Ob letošnjem mednarodnem dnevu mladih, ki ga vsako leto obeležujemo 12. avgusta, smo zbrali nekaj zgodb brezposelnih mladih iz prve roke. Objavljamo jih v nadaljevanju. Nekateri naslovi so uredniški.
Kot zvit prometni znak v sosednji ulici
Stara sem 23 let in na žalost sem nekdo z že večletno depresijo in anksioznostjo, zato nisem psihofizično zmožna delati službah kot so gostinstvo, proizvodnja, skladiščno delo itd. ki načeloma veljajo za »Pojdi delat kot kelnarca, tam te bojo ziher vzeli« ali »Idi delat v skladišče, pa prelagaj pakete pa palete«. S tem hočem povedati, da imamo mladi, kot sem jaz, še manjše možnosti za zaposlitev, saj psihične bolezni še vedno niso uveljavljene kot ovira pri delu kot na primer poškodovana hrbtenica in podobno.
V petih mesecih sem vseeno uspela poslati 35 prošenj kot tudi samoiniciativnih povpraševanj za delo na področju svojega pridobljenega poklica in pa tudi na drugih področjih. Načeloma so bili popolnoma vsi odgovori negativni ali pa kar preprosto »ignore«, razen ene priložnost za poizkusno delo, ki pa mi jo je potem odvzela predraga »korona«.
Zavod za zaposlovanje mi je pri iskanju dela v pomoč toliko kot zvit prometni znak v sosednji ulici. Torej nič od nič, znajdi se kakor veš in znaš.
Povrh vsega, da je itak »korona«, torej da so ljudje v konstantnem strahu za 305. val, ki ga tako dramatično in z veseljem napovedujejo mediji, kar posledično pomeni, da nihče noče zaposlovati, saj se bojijo da bodo spet v minusu; da je itak težko živeti, ko na življenje in dano situacijo gledaš silno negativno, saj če lahko rečem kar po domače: »Ti špila v glavi« in vse druge tegobe …, si ljudje še vedno drznejo reči »Mladi bi samo doma sedeli, nič delali, pa meli denar«.
Moja druga brezposelnost
Stara sem 29 let, imam visokošolsko diplomo humanistične smeri in delam že od 15. leta. Status brezposelne osebe imam drugič v življenju. V obdobju svoje prve uradne brezposelnosti sem približno leto dni delala na črno in prek avtorske pogodbe, nato sem odprla samostojno podjetje. Nedavno sem zaradi številnih kršitev svojih naročnikov in manka opcij za sodelovanje z naročniki, ki bi mi za delo zagotovili honorar, ki bi mi po plačilu prispevkov in akontacije za s. p. omogočal dostojno življenje, prenehala z dejavnostjo samostojne podjetnice. Ponovno sem se prijavila na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, kjer sem s svetovalko oblikovala zaposlitveni načrt. V sklopu tega sestanka, mi je svetovalka, kljub temu, da je bila seznanjena, da sem kot samostojna podjetnica na trgu dela bila izpostavljena kršitvam, svetovala, da bi morda v prihodnosti bilo zame ustrezno, če bi ponovno odprla s. p.
Odkar sem drugič brezposelna, sem se tudi že drugič v življenju morala iz najemniške sobe preseliti k mami. Kar me poleg kategorije brezposelnosti v očeh mnogih še dodatno degradira, vsekakor pa ta dva dejavnika neizmerno vplivata na možnost osebnostnega razvoja, odraščanja, kot ga razumemo v današnji družbi. Dejavnik brezposelnosti je tudi sicer neizbežno povezan s stanjem na trgu oddajanja nepremičnih, saj si večina najemodajalcev želi podnajemnika, ki ima redno zaposlitev.
Trenutno precej časa posvečam branju oglasov za delo, za katero se izkazuje, da je večinoma prekarno, da za njih potrebujem vsaj 5 let izkušenj, ob tem pa moram biti mlada, ambiciozna in posedovati znanje z vsaj petih strokovnih področij, od npr. kulturologije, digitalnega marketinga, informatike, vizualne umetnosti in mikroekonomije. Večina teh oblik dela zahteva še znanje vsaj treh tujih jezikov na ravni izvirnih govorcev. Ob zahtevanju teh, pogosto sicer instant znanj, pa tudi opažam, da mora potencialni kandidat za razgovor za delo, imeti zaključene vsaj tri zelo raznolike programe visokošolskega izobraževanja, ki pa mu nikakor ne bodo pomagala, če nima življenjepisa napolnjenega z večletnimi delovnimi izkušnjami in motivacijskega pisma, ki bo sugeriral popolno razčlovečenost kandidata, se pravi razgalil njegovo manično ljubezen do ustvarjanja dobička – za druge. Kritični vpogled v nesmiselnost teh oglasov pa žal ne pomaga pri občutkih krivde, ki so močno zabetonirani v našo kulturo. To so občutki, da nisem dovolj sposobna in da bi se morala vseeno potruditi bolj. Razočarano ugotavljam, da na slabšanje mojega psihičnega zdravja ne vpliva toliko sama brezposelnost, kot iskanje dela in odsotnost možnosti varne zaposlitve.
