Na Sindikatu Mladi plus se vsak petek aktivno udeležujemo kolesarskih protestov, in sicer ne samo v Ljubljani, temveč tudi v drugih mestih, kjer delujejo naši aktivisti in aktivistke. Ob tem pa velja znova spomniti, za kaj vse se borimo kot sindikat in zakaj so teme, aktualne na protestih, pomembne tudi za sindikalne organizacije.
Sindikalizem je aktivizem
Sindikat Mladi plus je aktivistična, članska organizacija. Svoje zahteve in svoja stališča vseskozi izražamo na različne načine – odzivamo se na družbene tematike, vključujemo se v zakonodajne procese, komuniciramo naša stališča in jih predstavljamo odločevalcem tako prek pisnih prispevkov, novinarskih konferenc kot tudi z amandmaji, ki jih pišemo na različne zakone. Vseskozi se trudimo imeti konstruktiven dialog, sodelujemo z vladami in ministrstvi ter smo konec koncev prek Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) kot socialni partner tudi vključeni v socialni dialog. Poleg tega se svojih stališč ne bojimo predstavljati tudi na ulici, s protesti, demonstracijami in stavkami. Ko zatajijo dialog, konstruktiven pogovor in možnost iskanja kompromisa, ko smo preslišani in spregledani, je namreč legitimno, legalno in logično organizirati shode, ki združujejo podobno misleče ljudi ter jasno in glasno opozoriti na različne zahteve. Sindikalni aktivizem in delavski boj sta usidrana v naše delovanje, sta del naše zgodovine, s tem pa tudi del naše identitete in sindikalne kulture, zato ju negujemo, spodbujamo in razvijamo tudi danes, ko je tovrsten aktivizem še toliko bolj pomemben.
Sindikalne organizacije so nastale prav iz družbenih gibanj, ki so se začela na ulicah, in sicer prek demonstracij, s katerimi si je delavski razred izboril številne pravice, ki jih uživamo še danes.
Od začetka nastopa aktualne vlade in epidemije, smo bili sindikati vse prevečkrat spregledani in preslišani. Kljub temu, da smo se odzivali na vse predloge zakonov, podajali priporočila, pošiljali pobude za skupne sestanke z vlado in ministrstvi, pisali amandmaje na nove zakone in se zavzemali za boljšo ureditev položaja vseh delavk in delavcev, je vlada večino naših zahtev ignorirala, pri tem pa razlogov za neupoštevanje pogosto ni pojasnila.
Današnji protesti so seveda povezani z več širšimi temami. S temami, za katere bi morda nekateri trdili, da se sindikatov ne tičejo in da z nami niso povezane. Na Sindikatu Mladi plus temu nasprotujemo. Vse, kar se trenutno dogaja v naši državi, se namreč še kako tiče mladih (ki jih naš sindikat zastopa), delavk in delavcev, prav tako pa sindikati že dalj časa presegamo ozek krog tematik, ki bi se morda dotikale samo izboljšanja delovnih pogojev, temveč se glede na svojo funkcijo odzivamo na širše pojave, ki vplivajo na delo in življenje vseh delavk ter delavcev. Sindikati smo socialni partner in spekter tematik, ki vplivajo na delavstvo, je širok najmanj toliko, kot je široko področje človekovih pravic, demokracije in vladavine prava.
Tako v nadaljevanju pojasnjujemo, zakaj so teme petkovih protestov tudi sindikalne in jih na Sindikatu Mladi plus zato tudi zastopamo:
Avtokratske težnje niso združljive s sindikalnim delovanjem
Sindikalni vrednoti sta tudi demokracija in vladavina prava. Sindikati lahko obstajamo in uspešno delujemo samo v demokratični družbi, ki se zaveda pomena strpnosti, sodelovanja ter spoštovanja in vključevanja civilne družbe v procese odločanja. Brez tega demokracija ne obstaja. Kakršnokoli omejevanje civilne družbe je tako tudi napad na sindikalno gibanje. Trenutna vlada je s svojim ravnanjem večkrat pokazala zaničevanje civilne družbe in nevladnih organizacij, žalila je aktivistke in aktiviste, ki protestirajo, in z različnimi političnimi manevri ter zakonodajnimi ukrepi ogrozila demokratične postopke. Rušenje demokratičnih institucij bo slej ko prej udarilo tudi po sindikatih.
