Na današnji svetovni dan dostojnega dela na Sindikatu Mladi plus skupaj z Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Sindikatom delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) v ospredje postavljamo odsotnost delavskih in socialnih pravic delavk in delavcev v platformni ekonomiji – dostavljalk ter dostavljavcev hrane, taksistov, čistilk in drugih.
Pri tem opozarjamo na manko osnovnih delavskih pravic ter na slabe pogoje dela, s katerimi se soočajo omenjene delavke in delavci, ki med drugim nimajo pravice do odmora, plačane malice, dostopa do sanitarij, onemogočena jim je tudi pravica do organiziranja, ki je osnovna delavska in človekova pravica.
O vsem tem smo danes za medije spregovorili pred Domom sindikatov v Ljubljani, kjer nas lahko ujamete še danes do petih popoldne, saj smo za platformne delavke in delavce uredili več kotičkov, v katerih nudimo malico, možnost za odmor, postavili smo tudi (brezplačno) popravljalnico koles, s katero smo stopili naproti raznašalcem hrane, ki morajo sami skrbeti za svojo opremo, obenem pa zagotavljamo tudi sindikalno pomoč in različne (pravne) nasvete.
Končni cilj
Dostojno delo je tisti končni cilj, ki ga zasledujemo v sindikatih, in sicer za vse delavke ter delavce, ne glede na to v kakšni obliki dela delajo. Gre za delo, ki zaposlenemu prinaša varnost in dostojanstvo, obenem pa je pošteno plačano in stalno. Marsikatera oblika dela, s katerimi se srečujemo v zadnjih letih, tej definiciji seveda ne ustreza, je na novinarski konferenci uvodoma povedala predsednica ZSSS Lidija Jerkič, ki se je nato na hitro sprehodila skozi oblike dela v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih. »Najprej je veljalo pravilo, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, nato so se začele pojavljati razlike pri delu za določen čas, pozneje smo lahko spremljali agencijske delavce, ki so se počasi prelevili v samostojne podjetnike, zdaj pa se srečujemo z delom prek spletnih platform, ki se je še posebej razpaslo v času koronakrize.« Marsikdo od nas se niti ne zaveda, kako veliko je takega dela in kje vse ga lahko srečamo. Ne moremo ga prepovedati, ga pa je nujno treba urediti, je še dodala sindikalistka. »Če že dobimo vsi skupaj slabo vest, ko kupimo poceni majico za evro ali dva in vemo, da je v ozadju nekdo, ki je to majico sešil ter bil za to seveda mizerno plačan, se še ne zavedamo, kako delajo tisti, ki nam prinašajo hrano, nas prevažajo po cestah, morda čistijo stanovanja, nudijo frizerske storitve … Gre za podplačane delavke in delavce, ki nimajo praktično ničesar več, kar denimo pripada redno zaposlenim. So brez določenega delovnega časa, plačane bolniške odsotnosti, plačanega letnega dopusta, povračila za prevoz na delo in z njega ter še marsičesa drugega …«
Od digitalizacije do prekarizacije
Spletne platforme pri nas sicer poznamo, toda pogosto pri tem govorimo samo o digitalizaciji, pa je opozorila Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije. »V prvi vrsti gre torej za naročanje prek spleta, za udoben dostop do storitev, toda pri tem pozabljamo, da pri delu prek spletnih platform delavec oziroma delavka predstavlja pogrešljivo robo brez praktično nobenih pravic, obenem pa v tej negotovi obliki dela pogosto komaj zasluži za preživetje,« je opozorila. Sama tema je v Evropi denimo zelo razširjena, pri nas pa pravzaprav manjka konkretna razprava. »Pogrešamo na primer to, da bi se ministrstvo za delo na načelni ravni aktivno lotilo vprašanja in postavilo splošne pogoje za zaščito tistih, ki opravljajo delo prek spletnih platform. Po drugi strani smo priča škodljivim zakonom, ki odpirajo vrata platformnemu delu,« je izpostavila sindikalistka. To se je sicer zgodilo pred kratkim, ko je bila v državnem zboru kljub zelo močnemu nasprotovanju sindikatov in strokovne javnosti sprejeta sprememba zakona o prevozih v cestnem prometu, ki odpira vrata multinacionalkam, ki bi s platformnim delom lahko razbile slovenski trg taksi prevozov. »Na dolgo in široko lahko naštevam tuje sodbe zoper Uber in njihove nepoštene in škodljive prakse, vendar to pri sprejemanju zakonodaje ni zanimalo niti ministrstva za delo niti ministrstva za infrastrukturo,« je opozorila na nesprejemljivo ravnanje oblastnikov – obe ministrstvi sicer spadata v kvoto Nove Slovenije –, obenem pa izrazila skrb, da gre zgolj za enega iz vrste zakonov, ki bi lahko naravnost scefrali slovenski trg dela in usodno spremenili razumevanje, kaj varna zaposlitev sama po sebi sploh pomeni. Namesto tega se je treba pogovarjati o tem, kaj platformno delo je in postaviti zakonski okvir, s katerim bi uredili različne nepoštene, škodljive in nezakonite prakse, je še dodala Saška Kiara Kumer.
