Edina novica zadnjih dni je ponovno že zguljena fraza »čaka nas popolno zaprtje države«. Oblast se trudi pojasnjevati, da je namen vnovičnega »brezkompromisnega« zaprtja javnega življenja znižanje prenosa okužb z novim koronavirusom in pridobivanje časa za cepljenje.
Prebivalstvo naj še malo stisne zobe in tako poskrbi za skupno dobro: da bolnišnične kapacitete ne bodo preobremenjene, da bi zavarovali zdravje in življenje vseh, skratka, da bo zdravstvene in družbene krize čim prej konec in da se bomo končno zbudili v svet, ki ga ne diktirajo nenehne shizofrene omejitve in ukrepi. Discipliniranost in solidarnost v težkih časih sta vrlini, ki sta za večino nas samoumevni, a kaj, ko je vladajoči politični garnituri samoumevno tudi, da naš trud in odrekanje zlorablja. Vlada nas namreč po letu dni epidemije še vedno prepričuje, da so za višanje števila okužb kriva zasebna druženja in zbiranje na prostem oziroma protesti.
Medtem ko so za skoraj leto dni zaprli šole, univerze, gledališča, muzeje in druge institucije, kjer je mogoče zagotoviti pogoje, ki ne predstavljajo visokega tveganja za prenos okužbe z novim koronavirusom, so delavke in delavce v proizvodnih halah, skladiščih, deloviščih in drugih slabo prezračenih, prenatrpanih, sanitarno neprimernih delovnih okoljih silili v delo. Da, dobesedno silili: v letu dni smo slišali številna pričevanja delavk in delavcev, ki so na vrhuncu epidemije delali nagneteni za tekočimi trakovi, se z že zdavnaj odsluženimi maskami za enkratno uporabo drenjali v proizvodnih halah; delavke in delavci so delali bolni, z vročino ali po tveganem stiku, medtem ko so čakali na karantenske odločbe. Zaradi vsesplošne paranoje v družbi, ki še povečuje strah pred izgubo službe, je upravam številnih podjetij v Sloveniji uspelo izčrpane, okužene in celo bolne delavke in delavce zadrževati za zidovi proizvodnih hal in pisarn. Resda nismo zdravstveni strokovnjaki, a bi bili ne samo nespametni, temveč tudi neodgovorni, če bi trdili, da katastrofalna epidemiološka slika v državi nima nikakršne povezave z omenjenimi delovnimi pogoji.
Zakaj vlada zapira vse in vsakogar, a noče ustaviti industrijske proizvodnje, ki za osnovno funkcioniranje družbe ni niti nujna niti potrebna? Zakaj si vlada ob vsem svojem nizkotnem ravnanju sploh upa trditi, naj si delavke in delavci v času prihajajočega »lockdowna« vzamejo dopust, namesto da bi se jim zagotovilo 100-odstotno nadomestilo plače zaradi čakanja na delo? Zakaj tudi višina nadomestila za bolniško odsotnost zaradi okuženosti z novim koronavirusom ni 100-odstotno povrnjena, če je vsem jasno, da delavci in delavke zbolevajo na delovnem mestu in zaradi delovnega mesta!
Jasno kot beli dan je, da zato, ker so kapitalistični lobiji z vladajočo politiko v tesnejših odnosih kot zdravstvena stroka, javno zdravstvo, javno šolstvo in prebivalstvo, ki to politiko financira iz javnega proračuna. Vlada je v letu dni epidemije pokazala, da jo bolj kot zajezitev epidemije novega koronavirusa skrbijo lastni interesi in dobički kapitalskih pajdašev. Še jasneje je torej, da bomo – če nas ne odreši kakšen čudež –, dokler se industrijski obrati in zdravju škodljiva delovna mesta ne zaprejo, nenehno v rdečih številkah.
Če tovarn, gradbišč, skladišč in zdravju škodljivega gospodarstva v prihajajočem t. i. popolnem zaprtju države ne bo zaprla vlada, jih bo moral kdo drug. Napočil je čas, da se delavke in delavci zavemo moči, ki jo imamo, in skupaj zavrnemo delo v pogojih, ki ogrožajo naše zdravje in zdravje naših bližnjih. Čas je za epidemijo solidarnosti in borbenosti!
