Naslednje leto bodo v prestolnici celinske Kitajske med 4. in 20. februarjem potekale 24. zimske olimpijske igre in 13. zimske paraolimpijske igre. Ta spektakularen in glamurozen športni dogodek, ki se ga bo udeležilo na tisoče športnikov in športnic z vsega sveta in ki ga bo prek velikih ter malih zaslonov spremljalo na milijone ljudi, pa je nekoliko manj spektakularen in glamurozen za tisoče delavcev in delavk v kitajski prestolnici, ki v katastrofalnih delovnih razmerah postavljajo vso potrebno olimpijsko infrastrukturo.
Zaradi katastrofalnih razmer v državi številni pozivi k bojkotu iger
Odkar je bila Ljudska Republika Kitajska (tj. celinska Kitajska) na 128. zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja v malezijskem Kuala Lumpurju 31. julija 2015 izbrana za gostiteljico zimske olimpijade leta 2022, z vsega sveta leto za letom prihajajo pozivi za odvzem iger ali pa za bojkot, za katerega bi se odločile posamezne države. Preštevilne nevladne organizacije, iniciative civilne družbe in nacionalne vlade so se pri tem sklicevale zlasti na katastrofalno stanje človekovih pravic, brutalno zatiranje etničnih manjšin (Mongolov, Tibetancev, Ujgurov) in drugih marginalnih skupin (npr. LGBTIQ+ skupnost), na nasilje nad političnimi nasprotniki kitajskega režima, cenzuro, odsotnost vladavine prava in druge nepravilnosti, ki se že desetletja dogajajo v tej po številu prebivalcev največji državi na svetu. Obenem pa je bilo veliko pozornosti mednarodne skupnosti namenjene tudi obupnim delovnim razmeram, izkoriščanju delavstva in neupoštevanju delovne zakonodaje v praksi.
Centralne oblasti imajo popoln nadzor nad delavci in delavkami, sindikati so zgolj farsa
Problem neustrezne delavske zakonodaje in neupoštevanja delavskih pravic ima v tej državi sicer že zelo »dolgo brado«. Čeprav ima tamkajšnje delavstvo na papirju zagotovljeno številne pravice, primerljive s tistimi v demokratičnih državah, pa kitajske oblasti na čelu s Kitajsko komunistično partijo vedno znova pogrnejo na izpitu, ko pride do njihovega spoštovanja v praksi. Na tem mestu velja omeniti tudi dejstvo, da je na Kitajskem prepovedano ustanavljanje neodvisnih delavskih sindikatov, edina dovoljena sindikalna organizacija v državi pa je Vsekitajska federacija sindikatov (ang. All-China Federation of Trade Unions – ACFTU), ki jo je komunistična partija ustanovila leta 1925 in vse do danes deluje pod strogim neposrednim nadzorom centralnih partijskih oblasti, pri čemer oblasti imenujejo tudi njeno vodstvo ter usmerjajo njeno delovanje. De facto kitajski delavci in delavke tako sploh nimajo možnosti za kolektivna pogajanja z delodajalci, zato je njihova usoda povsem v rokah uradnih kitajskih oblasti, ki obvladujejo ACFTU. Sicer so tudi tako rekoč vsa kitajska podjetja pod strogim nadzorom centralnih komunističnih oblasti, tako da tudi sami delodajalci nimajo skorajda nobenega manevrskega prostora, če želijo na primer izboljšati delovne pogoje ali svojim zaposlenim zvišati plačilo.
Obsežne kršitve najbolj temeljnih delavskih pravic
Številna poročila mednarodnih nevladnih organizacij (Amnesty International, Freedom House, Human Rights Watch itd.), svetovno znanih medijskih hiš (BBC, CNN, Reuters, The Guardian itd.) in domačih žvižgačev so v zadnjih desetletjih razkrila celo vrsto neustreznih delavskih praks in kršitev najbolj temeljnih delavskih pravic. Po njihovem poročanju je na Kitajskem že tradicionalno razširjeno tudi prisilno oziroma suženjsko delo in delo otrok. Pri številnih gradbenih projektih tako za delovno silo uporabljajo pripadnike etničnih manjšin (zlasti Tibetance in Ujgure), ki so de facto suženjska delovna sila. Številna poročila organizacij kot so World Uyghur Congress, so v zadnjih letih so razkrila, da so kitajske oblasti pripadnike in pripadnice ujgurske etnične manjšine uporabljale tudi za prisilno težko fizično delo na olimpijski infrastrukturi v Pekingu, pri čemer so delali v naravnost grozljivih pogojih, tj. v vseh vremenskih razmerah, bistveno več od predpisanih 40 ur na teden, pod videonadzorom in v nevarnih delovnih razmerah brez ustrezne zaščite, zaradi česar je prišlo tudi do številnih nesreč s smrtnim izidom. Prav tako kot Ujgure so organizatorji iger grobo izkoriščali tudi migrantske delavce in delavke, ki so prišli na delo na gradbišča v Pekingu tako iz ruralnih delov Kitajske, kot tudi iz drugih revnejših azijskih držav (Afganistan, Bangladeš, Filipini, Kambodža, Mjanmar, Pakistan itd.). Poročila mednarodne nevladne organizacije Human Rights Watch izpostavljajo, da se migrantski delavci in delavke redno soočajo z odsotnostjo uradnih pogodb o zaposlitvi, z neizplačevanjem plač, prekomernimi in nezakonitimi nadurami ter s popolno odvisnostjo od delodajalca pri dodelitvi primerne hrane in stanovanja.
Tudi drugim delavkam in delavcem ni prizaneseno
Še zdaleč pa niso samo fizični delavci in delavke tisti, ki se v tej nedemokratični državi med pripravami največjega mednarodnega športnega spektakla soočajo z grozljivimi delovnimi pogoji. V obupnih razmerah so prisiljeni delati tudi visoko usposobljeni in kvalificirani delavci ter delavke, pri tem pa največ zgražanja zbuja t. i. delavnik 996, ki se nanaša na drakonske zahteve kitajskih delodajalcev po delu njihovih podrejenih od devetih zjutraj do devetih zvečer, in sicer šest dni v tednu. Čeprav ima kitajsko delavstvo na papirju uradno sicer zagotovljeno spoštovanje 40-urnega delovnega tedna, pa v praksi še zdaleč ni tako, saj delodajalci zaposlene pogosto silijo v dolge nadure, kar v praksi povzroča, da ti obupani ljudje delajo tudi po 72 ur na teden, kot to sugerira neslavni sistem »delavnika 996«. V preteklosti je bilo tako zabeleženih že veliko primerov, ko so imeli ljudje zaradi izgorelosti hude zdravstvene težave in dolgoročne psihofizične posledice.
V Sindikatu Mladi plus smo naravnost šokirani, šokirane nad katastrofalnimi delavnimi razmerami v katerih množice kitajskih, ujgurskih, migrantskih, otroških in drugih delavcev ter delavk pripravljajo prihajajoče zimske olimpijske in paraolimpijske igre. Zato se pridružujemo 180 organizacijam za človekove pravice, ki že vse od letošnjega februarja pozivajo oblasti nacionalnih držav k bojkotu olimpijskih in paraolimpijskih iger na Kitajski. Nikoli in nikdar ne bomo namreč podpirali, podpirale dogodkov, ki so bili organizirani na račun tako grobih in obsežnih kršitev najbolj osnovnih delavskih pravic