Sajenje rožic in kruta realnost
Predsednica Sindikata Mladi plus Tea Jarc pa je dejala, da sindikati nikakor ne moremo kupiti izgovora, ki ga pogosto ponujajo spletne platforme, češ da gre pri tovrstnem delu za partnerstvo, za nekakšno vzajemno sodelovanje med delavcem in podjetjem, za svobodo in fleksibilnost, saj so vse dobre plati na voljo platformam, ne pa delavstvu. »Platformna podjetja se odgovornosti do delavk in delavcev izogibajo z ‘argumentom’, da gre za nekakšna tehnološka podjetja, čeprav se primarno ukvarjajo s storitvenimi dejavnostmi – z nudenjem prevozov, dostavo hrane in drugih dobrin, tudi s čiščenjem na domu, zaskrbljujoče pa je, da delujejo tudi na področjih, ki bi morala bi javna, kar lahko vidimo na primeru skrbstvenega dela. Platformne delavke in delavci velikokrat tudi nimajo dostopa do osnovnih delavskih ter socialnih pravic, ki bi jim sicer pripadale, če bi bili redno zaposleni,« je stanje stvari orisala sindikalistka. Na Sindikatu Mladi plus smo pred kratkim, da bi spoznali več o delu prek spletnih platform, sicer izvedli obsežno raziskavo, s katero smo preučili platformna podjetja. Identificirali so različne sektorje, potem pa se osredotočili na primere raznašalk in raznašalcev hrane – s katerimi so se tudi podrobno pogovarjali – oziroma na to, kakšne so delovne razmere, delovni pogoji ipd. v podjetjih Wolt in e-hrana oziroma zdajšnji Glovo. »Najprej smo ugotovili, da gre za izjemno slabo regulirano področje, saj delavke in delavci lahko delajo tudi 12 ur na dan vse dni v tednu, kar znese 84 ur na teden brez enega samega dneva premora. Za delovno opremo morajo delavci poskrbeti sami, sami si torej morajo zagotoviti kolo, motor ali avto ter sami plačevati stroške amortizacije. Njihova plača ni stalna, saj je seveda odvisna od tega koliko delajo, to pa od tega, kako daleč so dostave, kakšne so razmere v prometu, kakšno je vreme, koliko je drugih dostavljavcev, ki delajo ob istem času, in podobno,« je razložila Tea Jarc in nadaljevala: »Mesečni dohodek platformnih delavk in delavcev torej ni predvidljiv, z upravo nimajo stikov, naročila dobijo prek aplikacije, večinoma so na zvezi samo s podporno službo. Prav tako niso svobodni pri določanju svojega urnika, saj platforma nadzoruje njihov delovni čas in tako regulira njihovo delo. Pri tem je slabo poskrbljeno za varnost in zdravje, pogoste so poškodbe, stres, tudi kršenje cestno-prometnih predpisov, kar so nam sam priznali, ter s tem povezane tudi manjše ali celo večje nesreče. Nikjer prav tako ni poskrbljeno za dostop do sanitarij, raznašalci in raznašalke hrane pa se morajo znati, kakor vedo in znajo. Oblika dela, ki je pri tem najbolj pogosta, je delo prek študentske napotnice ali prek espeja, pogosto pa je tudi delo na črno ali prek d. o. o.-ja. Samo delo je torej prekarizirano in deregulirano, tako pri Woltu kot pri Glovu pa smo zaznali elemente delovnega razmerja, zato sklepamo, da gre za kršitve 4. člena zakona o delovnih razmerjih, ko bi morala veljati pogodba o zaposlitvi.« Predsednica sindikata mladih je še dodala, da je, ko govorimo o delu prek spletnih platform, na evropski ravni v pripravi evropska direktiva, 8. decembra pa bo Evropska komisija predstavila svoj predlog za deregulacijo platformnih podjetij. Ob tem sindikati jasno zahtevamo, da delavkam in delavcem prek spletnih platform odločevalci priznajo status delavca, končati je treba prikrita delovna razmerja, vzpostaviti pa je treba tudi predpostavko, da pri delu prek spletnih platform avtomatično obstaja delovno razmerje, pri tem pa ljudem pripadajo ustrezne delavske in socialne pravice. »Za spletne platforme morajo veljati enaka pravila kot za vse druge delodajalce, tudi one morajo spoštovati kolektivne pogodbe in nacionalno delovno zakonodajo. Nova evropska direktiva pa mora zajeti vse platformne delavke in delavce, ne glede na to, ali gre za čistilke, raznašalce hrane, za skrbstvene delavce, programerje ali prevajalce. Prav tako morajo na evropski ravni vzpostavljena pravila veljati za prav vse spletne platforme, saj je večina platformnih podjetij dejansko multinacionalnih korporacij, ki iščejo luknje v zakonih ali pa celo izsiljujejo države, da zakonodajo prilagodijo njim,« je za konec še izpostavila Tea Jarc.
Gregor Inkret, prevzeto z zsss.si
