Zadnje čase se v javnosti pojavljajo zgodbe o spolnem nadlegovanju in nasilju na slovenskih fakultetah. V oddaji Tednik na Televiziji Slovenija smo v ponedeljek, 1. 2. 2021, videle pričevanje bivše študentke Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), ki je bila žrtev spolnega nasilja, ki ga je povzročil njen profesor, že dlje časa pa spremljamo primer profesorja Igorja Pribca z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je leta spolno nadlegoval več študentk.
Na Sindikatu Mladi plus ostro obsojamo kakršnokoli obliko spolnega nasilja in nadlegovanja ter pozivamo vse pristojne institucije, vključno s fakultetami, univerzami, Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) in Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZEM), naj sprejmejo in uveljavijo ukrepe, ki bodo tudi v praksi pokazali, da imajo, kot radi povedo, ničelno toleranco do kakršnekoli oblike spolnega nasilja. Ničelna toleranca do nasilja namreč ni nekaj, o čemer se le deklarativno izrečemo, ampak jo moramo aktivno uveljavljati tudi v praksi. To pomeni, da potrebujemo pravilnike, postopke in organizacijske vire, ki bodo žrtev nasilja zavarovali, storilca pa primerno sankcionirali.
Spolno nadlegovanje študentk, za kar so odgovorni določeni profesorji na Univerzi v Ljubljani, ni osamljen primer spolnega nasilja. Spomnimo se afere spolnega nadlegovanja študentk, ki so kandidirale v študentski zbor ŠOU v Ljubljani na Filozofski fakulteti – njihovi nasprotniki so kot strategijo boja proti njim ubrali spolno nasilje. Pred kratkim je po Facebooku krožil tudi mem, ki je seksistično napadal opozicijsko poslanko ŠOU v Ljubljani. Spolno nadlegovanje kot diskreditacija žensk, ki se javno izpostavijo, ni nič novega, spomnimo se tvita Jureta Mastnaka, ki je fantaziral o spolnem napadu na Normo Korošec, pa seksistično zmerjanje novinark, za kar je poskrbel aktualni predsednik vlade Janez Janša. Odmeven je bil tudi primer farmacevtke, ki jo je nadlegoval župan Mestne občine Ljubljana. Kot vidimo, spolno nasilje nima politične barve.
Noben od naštetih primerov pa kljub odmevu v javnosti ni dobil pravega epiloga – vsi storilci so še vedno na svojih funkcijah in svojih delovnih mestih. Le predstavljamo si lahko, koliko je še podobnih zgodb, ki niso dobile javne pozornosti in ostale popolnoma skrite. Spolno nasilje je žal vseprisotno; ubežati mu ne moremo ne v šolah, ne na fakultetah, delovnih mestih, javnem prostoru … Žrtve izkušnjo nasilja vedno nosijo s sabo, nešteto je raziskav, ki potrjujejo dolgoročne negativne učinke na žrtve (spolnega) nasilja, in žalosti nas, da niti v javnih institucijah nimamo primernih vzvodov, ki bi preprečevali takšno vedenje in ki bi primerno sankcionirali storilce ter zavarovali žrtev. Predvsem pa moramo vzpostaviti okolje, kjer pozicija avtoritete ne bo nudila možnosti izživljanja nad »podrejenimi«.
Posebej zaskrbljujoče se nam zdi, da se (mlade) ženske tudi danes še vedno tako pogosto soočajo s tem – očitno je torej, da resnega družbenega napredka v boju proti spolnemu nasilju ni, kljub temu, da smo deklarativno vedno vsi proti. Skrajni čas je, da o spolnem nasilju nehamo samo govoriti in da naredimo konkretne korake v smeri njegovega preprečevanja. Le s takim ravnanjem lahko družbi sporočimo, da je spolno nasilje v kakršnikoli obliki nedopustno in da zanj ni izgovorov. Dokler pa bodo storilci lahko še vedno ostajali na svojih funkcijah brez resnih sankcij, v primeru profesorjev še vedno bili v stiku s potencialnimi žrtvami, pa je naše sporočilo družbi to, da je spolno nadlegovanje pač realnost, ki jo moramo sprejeti, žrtvam pa damo vedeti, da nam za njihovo izkušnjo ni mar.
Vendar mi ne želimo živeti v taki družbi in menimo, da je naša skupna odgovornost, da ustvarimo okolje, ki bo vključujoče in varno za vse. Tudi za ženske.
