Ob sproščanju vladnih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa se je v marsikomu prebudil že dober mesec speč žar optimizma. Nov odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, ki je v veljavo stopil v soboto, 18. aprila, predpisuje nekaj za odtenek bolj permisivnih izjem. Državljanke in državljani smo se tako še posebej razveselili sprememb v odloku, ki posamezniku omogočajo, da »ob upoštevanju ohranjanja varne razdalje do drugih oseb, na prostem oziroma odprtih javnih krajih v občini prebivališča, izvaja športno-rekreacijsko dejavnost individualnega značaja (npr. tek, kolesarjenje, golf, joga) ali izvaja takšno športno-rekreacijsko dejavnost, pri kateri ob običajnem izvajanju ni mogoč stik z drugimi posamezniki (npr. tenis, badminton, balinanje)«.
Na Sindikatu Mladi plus smo se kot aktivni mladi navdušili nad omembo, da lahko na odprtih javnih prostorih ponovno izvajamo nekatere športno-rekreacijske dejavnosti. Golfa si zaradi kriznega dodatka v vrednosti 150 evrov, s katerim naj bi pokrili vse stroške, povezane s študijem in bivanjem, ki si jih sicer krijemo tako, da delamo prek študentske napotnice, trenutno ne moremo privoščiti, prav tako pa se tistim, ki smo samozaposleni, a nismo upravičeni do temeljnega mesečnega dohodka, te dni finančno ne splača najemati igrišča za tenis. A optimizem velja in odločili smo se, da si na javnem kraju privoščimo partijo badmintona. Poznanega tudi kot finančno bolj dosegljiv šport ali preprosto kot »tenis za revne«.
Na zgodnje ponedeljkovo popoldne sva se v paru, na varni razdalji, aktivistka in predsednica Sindikata Mladi plus odpravili na najbolj javen kraj v državi, na Trg republike, ki se, kot vemo, nahaja pred slovenskim parlamentom, pred samo zibelko naše vladavine ljudstva. Skoraj tri ure sva igrali badminton ter si s tem intenzivnim kardio treningom krepili imunski sistem in psihofizične zmogljivosti, ki bodo ob nastopu verjetno največje gospodarske krize v času sodobnega kapitalizma, nujne vrline (da ne omenjamo vztrajnosti, ki sva jo sindikalistki pokazali – v skoraj treh urah igre je povprečje najinih podaj doseglo številko 10, maksimalno sva jih našteli 22, prej kot na šport pa je najino početje spominjalo na pobiranje smeti ali na lov za pernatim zakladom …).
Ob vsej tej promociji zdravja sta po, kot rečeno, skoraj treh urah podajanja pernate kroglice (dobro, pobiranja pernate kroglice s tal) ravno v času kratkega odmora in obvezne hidracije k rekreativkama pristopila uniformirana policista. Ko sta opravila te dni nujen akt legitimacije, sta povedala, da se badmintona na Trgu republike ne sme igrati in badmintonašici prosila, naj Trg republike zapustita. – »Vendar zakaj, gospoda policista, saj sva na trgu in trg je javen kraj?« Odgovor enega izmed uniformirancev je bil bolj medel, saj je priznal, da je »tudi sam tako menil, a da so mu nadrejeni sporočili, da ni tako«. Policistu bi težko zamerili, saj se predpisi, zakoni, definicije zadnje čase spreminjajo s svetlobno hitrostjo. Le kako naj bi danes človek sploh lahko še vedel kaj je sploh dovoljeno, kaj je na primer javno in kaj zasebno? V zadnjem mesecu se je izkazalo, da meja med zasebnim in javnim pravzaprav ne obstaja – dober primer so manevri, ko so nekateri posamezniki javno lastnino v hipu preobrazili v zasebno, ali pa tista poteza, ko je peščica vstalih iz pepela izmolzeno demokracijo podprla s temelji, značilnimi za avtokratsko oblast … Vendar pustimo malenkosti ob strani in nadaljujmo z nejasnostjo o tem, zakaj se na javnem kraju ne sme igrati badmintona, čeprav v najbolj svežem odloku o tem ravnanju piše, da badminton lahko igramo na javnih površinah. Po argumentaciji enega od policistov je igranje badmintona na Trgu republike prekršek zato, ker »je igranje badmintona na Trgu republike provokacija«. Tako kot tolmačenje zakonodaje ima tudi provokacija več razlag. Za nas je politična provokacija pokazatelj, da smo še vedno zmožne oziroma zmožni razmišljati drugače, kot si oblast želi.
Svoboda mišljenja in svoboda delovanja, ki ne ogroža drugih, v času epidemije še posebej zdravja drugih, de facto ni ravnanje, ki je domena represivnih organov oblasti. Preganjanje igranja badmintona s trga, ki ni le simbol, ampak prvenstveno fizični prostor, ki omogoča, da javnost obstaja, je zgovorno ogledalo trenutne domače politične slike. V imenu vladavine ljudstva, izvajanja športno-rekreativnih dejavnosti, javnega zdravja, svobode gibanja in upov oropane generacije pa nas še vedno zanima, kdo sploh ve, kje se glede na nov odlok lahko in kje ne sme igrati badmintona?