Svet nas je grdo izpljunil
Določeni dogodki veljajo pri človeku za pomembne življenjske prelomnice in ena takšnih je zagotovo ta, da sem leta 2017 dokončala magistrski študij sociologije na Fakulteti za družbene vede in uspešno zagovarjala magistrsko delo, saj sem bila zanj nominirana za Prešernovo nagrado. Vendar akademski prestiži v hipu zbledijo, saj se tik po študiju prične nov boj za službo na trgu delovne sile. Študentski status je potekel in v podjetju, kjer sem nekaj let opravljala študentsko delo, niso imeli posluha za mojo prošnjo za zaposlitev. Lahko me je zamenjala druga oseba s študentskim statusom, kar se je tudi zgodilo.
Moja zgodba o brezposelnosti sega v leto 2017, ko sem se oktobra tik po zaključku študija namenila do zavoda za zaposlovanje, da bi me vpisali v evidenco brezposelnih oseb. Preprosto sem se prepustila njihovemu magičnemu kolesju pomoči in svetovanja. Uvodni sestanek, kjer iskalce zaposlitve seznanijo s svojim delovanjem, je bila prava doza kulturnega šoka. Najprej te osupne varnostnik s svojo veličastno opremo vojaških škornjev, tehnološke dovršenosti z voki-tokijem in jopičem, kjer z velikimi črkami piše VAROVANJE. Človek bi morebiti pomislil, da je zašel v bančni trezor. Zlasti, ko je varnostnik z glasnim, a jasnim tonom vsakega iskalca opozoril, da ne sme zapustiti svojega mesta v več kot očitno premajhnem preddverju za vse nas, iskalce zaposlitve. Lahko smo se samo opazovali med sabo, saj nihče ni imel pojma, čemu je namenjeno, da se tlačimo kot sardine v konzervi, medtem ko nad nami budno bedi glasen varnostnik. Morda pa je konec koncev iskanje služb podobno bančnemu trezorju: vsak bi se rad dokopal do te redke, ampak dragocene dobrine – službe. Zato torej potrebujemo varuha, da ne pride do medsebojnih spopadov, ko bi se brezposelne osebe pričele puliti in grabiti za lase, ko bi se nekdo trudoma dotolkel do razgovora.
Po začetni iniciaciji so nas le spustili v večji prostor, podoben učilnici in končno smo lahko zadihali. Dih je trajal vse do trenutka, ko nas je gostoljubna gospa začela seznanjati s pravicami in dolžnostmi, ki jih moramo izpolnjevati brezposelne osebe. Pravzaprav se je tukaj dih še obdržal, ustavil se je na mestu, ko se je njeno gostoljubje nadaljevalo v razkazovanje internetnih zmogljivosti iskanja službe. V Google naj vtipkamo črko za črko: »P-r-o-s-t-a presledek d-e-l-o-v-n-a presledek m-e-s-t-a«. Kdo bi si mislili, da je kaj takega sploh mogoče. Razsežnost Googla se bo še dodatno pokazala v številnih zadetkih, toda mi naj kar kliknemo na prvi zadetek, ki nas bo popeljal na uradno stran Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Kot, da gospa ne bi bila obkrožena z ljudmi, ki že na prvi pogled sodijo v generacijo milenijcev. Ampak dobro, lahko smo se naučili tudi, da je oglase možno iskati tudi po regijah, izobrazbi in poklicu. Kompleksna navodila nam je eksaktno demonstrirala z naključnim iskanjem poklica ključavničarja v savinjski regiji.
