.
Stavka je kljub porazu pokazala na veliko solidarnost in moč organiziranega delavstva, na kar ne nazadnje opozarja tudi razglas Saveza ob koncu stavke, objavljen v glasilu Socialistične delavske stranke Jugoslavije Rdeči prapor: »V zgodovini vseh štrajkov na svetu, kar se jih je vršilo do danes, bo štrajk železničarjev Jugoslavije zavzemal svetlo mesto: zapisan bo s zlatimi črkami. Zavzemal bo v zgodovini takšno mesto ne zato, ker je železničarjem dal hitre in velike gmotne pridobitve, temveč zato, ker je pokazal: kaj pomeni močna organizacija in visoko razvita delavska solidarnost v borbi.« (H koncu železničarske stavke. Rdeči prapor 1, 1920. Ljubljana). V spomin in opomin torej.
