Kot smo napovedale že na začetku meseca, smo se na Sindikatu Mladi plus odločile, da letos osmemu marcu posvetimo ves mesec. Preveč je namreč tematik, za katere menimo, da jih je nujno treba nasloviti, in en sam dan za to nikakor ne bi zadoščal. V prejšnjih dveh tednih smo si tako že ogledali zgodovino praznika žensk, njegovo utemeljenost v boju za delavske pravice, ter brali o neenakosti spolov in strukturni diskriminaciji žensk na trgu dela. Tokrat pa naslavljamo danes še kako aktualno temo, in sicer nadlegovanje žensk in nasilje nad njimi.
Če bi kdo morda poskušal iskati vzroke nasilja nad ženskami v današnjih kriznih časih, naj opozorimo, da to ne drži. Medtem ko se je intimnopartnersko nasilje v tem letu resda povečalo, pa nasilje ni omejeno na trenutno zdravstveno krizo; ta je le še nekoliko poslabšala problem, ki je prisoten že dolgo in vse prepogosto ostaja zamolčan. Fizično ali spolno nasilje sta skorajda običajna izkušnja žensk – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije ju po svetu doživi kar 35 odstotkov žensk oziroma vsaka tretja ženska. V Evropi je doživljanja fizičnega ali spolnega nasilja pri ženskah po 15. letu starosti le za dva odstotka manj. Taka pogostost nasilja nad ženskami od nas zahteva, da nanj gledamo kot na strukturni problem, ki ne zadeva le določenih nasilnih posameznikov ali krhkih posameznic, ampak izhaja iz neenake porazdelitve moči med spoloma in neenakih možnosti za ženske.
Diskriminacija žensk je prisotna na vseh ravneh družbenopolitičnega sistema v državah po svetu. Posledice neenakosti med spoloma se kažejo v težjem vstopu na trg dela in oteženem iskanju zaposlitve, prekarizaciji in revščini, na udaru katerih so prav tako še posebej ženske. To posledično vodi v večjo odvisnost žensk od njihovih družin ali partnerjev (več o tem v našem prejšnjem tekstu), s čimer se poveča tveganje za doživljanje nasilja in zmanjša neodvisnost žensk. Obenem nasilje moških nad ženskami to neenakost moči še utrjuje in nadaljuje. Nasilje nad ženskami, čeprav pogosto v zasebnem prostoru doma, tako ni individualen problem, pač pa problem družbe, ki ga predvideva, dopušča in ne sankcionira ustrezno.
Čeprav je nasilje nad ženskami obstajalo že od nekdaj, pa se mu pozornost kot obširnemu sistemskemu problemu v Evropi namenja šele zadnji dve desetletji. Šele z začetkom 90. let prejšnjega stoletja je prepoznano kot kršitev temeljnih človekovih pravic: danes je prisotno zavedanje, da je nasilje na podlagi spola najpogostejša in po svetu najbolj razširjena oblika kršenja teh pravic. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) razlikuje med fizičnim, spolnim, psihičnim in ekonomskim nasiljem nad ženskami. Nasilje lahko izvajajo tako države, skupnosti kot družine, gre pa vedno za zlorabo moči s strani osebe ali enote z več moči v škodo osebe ali oseb z manj moči. Podatke o razširjenosti oblik nasilja je sicer izjemno težko pridobiti, saj pogosto ostaja neprijavljeno in stigmatizirano. Danes je nasilje nad ženskami razumljeno kot javnozdravstveni problem, ki ima hude zdravstvene posledice in dolgoročno vpliva tudi na mentalno zdravje žrtev.
Nadlegovanje in nasilje na delovnem mestu
Diskriminacija in nasilje sta lahko prisotna tako v zasebni sferi doma kot tudi v javnih prostorih – na primer na univerzah ali na delovnem mestu. Zanesljivih številk o tem, koliko žensk se sooča s trpinčenjem ali spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, ni. Urad za enake možnosti je v sodelovanju s sindikati leta 2017 izvedel raziskavo, katere rezultati kažejo, da je vsaka tretja ženska doživela verbalno nadlegovanje na delu in vsaka šesta fizično nadlegovanje. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) diskriminacijo, nadlegovanje in nasilje prepovedujeta. Kljub temu pa večina delodajalcev nima sprejetih ukrepov za zaščito svojih zaposlenih in za zagotavljanje varnega okolja. Zato smo v Sindikatu Mladi plus pripravile anonimen obrazec Prijavi diskriminacijo! Mi verjamemo ženskam!, kjer nas lahko opozorite na spolno diskriminacijo in nadlegovanje na delovnem mestu, me pa bomo ukrepale.
