“Nisem poročena s hišo. Sovražim besedo “gospodinja.” Vprašajo te: “Kaj ste?” In ti odgovoriš: “Imam majhnega otroka … sem mati in žena.” Odvrnejo: “Oh, samo gospodinja.” Samo gospodinja! Najtežje delo na svetu. Nikoli nisi samo gospodinja. Ta opredelitev zajema vse …” (Gospodinja, Ann Oakley, 2000, str. 115)
25. marca obeležujemo materinski dan. Ta dan ima sicer popolnoma drugačno zgodovino kot 8. marec, mednarodni dan žensk, a sta dandanes oba dneva precej podobna: ženskam – v tem primeru materam – se na ta dan zahvalimo in jih obdarimo z rožami, čokolado ali s čim podobnim. Podobno kot za 8. marec se tudi ob tem dnevu sprašujemo, čemu neke prazne zahvale ženskam, za kaj točno smo hvaležni_e in kakšne družbene izvore ima to zahvaljevanje?
Biti ‘mama’ v naši družbi pomeni veliko stvari, predvsem pa ta oznaka s sabo prinese ogromno družbenih pričakovanj in vlog, ki naj bi jih ženske – mame – izpolnjevale. Ta pričakovanja izhajajo iz zelo specifično predpisanih družbenih vlog za ženske, ki so tesno povezane s tem, čemur rečemo ‘reproduktivno delo’. Reproduktivno delo je vse delo, ki je družbi potrebno, da se ohranja, in ni produktivno delo. Natančneje: reproduktivno delo predstavlja skrb za otroke, ostarele in ostale ljudi, ki ne zmorejo poskrbeti sami zase. Pomeni kuhanje, čiščenje, koordiniranje gospodinjstva, vzgojo otrok, skrb za vse člane in članice gospodinjstva – skratka, gre za delo, ki je nujno potrebno, da se pri življenju ohranja ljudi, ter obenem družbi priskrbi nove člane in članice. To delo je lahko organizirano na različne načine. Lahko je podružbljeno in kolektivno (kot v primerih javnih vrtcev, javnih kuhinj ipd.) ali pa zasebno in omejeno na nuklearno družino. V Sloveniji, predvsem zaradi zapuščin prejšnjega sistema, je reproduktivno delo delno podružbljeno, v veliki meri pa še vedno ostaja skrb in odgovornost vsake enote družine zase. V družini, torej v zasebnem gospodinjstvu, to delo v največji meri opravljajo ženske.
Najprej moramo razumeti, da je gospodinjsko delo, kot danes rečemo zasebnemu reproduktivnemu delu, specifika kapitalističnega produkcijskega načina, ki je ločil produkcijo in reprodukcijo, prvo prestavil na prosti (in javni) trg, drugo pa pustil v domeni (zasebne) družine. V času fevdalizma je bilo vse delo ene družinske enote skupno delo, pa naj je bilo to pridelovanje hrane na polju, skrb za živino ali pa skrb za otroke, ostarele, kuhanje. Naloge znotraj družinske enote so bile sicer porazdeljene po spolu, kljub temu pa je bilo vse delo razumljeno kot delo. S prenosom produkcije na trg pa se je zgodil še en prenos: gospodinjsko oz. reproduktivno delo je s prenosom v ‘zasebno’ počasi začelo izgubljati oznako dela.
Tradicionalna razdelitev opravil je bila vidna že v raziskavi iz 70. let 20. stoletja (Ule, 1977), ki je pokazala, da ženske opravljajo večino gospodinjskih opravil z izjemo manjših popravil, medtem ko se moški sicer vključujejo v vzgojo otrok, a so prisotni predvsem pri prijetnejših aktivnostih (sprehodi, igranje …). Tudi kasnejše raziskave (Eurostat, 2008) so pokazale, da v 78–80 odstotkih primerov ženske same skrbijo za otroke in opravljajo gospodinjska dela. Predvsem je zaskrbljujoč podatek, da se takšna delitev domačega dela ohranja tudi v primerih brezposelnosti moških in zaposlenosti žensk.
Zakaj je to še posebej pomembno? Če pogledamo podatke Eurofounda iz leta 2013, vidimo, da ženske v 34 evropskih državah tedensko opravijo okoli 10 ur dela več kot moški. Od vseh ur dela ženske opravijo 34 ur plačanega dela, neplačanega (negovanje odraslih in otrok, gospodinjska dela) pa 26,4 ure. Moški opravijo 40,9 ure plačanega dela in 8,8 ure neplačanega dela. Razlika med opravili, stereotipno primernimi za moške ali ženske, je med drugim ta, da so “ženska” opravila vsakodnevna, enolična, s kratkotrajnim učinkom in vzamejo več časa. “Moška” opravila so občasna in skupno zavzamejo manj časa, kar se kaže v skupnih opravljenih urah neplačanega dela. Novejši podatki raziskave Eurofounda iz leta 2016 (Eurofound, 2017) kažejo, da moški vzgoji otrok posvetijo 21 ur na teden, ženske pa kar 39 ur na teden. Prav tako dvakrat več žensk kot moških posveti svoj čas negovanju otrok in starejših. Kar 40 odstotkov žensk poroča o težavah pri usklajevanju dela ter skrbi za otroke in starejše.
V času pandemije (UN Women, 2020) večje breme neplačanega dela čutijo ženske, ki poročajo o porasti delovne obremenitve v skoraj vseh aspektih gospodinjskega dela. Podatki raziskave nadalje kažejo, da so ženske pred pandemijo vzgoji otrok namenile na tedenski ravni povprečno 26 ur, moški pa zgolj 20 ur. V času pandemije se je število ur, namenjenih skrbi za otroke, pri ženskah povečalo za 5,2 ure na teden, pri moških pa 3,5 ure na teden. Posledično torej ženske skrbi za otroke namenijo en delovni dan na teden več kot moški. Pandemija je tako ponovno potrdila razlike med spoloma pri opravljanju neplačanega dela.