Ne razumem najbolje, zakaj se svetovalci na zavodu imenujejo osebni svetovalci. Pod pojmom osebnega razumem personalizirano svetovanje, prilagojeno vsakemu posamezniku posebej in njegovim potrebam. Osebno svetovanje na tem zavodu kmalu preraste v sistematično podajanje vse preveč prežvečenih informacij z odsotnostjo posameznikovega usmerjanja. V moj zaposlitveni načrt osebna svetovalka zapiše puhlico, da moram redno pošiljati prošnje na razpisana delovna mesta. Pokazala sem ji tudi svoj življenjepis, da bi mi podala svoje mnenje, če je spisan korektno in na katerih mestih bi se lahko dodelal, morebitna lektura ali popravki, karkoli. Njen odgovor je bil, da se ji na prvi pogled zdi čisto v redu in naj se ne sekiram preveč, da drugi imajo napisanega še slabšega. Ker sem bila stara 26 let, sem jo povprašala o dodatnih možnostih za mlade, če bi se lahko udeležila določenih tečajev, opravila prekvalifikacije in o možnosti koriščenja subvencije, ki bi jo delodajalci lahko izkoristili v primeru, če bi me zaposlili. Pomirila me je, da te stvari pridejo kasneje, ko bom že dlje časa na zavodu. Pravi balzam za dušo.
Danes po slabih treh letih sem še vedno prijavljena na zavodu. V prvem letu sem se lahko prijavila na začetni tečaj Excela. Naj omenim, da sem Excel že po dolgem in počez obdelala v srednji ekonomski šoli pri predmetu informatike in na faksu sem se seznanila s še kompleksnejšimi programi preglednic. V službi sem dnevno uporabljala Pantheon, ampak po mnenju svetovalke sem potrebovala začetni tečaj Excela. Po preteku enega leta sem imela možnost zaposlitve prek javnih del, kar sem s pridom izkoristila. Vendar žal javna dela niso večna, ampak se zaključijo po določenem obdobju, razen če te delodajalec nima namena zaposliti. To ni čisto res, tvoj nadrejeni si te želi zaposliti, vendar to ni v njegovi moči. Institucije ali organizacije so odvisne od razpisov. Bolj se izplača imeti delavca samo za eno leto, ker z njim ni toliko sitnosti kot z redno zaposlenim delavcem. Tako sem ponovno pristala na zavodu.
Moja saga pošiljanja prošenj in življenjepisov na prosta delovna mesta je dolga. Večinoma se jih konča tako, da poniknejo v breztežnosti elektronske pošte brez sledi o delodajalčevih odzivih. Izredni odgovori, ki se po kakem čudežu pojavijo, nosijo pridih nemogočnosti. Čeprav so negativni, so po svoje nadrealistični. Presenetijo te, ker jih niti najmanj ne pričakuješ. Ko me doleti klic neznane številke s ponudbo razgovora, se moram res vprašati, če niso samo sanje. Ampak te sanje se v hipu razblinijo, ko me delodajalec povpraša o mojem intimnem življenju, če imam fanta, ali če planiram materinstvo. Mogoče pa delodajalca samo skrbi rast natalitete v Sloveniji.
Ja, svet nas je mlade grdo izpljunil kot zapuščene mačke, ki so jim ne samo najboljše, temveč večino služb že zdavnaj ukradli in so za seboj pustili drobtinice v obliki prekarnosti. S tem pa nas spreminjajo v novodobne sužnje sistema. In potem delodajalca skrbi, če nameravam pri svojih tridesetih kmalu imeti otroka? Ker si otroka res lahko privoščim s to čudovito službo za nedoločen čas, kjer bo delodajalec prekipeval od ekstaze ob mojem porodniškem dopustu, z neomajno in dobrosrčno pomočjo države, z zelo dostopnim neprofitnim stanovanjem oziroma z nizkimi cenami stanovanj in najemninami, kjer najemodajalci odprtih rok dobrodušno sprejmejo družinice, saj od radosti in navdušenja skačejo do stropa kadar zagledajo otroke v svojem stanovanju.
Brezposelni mladi nismo samo številke!
Na Zavodu RS za zaposlovanje sem kot brezposelna oseba in iskalka zaposlitve prijavljena že 4 mesece. Storitev zavoda ne morem ravno pohvaliti. Osebna svetovalka, ki mi je bila dodeljena dober mesec po vpisu, je zelo težko dosegljiva. Kadar prejmem klic z zavoda, je na drugi strani vedno druga svetovalka, kadar pa pokličem sama, ker me zanimajo določene informacije, dobim navodila naj počakam na svojo, ki pa trenutno ni dosegljiva. Tako sem od druge svetovalke prejela klic, da se lahko udeležim razgovora za trimesečno usposabljanje. Seveda sem bila kot mlada iskalka zaposlitve nad tem navdušena, dokler nisem prišla na razgovor, kjer so imeli do mene povsem nekorekten odnos ter mi zastavljali neprimerna vprašanja. Na zavodu se za to niso zmenili in od mene so zahtevali, da na vsak način dobim povratno informacijo delodajalca. Vse to mi vliva vedno manj upanja pri iskanju dostojnega dela.
