Zgodba o Internacionali, slavni delavski himni iz 19. stoletja, je zgodba o pozivu k boju za pravičnejši svet s pomembnim sporočilom, da bo ta uspešen le, če bo internacionalen, mednaroden, globalen.
Francoz Eugène Edine Pottier (1816–1887) je bil, kot dobimo vtis, ko njem prebiramo danes, človek mnogih obrazov: revolucionar, anarhist, socialist, delavski poet, transportni delavec, član pariškega mestnega sveta. Vanj je bil izvoljen v prelomnem, pomembnem zgodovinskem obdobju, in sicer v času upora pariškega delavskega razreda, ki ga danes poznamo kot obdobje t. i. pariške komune. Šlo je za revolucionarno, avtonomno oblast, ki je nastala ob koncu francosko-pruske vojne in trajala od 18. marca 1871 do konca maja 1871, ko so upor v t. i. krvavem tednu od 21. do 27. maja zadušile francoske vladne sile. V okviru komune so med drugim razglasili enakopravnost žensk in ločitev cerkve od države, nekatere tovarne so izročili v upravljanje delavcem, vzgojne zavode so odprli za vse in za člane komune uvedli brezplačno šolstvo, policiji pa odvzeli pristojnosti ter jo podredili komuni, ki je funkcionirala kot delovno, zakonodajno in izvršilno telo hkrati. Obenem so z razbitjem starega državnega aparata vpeljali neposredno, delegatsko demokracijo.
Pred tem je Pottier sodeloval tudi v revoluciji leta 1848, ko je Evropo zajel revolucionarni val, danes znan tudi kot t. i. pomlad narodov, ko so številni evropski narodi zahtevali večje pravice in uresničitev svojih nacionalnih teženj. Kot član pariške komune se je Pottier leta 1871 boril proti silam generala Félixa Charlesa Douayja, ki so skušale zatreti pariško delavsko vstajo, ter v času zloma omenjene revolucionarne oblasti napisal pesem Internacionala, himno delavskega razreda. Iz Pariza mu je uspelo pobegniti v Veliko Britanijo, nato je odšel v ZDA, kjer se je pridružil prostozidarjem in tam ostal do leta 1880, ko se je vrnil v Francijo. Umrl je leta 1887, Internacionalo pa je leto dni po njegovi smrti uglasbil belgijski socialist in skladatelj Pierre De Geyter. Pred tem naj bi Pottierjevo delavsko pesem prepevali kar po melodiji marseljeze, francoske himne in ode francoski revoluciji.
Internacionala je kmalu postala simbol pozitivno naravnanega internacionalističnega pogleda na svet, ki so ga v svoje delo in politična prepričanja vključili prvi delavski aktivisti. Pozneje so v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta pesem za svojo vzele številne delavske, socialistične, komunistične, anarhistične in antikolonialne skupine. Nekaj časa je bila Internacionala uradna himna Sovjetske zveze, prepevali pa so jo na primer tudi študentje, ki so leta 1989 demonstrirali na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Različnih interpretacij in priložnosti, ob katerih so jo igrali, je najmanj toliko, kot je prevodov besedila pesmi, ki ga je v francoščini napisal Pottier.
Pri zgodbi o Internacionali kot himni mednarodnega delavskega gibanja je pomembno omeniti prav vpliv Sovjetske zveze, države, ki se je imela za »tutorja« združevanja delavstva. Kot je pred leti zapisala novinarka Polona Balantič: »Internacionala, kakršna se je uveljavila v jugoslovanskem okolju, je bila sovjetska predelava izvorno francoske skladbe. Nastala je ob koncu ali pa neposredno po koncu prve svetovne vojne. Po uspešno izvedeni revoluciji so pesem, izvorno napisano v prihodnjiku, postavili v sedanjik in ji dodali še tri kitice; celotna pesem je bila do leta 1944 tudi uradna himna Sovjetske zveze in je v svet pošiljala sporočilo o za svetovno delavstvo pomembnih idealih oktobrske revolucije in Sovjetske zveze. Nova različica pesmi tako odpravi Pottierovo sporočilo, ki je povezovalo razsvetljensko izročilo francoske revolucije in borbeno zavest sodobnega delavskega gibanja, in že nakazuje sovjetske nagibe k poveličevanju svoje države in domače vladajoče klike.«
Pričujoči članek je izšel v tematski številki Delavske enotnosti, glasila Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, z naslovom Mednarodna obzorja (maj 2019). Napisal ga je naš soborec Gregor Inkret, objavljamo pa ga zato, da bo nekaterim 🙂 bolj jasno, zakaj Internacionalo občasno prepevamo tudi na petkovih protestih.