Neplačano delo podpira gospodarstvo in pogosto zapolnjuje pomanjkanje javnih izdatkov za socialne storitve in infrastrukturo. Po oceni OECD neplačano delo v gospodinjstvu predstavlja 33 odstotkov BDP-ja v državah članicah Evropske unije, v Sloveniji pa skoraj 40 odstotkov (povzeto po izračunih, kolikšna bi bila vrednost te neplačane storitve), kar pomeni, da neplačano delo h gospodarstvu prispeva bistveno več kot proizvodni, trgovinski ali transportni sektor.
Delo v kapitalizmu je javno organizirano in se zanj prejme plačilo, za gospodinjsko skrbstveno delo pa to ne velja. Ker se vrednost gospodinjskega dela ne meri v denarju, je avtomatsko manj cenjeno, kar pa ne pomeni, da ni zahtevno in da ne igra pomembne vloge pri normalnem delovanju posameznika in družbe kot celote. Reproduktivno delo, ki predstavlja osnovni gradnik tako sistemu blaginje kot sistemu produkcije, saj produkcija ni možna brez vsakodnevno preskrbljenih ljudi, je nevidno, izrinjeno iz javnosti, potisnjeno v zasebno, posledično pa je izrinjeno tudi iz ekonomije.
S prenosom produkcije na trg se je začelo reproduktivno delo povezovati z ženskim spolom, s čimer so ženske postale vezane na dom oz. zasebno sfero družbenega življenja. V postindustrijskem obdobju pride do izraza trend pospešenega zaposlovanja žensk, kar pa zaradi omejene oz. počasnejše priključitve moških v zasebno sfero pomeni le eno: dvojno obremenjenost žensk. Tako ženske poleg neplačanega dela v zasebni sferi doma opravljajo tudi formalno delo na delovnem mestu, kjer pa se znova soočajo z diskriminacijo. Več o diskriminaciji žensk na trgu dela lahko preberete v našem drugem prispevku.
Za konec pa se nam seveda postavlja vprašanje, kaj storiti? Rešitev za to, da ženske ne bodo nosile večine bremena reproduktivnega dela na svojih ramenih, je več, potrebno pa je implementirati vse hkrati. Trenutno se predvsem spodbuja moške, da tudi oni prevzamejo gospodinjsko delo doma, a zaenkrat ni videti, da bi to vodilo k izboljšavam za položaj žensk. Predvsem je potrebno okrepiti socialne sisteme, ki zagotavljajo storitve reproduktivnega dela, in jih tam, kjer jih ni, vzpostaviti. Konkretno to pomeni javne in finančno dostopne vrtce oz. sisteme varstva otrok, ki so odprti tudi popoldan in zvečer, javne kuhinje, ki niso namenjene le ljudem na socialnem dnu, ampak vsem, ipd. Prav tako moramo braniti in krepiti pri nas priborjene pravice do porodniškega dopusta in otroških dodatkov, moške spodbujati k temu, da v primeru bolezni starejših ali otrok oni koristijo bolniški dopust, ohraniti moramo pozitivno diskriminacijo pri izračunu pokojnine in jo še izboljšati v smeri varovanja žensk po upokojitvi. Nujno pa potrebujemo tudi vzpostavitev javnega in vsem dostopnega sistema za oskrbo starejših in drugače nezmožnih poskrbeti zase. Slednje je namreč skoraj popolnoma v domeni svojcev (torej žensk), saj so domovi za starejše za večino ostarelih in njihovih družin predragi. Ob vzpostavljanju materialnih pogojev za razbremenitev žensk pa moramo ta boj biti tudi na polju ideologije. Reproduktivno oziroma gospodinjsko delo moramo razumeti kot delo, ki je družbi nujno potrebno in ga moramo opravljati vsi njeni člani in članice ter si ga med sabo pravično porazdeliti. Ob letošnjem materinskem dnevu materam tako ne kupujmo le rož in čokolad, ampak se zavežimo, da bomo vsak dan v letu skupaj z njimi skrbeli za naše domove in telesa.
Viri – raziskave:
Eurofound (2017). European Quality of Life Survey 2016: Quality of life, quality of public services, and quality of society. Publications Office of the European Union, Luxembourg. Dostopno prek: https://www.eurofound.europa.eu/surveys/european-quality-of-life-surveys/european-quality-of-life-survey-2016.
UN Women (2020). Whose time to care: Unpaid care and domestic work during COVID-19. Dostopno prek: https://data.unwomen.org/publications/whose-time-care-unpaid-care-and-domestic-work-during-covid-19.
Eurostat (2008): The life of women and men in Europe. A statistical portrait. Luxembourg:
European Commission. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/eurostat
Ule, Mirjana (1977): Družbeno uveljavljanje žensk. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Članek lahko tukaj tudi poslušate:
Prenesi mp3 (10:36 — 9.73)
Ne spreglejte tudi:
O novi aktualni temi: Nasilje na podlagi spola in nadlegovanje
Priporočamo: nekaj filmskih predlogov ob mednarodnem dnevu žensk
Ženske na trgu dela – Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu delovnih žensk
Priporočamo: nekaj predlogov za branje ob mednarodnem dnevu žensk
Zgodovina 8. marca: Kako in kdaj je nastal mednarodni dan žensk?