Kot verjetno vsak mlad iskalec oziroma iskalka zaposlitve, oglase za delo iščem na različnih portalih. Vsakodnevno prebiram portale in se prijavljam na razpise. Čeprav mi prijave na razpisih gredo dobro, saj sem navadno izbrana za naslednji krog razgovorov, mi očitno še vedno manjka nekaj, kar bi pretehtalo, da bi se delodajalec odločil zame. Kako dobiti to manjkajočo veščino ne vem, saj težko dobim zaposlitev in se izpopolnim tudi na zahtevanih področjih. Ne počutim se dobro, da sem zaradi razmer na trgu dela odvisna od drugih. Zaradi celotne situacije sem vedno manj prepričana v svoje sposobnosti, posledično pa pada moja samozavest pri iskanju službe.
15 let delovnih izkušenj, 20 let zavedanja preživetja
Pozdravljeni, hvala, ker prisluhnete.
Moje telo je moje prvo okolje. Moji možgani so moj stroj, s katerim sodelujem. Mislim, čutim, delujem. Se odločam. Pravkar sedim pred vami in vam želim sporočiti zgodbo, ki je delček mojega življenja.
Ime in priimek, 30 let, gimnazijska maturantka, 15 let delovnih izkušenj, 20 let zavedanja preživetja. Odločena sem, da vam predstavim košček doživetja. Strnjeno v izražanje in jedrnato povzeto. Jasno in razločno postavljam človeka v vmesni del eksistence, ki je v interpretaciji del vaše odgovornosti.
Pred pisanjem sem soočena z zaščito zgodb človeka v vas samih. Odgovorno odmeva, dobro čuti in zdravo piše. Brezposelnost mladih je položaj strategij odločevalcev. Mlad človek, do kdaj? Človek, do kod? Brez posla, brez česa? Posel ali ang. business je delček zgodbe vsakodnevnega. S čim se ukvarjaš, česa si sposoben in zmožen, katero in kakšno znanje poseduješ? Kakšne možnosti so dane?
Danes sem na zavodu, poročam izčrpno in odkrito, prejemam socialno denarno pomoč in prejemam nizko vsoto neobdavčenega denarja, ki ga namenim za nakup v živilski trgovini, telefona in rtv prispevka ne zmorem plačevat. Pa vendar, strateško pomagam sočloveku preživet; v sosednjem lokalu, na ulici, doma, v svetu. Počnem to, da bo skupna prihodnost ponujala možnost socialnih enakosti, izvajala enakopravnost in soustvarjala prek reflektiranja vključujočo prihodnost, ki je odvisna od sedanjosti.
Naj vam približam. Kuham kavo, strežem pijačo in hrano, prodajam misel, uporabljam tehnologijo in spodbujam človeka v sebi, da zmorem drugim omogočiti možnost, da ustvarjajo dan prek svojih odločitev.
Dopuščam vam verzije zgodb in s tem spoštujem in sprejemam vaše svobodno odločanje o ustvarjanju tudi mojega življenja, ker ste odločevalci v svojih funkcijah ureditve mladinske politike.
Uporabljanje okvira dobrega, zdravega in odgovornega zajema drugačnost. Odzivamo se glede na lastne dvome in znanje.
Mislim. Delam. Usvajam znanje. Sem. Živim. Ustvarjam. Na kakšen način in čemu?
Minus na bančnem računu, stroške sramotno z zamudo plačujem, komunikacijsko usposabljam ljudi in mirno spim. Na faks v oktobru si želim. Za sedaj nimam trajnostnega mesečnega prihodka, delam pa brez štetja dobe preživetja.
Sem stroj in številka ter odstotek na vašem papirju, ki ga podpišete ali človek, ki skuša ponuditi poskus življenja pred smrtjo. Vsak pri sebi do volje drugega, odgovorno in pokončno. Človeško. Hvala.
Zahtevamo le, kar nam pripada
Moja prva zaposlitev je bila v javni upravi in mi je prinesla ogromno spoznanj ter tudi bridkih izkušenj. V organizaciji vodstvo ni bilo ravno po pričakovanjih: od neprimernih poslov direktorja, diskriminacije nekaterih zaposlenih in nazadnje do zaposlovanja s prirejanjem razpisov ter izbiranje kandidatov brez izpeljanih razgovorov. Zagotovo imam tako kot večina velike pomisleke, ko se omenja nediskriminatorno zaposlovanje, ter upoštevanje načel javnega natečaja.