Sindikati lahko obstajamo in uspešno delujemo samo v demokratičnih družbah, v katerih je spoštovana vladavina prava, kjer so zakoni sprejeti po vnaprej predvidenem postopku ter z vključevanjem civilne družbe, kjer obstaja pluralnost, različnost mnenj, kjer deluje socialni dialog in kjer je so jasno prepoznani tudi interesi delavskega razreda. Ko ti pogoji niso zagotovljeni, je ogroženo delovanje in obstoj marsikatere strukture, tudi sindikatov. Aktualna vlada je v zadnjih mesecih na več področjih dosegla prav to: ni zagotovila socialnega dialoga, ni upoštevala mnenj sindikatov in organizacij civilne družbe, ni se držala temeljnih demokratičnih načel, predvsem pa je kopičila moč in pristojnost odločanja v ozkih krogih ter s tem krepila svoje avtokratske težnje
Zaradi korupcije so na slabšem delavke in delavci
Da je korupcija popolnoma nesprejemljiva in tudi nezakonita je seveda jasno na papirju, a je očitno kljub temu postala stalna praksa naše politike. Ob aferi okoli nabave zaščitne zdravstvene opreme, mask ter ventilatorjev bi od odgovornih pričakovali jasna pojasnila in dokaze, s katerimi bi ovrgli sume o nezakonitem delovanju. Vendar je vlada delovala povsem drugače ter ni uspela pojasniti previsokih cen, nekakovostnih izdelkov in podobno, zraven pa se je izognila odgovorom, zaničevala novinarke in novinarje ter ustanovila hudo sporno preiskovalno parlamentarno komisijo. Transparentnost postopkov in preganjanje korupcije je sindikalna tema. Sovpada tudi z vrednoto demokratičnosti. Ob vsem tem pa je nujno pojasniti, da je vsaka korupcija, povezana z javnimi sredstvi, kraja vseh prebivalk in prebivalcev. Javna sredstva niso osebna last posameznih politikov, da bi z njimi delali karkoli želijo in jih kopičili v lastnih žepih, temveč pripadajo vsem nam. Gre namreč za denar delavk in delavcev. Gre za denar, za katerega s plačanimi davki in prispevki poskrbimo prav mi. Zato so zaradi korupcije na slabšem delavke in delavci.
Napadi na strokovnjake, medije in širjenje lažne propagande
V zadnjih tednih smo bili priča tudi mnogim kadrovskim menjavam, s katerimi so oblastniki na ključna mesta namesto strokovnjakov raje postavili svoje politične kadre. Ignoriranje stroke škoduje ne le zdravju, temveč spet odpira vrata korupciji.
Poleg različnih napadov na stroko smo priča tudi napadom na medije, žaljenju medijskih delavk in delavcev ter vseh, ki razmišljajo drugače kot aktualna vlada. Tudi Sindikat Mladi plus in ZSSS sta že pristala v nizkotnih propagandnih pljuvalnikih in raznih tovarnah sovraštva, ki vedno bolj postajajo del uradnega vladnega komuniciranja. Upravičeno sklepamo, da bodo po napadu na javni servis RTV Slovenija na vrsti tudi sindikati in denimo univerza. Napadi na sredstva javnega obveščanja omejujejo delovanje javnih institucij in hkrati spodbujajo enoumje, medtem ko sindikati delujemo ravno nasprotno: podpiramo kritično razmišljanje, iščemo alternative trenutnemu sistemu ter spodbujamo informiranost, emancipatornost in opolnomočenost delavk in delavcev. Bistvo sindikalizma niso delavke in delavci kot taki, temveč aktivni, opolnomočeni člani ter članice.
Sindikalni boj je močnejši, ko zavrnemo ksenofobijo
Sindikati zastopamo vse delavke in delavce, ne glede na njihovo raso, poreklo, spol, spolno usmerjenost in podobno. Med njimi ne delamo razlik, saj smo vsi delavke in delavci in si vsi zaslužimo spoštovanje naših delavskih, socialnih, sindikalnih ter človekovih pravice. Pogosta taktika (skrajno) desnih vlad (ki jo lahko opazujemo tudi v Sloveniji) je zamenjava delavskih tematik z rasizmom. Tako krivci za mizerne delovne pogoje niso delodajalci in država, ki jim daje proste roke, pač pa migranti, Judje in feministke, rešitve pa denimo namesto v spremembah delovne zakonodaje iščejo v kopičenju represivne moči in v različnih diskriminatornih ukrepih. Zato sta ksenofobija ter rasizem delavski vprašanji, saj se tičeta številnih delavk in delavcev. Širjenje ksenofobije, sovraštva in nestrpnosti je torej sindikalno vprašanje. Glavni sindikalni vrednoti sta prav solidarnost in spoštovanje človekovih pravic. Zato sindikati ne moremo in ne bomo ostali tiho, ko so zaradi ksenofobije pod udarom delavke ter delavci.
Skrb za okolje je sindikalna tema
Okoljevarstvena vprašanja so vprašanja delavskega razreda in s tem tudi sindikatov. Tudi sindikati se zavzemamo za varovanje narave, okolja, za pravičen prehod v nizkoogljično družbo, za ohranjanje standardov, ki omejujejo posege v naravo in za to, da lahko delavke in delavci živimo in delamo v varnem ter zdravem okolju. Vlada je s problematično argumentacijo o nujnih projektih, s katerimi naj bi pognali gospodarsko rast, kljub množičnim protestom močno okrnila različne okoljske varovalke. Vsaj okvirno ni razloga, zakaj po isti logiki ne bi mogle biti omejene tudi delavske pravice. Če je vlada sposobna ignorirati znanstvene raziskave o okoljski krizi, so nedvomno mogoči tudi škodljivi posegi v delovno zakonodajo.