Intimnopartnersko nasilje
V času epidemije, ko smo bili prisiljeni biti doma po več mesecev z le nujnimi izhodi, se je že tako pereč problem nasilja v družini oz. intimnopartnerskega nasilja le še sunkovito povečal. Resnost izkazuje tudi odprtje nove 24-urne svetovalne linije za žrtve nasilja. Osebe iz istega gospodinjstva zadnje leto preživljajo skupaj večino svojega časa, hkrati pa je dejavnikov tveganja vedno več: povečuje se količina stresa, možnost izgube službe in splošna ekonomska stiska, zaradi česar se nasilje le še stopnjuje ali pojavlja tam, kjer ga prej ni bilo. To nakazuje tudi policijsko poročilo, ki kaže, da se je v času epidemije število kaznivih dejanj, povezanih z nasiljem v družini oz. intimnopartnerskim nasiljem, povečalo za 12,9 odstotka v primerjavi z enakim obdobjem leto prej. Hkrati je upadlo število prekrškov, kar lahko pripišemo zdaj še večjemu minimaliziranju dogodkov, zaradi katerih bi sicer žrtve ali drugi v okolici kaznivo dejanje prijavili. Nevladne organizacije po Evropi poročajo tudi o veliki porasti klicev za pomoč žrtvam nasilja, vendar obenem podatki kažejo, da ženske prijavljajo predvsem težje oblike nasilja, blažje oblike pa v času epidemije pogosto ostajajo neprijavljene. Ženske so največkrat žrtve nasilja v družini, intimnopartnersko nasilje pa predstavlja tudi najpogostejšo in najbolj nevarno obliko nasilja nad ženskami na splošno. V zadnjem času je epidemija covid-19 še povečala pogostost nasilja, povzročiteljem pa olajšala vzpostavljanje in ohranjanje moči ter nadzora nad žrtvami. Osamitev, čustvena manipulacija, odtegovanje osnovnih dobrin in omejevanje socialnega življenja so namreč strategije, ki služijo temu namenu, obenem pa so lahko še posebej učinkovite ravno v časih, ko smo zaprte doma, brez stikov z drugimi in brez potencialnih virov pomoči. Žrtvam nasilja bi lahko pomagali in preprečili marsikatero smrt, ki jih je bilo v času epidemije že veliko preveč, vendar pa za učinkovito spopadanje potrebujemo boljše ukrepanje policije in centrov za socialno delo, ko pride do prijave ali suma, da nasilje obstaja, ter razširitev celotnega sistema pomoči, ki je že zdaj preobremenjen in podhranjen. Zdaj je še posebej pomembno, da se zavemo, kako pogosto se med nami pojavlja nasilje in kaj vse je potrebno, da lahko pomagamo žrtvam, preden je prepozno.
V letošnjem letu je bila tema nasilja nad ženskami v Sloveniji še kako prisotna. V medijih smo lahko spremljali zgodbe študentk in bivših študentk o spolnem nadlegovanju na fakultetah. Pozornost so mediji usmerili tudi v kampanjo Inštituta 8. marec, ki opozarja na zgrešeno pravno podlago za obravnavo posilstev in jo poskuša spremeniti. Slišali smo zgodbe o spolnem nadlegovanju in nasilju nad ženskami ter brali o ženskah, ki so bile žrtve napadov in umorov s strani svojih partnerjev. Videli smo odziv na to, minimaliziranje takšnega nasilja in prelaganje krivde na žrtve. Brali smo vse bolj pogoste in razširjene seksistične komentarje javnih oseb ter se skoraj dnevno zgražali nad stanjem neenakosti med spoloma v Sloveniji. Neenakost moči – ekonomske in politične – med spoloma pa je ta, ki nasilje nad ženskami omogoča.
Pred nami je torej še ogromno dela in bitk. Bojevito naprej!
Članek lahko tukaj tudi poslušate:
Prenesi mp3 (8:17 — 7.61 MB)
Ne spreglejte tudi:
Ženske na trgu dela – Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu delovnih žensk
Priporočamo: nekaj filmskih predlogov ob mednarodnem dnevu žensk
Priporočamo: nekaj predlogov za branje ob mednarodnem dnevu žensk
Zgodovina 8. marca: Kako in kdaj je nastal mednarodni dan žensk?
