Vlada in ministrstvo za izobraževanje sta nedavno sprejela odločitev, da zaostrenih epidemioloških in zdravstvenih razmer zapreta študentske domove, ne glede na posledice za študentke in študente, ki bivajo tam. Eden od njih, naš aktivist Tadej, nam je zaupal svojo zgodbo. V nadaljevanju.
Spet na začetku. Spet smo tam, kjer smo bili spomladi. Tokrat še bolj razdvojeni in siti vsakodnevnih vladinih obvestil. Sit sem tega, da aktualna vlada ne zna in ne zmore upravljati ter obvladovati epidemije. Sit sem vsakodnevnega govorjenja in groženj oblasti, kaj smem in česa ne. Posledice očitne nesposobnosti pa čutimo vsi po vrsti. Najprej starejši, ki so jih še spomladi hoteli strpati v jeklene zabojnike. Sledijo delavke in delavci, ki so bili kaznovani z denarno kaznijo, ko so odšli v sosednjo občino po kruh in mleko. Potem pa smo tukaj še mladi. Tisti mladi, na katere se je spomladi popolnoma pozabilo. Najprej so nas izgnali iz študentskih domov, potem pa »nagradili« s 150 evri. S tistimi 150 evri, s katerimi velika večina od nas ni zmogla pokriti niti polovičnega stroška za najemnine sob. To je bila realnost pomladi 2020. Tedaj se je reklo, da mladi pač zmoremo in da je treba potrpeti.
Ampak sit sem tega. Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih ničesar in nič ne zanima. Da na mladih lahko šparamo. Da lahko mladi vedno potrpijo. Vse to enostavno ne gre več!
Prejšnji teden je vlada izdala odlok, s katerim je odredila zaprtje vseh študentskih in dijaških domov po državi. Več kot 10.000 študentk in študentov, vključno z mano, je zato moralo zapustiti študentske domove. V domu so lahko ostale samo redke izjeme in to kljub temu, da imamo v tam prijavljeno začasno prebivališče. Vlada nas je dobesedno izgnala iz naših stanovanj in sob. Če povem po domače: »Vrgli so nas na cesto«. Kaj pa tiste študentke in študenti, ki doma nimajo urejenih odnosov in je bivanje v študentskem domu zanje edina rešitev? Kaj pa tisti, ki imajo doma svojce, ki prihajajo iz rizičnih skupin? Kaj pa tisti, ki delajo, da lahko preživijo? Je sploh kdo pomislil nanje? Zakaj se je na vse te ljudi spet pozabilo?
Da je položaj za nas še bolj negotov, pa je z odločitvijo poskrbela kar ministrica sama. Izdala je namreč sklep, s katerim spreminja namembnost študentskih domov. Kaj sledi? Bodo študentski domovi nove mrtvašnice? Bodo naše osebne stvari pometali skozi okna? Čakam dan, ko bom videl svoje stvari na ulici. Dobesedno.
Razumem, da so trenutne razmere takšne, da moramo med seboj biti solidarni, ampak ne na račun tega, da se študentke in študente »vrže« na cesto. Popolnoma brez potrebe so nas izgnali iz študentskih domov. Oktobra, ko se je velika večina študentk in študentov vrnila v univerzitetna mesta, se je poostril hišni red. Upoštevali in ubogali smo navodila pristojnih, saj smo se zavedali, da velika večina mladih doma nima ustrezni pogojev, da bi lahko kakovostno in optimalno prisostvovali na spletnih predavanjih. Kljub temu, da smo se držali vseh navodil, nas je pristojna ministrica strpala na cesto. Ista ministrica, ki se sama na dobrodelni gala večerji ni držala aktualnih ukrepov.
In mi nismo krivi! Nismo krivi, da se je epidemiološka slika poslabšala! Tudi nismo krivi, da se pristojni čez poletje niso ustrezno pripravili na nov val epidemije. Tudi nismo mi tisti, ki virus širimo vse povprek. Za vlado smo cenjeni, ko je treba pomagati v klicnem centru in dolge ure zmrzovati pred trgovinami in zdravstvenimi ustanovami, da razkužujemo roke in vozičke. Ko pa nam je treba pomagati, je njihova prva reakcija, da nas brez vsakršnih koli pojasnil »vržejo na cesto«.
Na tem mestu bom zaključil. Misleč, da smo študentje (spet) tisti, od katerih se v kriznih trenutkih pričakuje ogromno, pomoči pa namenja bolj malo.
Tadej Jezernik