Tisti, ki jih predstavlja Sindikat Mladi plus, so bili med epidemijo popolnoma prezrti
Kljub več opozorilom, da je treba pomagati tudi prekarnim delavkam in delavcem, honorarcem ter tistim, ki delajo prek študentske napotnice, vlada tega ni zagotovila. Študenti so prejeli enkratni znesek v višini 150 evrov, in sicer kljub temu, da so v mnogih primerih opravljali delo, primerljivo s polovično ali celo redno zaposlitvijo. Razkorak med delavskimi pravicami, ki izhajajo iz študentskega dela v primerjavi s tistimi pri redni zaposlitvi, se je med epidemijo pokazal v grozljivem obsegu: humanitarne organizacije so zbirale prostovoljne prispevke za blaženje socialne krize med študenti, saj tega vlada ni storila. Obenem študentsko delo mnogim predstavlja prvo resnejšo zaposlitev, v okviru katere so zdaj doživeli popolno razvrednotenje delavskih pravic in dela nasploh. Daleč od ljubiteljev kaviarja se Sindikat Mladi plus sklicuje na delo, ki mora biti ustrezno zavarovano z ustreznimi ukrepi in delavskimi pravicami.
Žaljenje protestnikov, aktivistk in aktivistov in očitanje »kaviar socializma« je napad na delavke in delavce
Pri vseh tvitih, izjavah ter izbruhih predstavnikov vlade, s čimer so zasmehovali protestnice in protestnike, ne moremo prezreti zaničljivega odnosa, ki ga ima vlada Republike Slovenije do svojih prebivalk in prebivalcev. Vsak, ki je kritičen do oblasti, se je znašel pod plazom različnih napadov. Kljub temu, da so protesti legitimen in demokratičen način izražanja stališč, jih vlada označuje kot nesprejemljive. Podoben odziv bi, če bi organizirali stavke in delavske demonstracije, lahko pričakovali tudi sindikati. Ob tem je bilo celo rečeno, da se na petkovih protestih zbirajo tisti, ki so dobili »univerzalni temeljni dohodek« in naj ga – zaradi izražanja svojih mnenj, ki so pač drugačna od vladnih – vrnejo. To ni le napačna ocena o tem, kdo vse se zbira na protestih, temveč gre tudi za grožnjo glede dostopa do delavskih in socialnih pravic. Grožnje delavkam in delavcem, da ne bodo, ali ne bi smeli biti upravičeni do ukrepov socialne države samo zato, ker razmišljajo drugače, pomenijo neposreden napad na delavke in delavce ter na njihove pravice. Poleg tega gre za že omenjeno zmotno mnenje, da so sredstva, ki so bila razdeljena kot pomoč ob »koronakrizi«, last vlade. Spomnimo torej ponovno – gre za naša sredstva. Ne za sredstva Janeza Janše, Zdravka Počivalška, Mateja Tonina, Aleša Hojsa itd. Gre za sredstva (tudi iz evropskega proračuna), ki so namenjena prav blaženju krize in za sredstva, ki jih bomo mi, pa naši otroci in vnuki z davki ter prispevki še odplačevali v prihodnosti.
Vemo, zakaj se borimo
Na Sindikatu Mladi plus se bomo aktivno borili še naprej. Udeleževali se bomo protestov, demonstracij in vseh različnih kreativnih in provokativnih akcij, ki bodo potrebne, da nas vlada sliši. Sindikalne organizacije smo bile na ulicah aktivne skozi vso zgodovino in tudi na našem sindikatu smo v devetih letih delovanja nastopili proti vsem vladam, ki so delovale v škodo naših članic in članov. To bomo počeli tudi v prihodnje, in sicer vsakokrat, ko bodo ogrožene pravice ter svoboščine delavk in delavcev. Ker so to sindikalne teme. Ker so to sindikalne vrednote. In ker vemo, za kaj se borimo.
Borimo se torej za demokratičnost družbe, za transparentnost, za vladavino prava, za človekove pravice, za svobodo medijev in kritičnega mišljenja, za varstvo narave, za delavske in socialne pravice, za pravičnejšo družbo, borimo se proti sovraštvu, ksenofobiji in rasizmu, za ustrezno in transparentno upravljanje z javnim dobrim, za socialni dialog in za državo, v kateri bodo nosilci oblasti dojeli, da so oni v službi nas – vseh delavk in delavcev ter vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije.
Pozivamo vse mlade, prekarce, delavke in delavce, da se nam pridružijo v boju za omenjene vrednote, da se skupaj zavzamemo za boljšo družbo, ki bo temeljila na solidarnosti in socialni pravičnosti ter bo v ospredje postavila dobrobit ljudi in narave, ne pa zgolj individualne interese vladajočih, kapitala in raznih avtokratskih voditeljev.