Kljub temu, da je organizacija nekaj mesecev pred iztekom moje pogodbe iskala nove kadre, po mnenju vodstva nisem bila »primerna« za nobeno od prostih mest in tako ni bilo možnosti prehoda od pogodbe za določen čas do pogodbe za nedoločen čas, ki bi mi po točno 2 letih dela praviloma tudi pripadala. Po tej izkušnji je ostal grenak okus, posebej, ker sem dokazala, da sem sposobna in pripravljena marljivo delati ter razmišljati s svojo glavo.
Iskanje naslednje zaposlitve mi je kot strela z jasnega prekrižala epidemija, ki mi je prinesla veliko žalost. Do tedaj nismo poznali trenutka, ko se ne moreš zaposliti, ko ne najdeš nikakršnega dela; spremljanje neštetih zaposlitvenih portalov v času karantene ni imelo več smisla, pa vendar je to opravilo postalo vsakodnevna obsesija.
Ob gori negativnih novic, so jamrali tisti, ki jim ni bilo hudega. Mnogi (ne samo mladi, da se razumemo) so točili krvave solze, država pa je dala možnost iznajdljivim, ne nujno najbolj prizadetim.
Zavod RS za zaposlovanje je v trenutku krize izginil. Bistvena bi bila prisotnost in podpora, še bolj ključna organizacija spletnih vsebin, ki bi brezposelne usmerjale in jim dale pogum, kako naprej. Da se aktivnim iskalcem nekako pomaga, ko je trg dela popolnoma obstal, bi bilo na mestu bolj kot kakšen drug ukrep. Klic svetovalke konec maja me je spravil v smeh. Sporočila mi je, da mi v času epidemije ni treba iskati zaposlitve.
Močna želja me je kljub občutku osamljenosti v tem času gnala naprej. Obiskovala sem številne delavnice na spletu, ki so se dotikale zaposlovanja, usmerjanja kariere in so zame predstavljale kanček upanja, da bom vendarle našla primerno zaposlitev. Nešteto prošenj in precej razgovorov me je po gospodarskemu krču dobesedno izčrpalo. Postopki so postali dolgotrajnejši, število iskalcev je poskočilo, še bolj je postal prisoten občutek nepotizma, sploh v tako majhnem okolju, v katerem živim.
Pa se raje vrnimo k razgovorom: Ne samo, da je zelo pogosto vprašanje, ali ste poročeni in ali imate otroke. Nekateri si upajo še mnogo dlje. Od tega, kakšen je avto vozim, do komentarjev, da se bom s tako starim avtom težko vozila v 40 minut oddaljen kraj ipd. Ko so mi na razgovoru prvič zastavili neprimerno vprašanje, sem povedala, da se tega ne sprašuje. Seveda sem v tistem trenutku razumela, da služba ne bo moja, kljub temu, da mi je sicer zelo dobro kazalo.
Ko sem bila naslednjič vprašana podobno, je poleg direktorja sedela tudi kadrovnica: najprej sem očitno obnemela in se vprašala, ali naj mu povem, kar mu gre ali naj poskusim odgovarjati, pa bomo videli, če me to pripelje vsaj v drugi krog razgovorov. Spontano sem odgovarjala na najbolj neumna vprašanja. Po razgovoru sem se počutila grozno, solze so mi tekle na poti nazaj domov. Namesto vprašanj, kako reagiram v določenem položaju, kako poznam določene programe ipd., sem odgovarjala na najbolj neumna vprašanja brez povezave z razpisanim delovnim mestom.
Po nekaj mesecih sem se pošteno naveličala vsega tega.
Kljub prerekanju o tem, da mi bo delodajelec dal, kar je zakonsko sicer določeno, sem uspela in sprejela kratkotrajno zaposlitev.
Menim, da smo mladi v zelo nezavidljivem položaju. Kot kažejo raziskave, smo prvi na seznamu za odpuščanje. V prid nam niso niti razmere na področju stanovanjske problematike, ustvariti družino v teh pogojih ne bo enostavno.
Potrebne bodo korenite spremembe, ki nam bodo omogočile prehod v varnejše oblike dela, treba bo narediti več, saj je jutrišnji dan za nas bolj negotov kot za starejšo populacijo. Začeti pa moramo pri sebi, vsak sam, pošteno, s trdim delom, brez sramu, saj zahtevamo le to, kar nam pripada!
Kar pogumno naprej! So rekli, da na mladih svet stoji.
Preberite še:
Vaše številke, naše zgodbe – Ob mednarodnem dnevu mladih opozarjamo na brezposelnost med mladimi