Danes se zdi Internacionala malce čudaška, nekoliko zaprašena posebnost iz starih, oddaljenih časov s pomembno zgodovinsko prtljago, ki jo v prvi vrsti poznamo, poslušamo ter prepevamo prav sindikati. In sicer ob posebnih priložnostih, na različnih sindikalnih dogodkih, protestih, shodih, ob prvomajskih prireditvah … Pri tem sicer ni nujno, da pesem člani in članice sindikalnega gibanja na splošno tudi dobro poznajo. A kljub temu slavna delavska himna tudi po slabih sto petdesetih letih ostaja univerzalni delavski, sindikalni izraz, ki ga razumejo povsod po svetu in zraven po svoje interpretirajo.
Če je Internacionala zgodba o boju za pravičnejši svet s sporočilom, da bo ta uspešen le, če bo internacionalen, mednaroden, globalen, je treba priznati, da zaenkrat nima srečnega konca. Delavkam in delavcem je idejo o internacionalizmu, mednarodnem povezovanju in globalnem sodelovanju uspešno speljal in uveljavil kapital. Ta je danes bolj povezan, prepleten, mobilen kot delavstvo, njegovi lastniki pa so med seboj bolj solidarni ter aktivni s svojimi mrežami poznanstev in kontaktov. Med sabo tudi vestno sodelujejo, dobro služijo, si pomagajo, ščitijo svoje interese in širijo ideologijo, s katero utrjujejo povsod prisotne mantre in mite, da so delavci preveč zaščiteni, da je trg dela premalo fleksibilen, da bo zvišanje minimalne plače negativno vplivalo na gospodarsko rast, da je treba privatizirati javne storitve in podobno. Močne in vplivne so tudi mednarodne organizacija kapitala, kot sta Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ipd. Medtem delavke in delavci ostajajo ujeti za svojimi nacionalnimi mejami, v lokalnih in drugih kontekstih, za partikularnimi, ozkimi interesi, ki preprečujejo širšo solidarnost in razumevanje delavskih usod drugod po svetu, zato je z mednarodno delavsko solidarnostjo, ki pa ostaja ključnega pomena, danes težje.
To pa je tudi eden od razlogov, zakaj je Internacionala še vedno aktualna. Ne gre je pustiti v 19. stoletju, saj v sebi nosi, če nam je že v preteklosti spodletelo, pomembne nauke tudi za sedanjost in prihodnost.
G. I.
Dodatek
Vstanite v suženjstvo zakleti,
ki jarem vas teži gorja.
Zdaj pravda stara v borbi sveti
vas kliče za prostost sveta.
Ta svet krivičnosti razbijmo,
do tal naj boj ga naš podre;
nato svoj novi svet zgradimo,
bili smo nič, bodimo vse!
Že se ljudstvo je zbralo,
v zadnjo borbo že hiti,
da z internacionalo
prostost si pribori.
Nihče ne da nam odrešenja,
ne carji, kralji in ne bog;
osvoboditev iz trpljenja
bo delo naših lastnih rok.
Sami razbijmo jarem sužnji,
ki tlači nas že tisoč let;
zdaj kujte, bratje, kujte družni
človeštvu boljši, lepši svet.
Že se ljudstvo je zbralo,
v zadnjo borbo že hiti,
da z internacionalo
prostost si pribori.
Mi vse ustvarjamo na svetu,
zato naj vse bo naša last;
zato naj delavcu in kmetu
pripada tudi vsa oblast.
Ko vse lenuhe in tirane
uniči naša trda pest,
krivice bodo vse pregnane,
svoboden rod vasi in mest.
Že se ljudstvo je zbralo,
v zadnjo borbo že hiti,
da z internacionalo
prostost si pribori.
Ena od različic Internacionale v prevodu pesnika in prevajalca Mileta Klopčiča (1905–1984)
