Sindikat Mladi plus je podpiral in še naprej podpira dvig plač za vse delavke in delavce, tudi za mlade, ki delajo prek študentske napotnice.
V zadnjem letu smo bili tako aktivni v več zakonskih iniciativah, protestih in kampanjah, v okviru katerih smo se zavzemali za boljši položaj in višje plače vseh delavk in delavcev.
Žal pa so naša prizadevanja nekateri mediji povzemali nestrokovno in napačno oziroma nepopolno poročali o naših stališčih, predvsem o tistih, ki so povezana z lanskim dvigom minimalne urne postavke za študentsko delo. Lansko jesen je namreč vlada sprejela dopolnitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), v okviru katerih je zagotovila višjo minimalno urno študentsko postavko.
V spodnjem besedilu ponujamo odgovor na prispevek za naslovom Kako se je študentom zvišala minimalna urna postavka, ki je bil nedavno objavljen na Radiu Študent, in v izogib napačnemu, sklepanju, nepopolnemu povzemanju ali zavajanju pojasnjujemo naša stališča.
Napačne navedbe o poteku dogajanja
Celotno usklajevanje predloga sprememb zakona je trajalo več mesecev, pri tem pa smo na Sindikatu Mladi plus konstruktivno sodelovali tako s predlagateljem zakona kot z vlado. Predlog zakona je vložila stranka Levica, pri tem pa se ni predhodno posvetovala z relevantnimi deležniki, kar se je naknadno izkazalo za veliko zamujeno priložnost in nepotrebno podaljšanje postopka. Po več usklajevanjih smo prišli do ugotovitve, da je njihov predlog nejasen, nedodelan, da ne temelji na ustrezni statistiki in ga je zato nemogoče implementirati v zakon.
Z njimi smo po vložitvi predloga zakona sicer imeli več sestankov, na katerih smo predstavili naša stališča, a z njihove strani nismo dobili vseh potrebnih odgovorov in izkazalo se je, da imamo določene različne poglede (in da predlog Levice ni bil usklajen z vlado), zato smo na Sindikatu Mladi plus pripravili svoj predlog, ki ga je nato prevzela tudi vlada.
Pri oblikovanju našega predloga, smo dodatno opozorili, da je treba dvig minimalne urne postavke za študentsko delo preračunati tako:
- da bo ta resnično v korist dijakom, dijakinjam, študentom in študentkam,
- da ne bo negativno vplival na celoten trg dela,
- da ne bo vodil v delo na črno,
- da ne bo povečeval prekarnosti med mladimi,
- da ne bo hkrati drastično zmanjšal obsega študentskega dela, saj ta mnogim mladim omogoča financiranje izobraževanja in preživetja,
- in ne bo razvrednotil dela oziroma že obstoječih in izborjenih pravic redno zaposlenih.
Sindikat Mladi plus je vseskozi zagovarjal povišanje minimalne urne postavke in to, da je ta usklajena z minimalno plačo, ter da se z minimalno plačo usklajuje tudi v prihodnje.
Stranka Levica pa v svojem predlogu ni želela, da je minimalna urna postavka za študentsko delo usklajena z minimalno plačo, ampak so želeli minimalni urni postavki za študentsko delo prišteti še druge pavšale oziroma dodatke.
Pri svojem izračunu o tem, koliko bi znašala študentska urna postavka se torej niso oprli zgolj na višino minimalne plače, temveč so k temu želeli dodati še 10-odstotne stroške, povezane z znižanjem osnove za dohodnino. Gre za nekakšen pavšal, za katerega ni bilo jasno obrazloženo, zakaj naj bi ga prišteli zraven. Tako so v svojem izračunu upoštevali bruto dohodek, torej znesek minimalne plače, ki je takrat znašala 886,63 evrov bruto, za število mesečnih delovnih ur pa so vzeli 167 ur. Tako so dobili znesek 5,31 evra bruto, ki pa so ga povečali še za 10 odstotkov, ki so po Zakonu o dohodnini priznani za znižanje osnove za odmero dohodnine, in sicer kot stroški, povezani z delom. Predlagali so torej dvig na 5,9 evra bruto.
Sama metodologija omenjenega izračuna – oziroma to, kako so prišli do omenjenih številk – je bila vprašljiva in nejasna tudi vladi in drugim političnim strankam v državnem zboru. Niso namreč dovolj jasno razložili, zakaj bi prišteli zraven še 10 odstotkov dohodnine. To je pozneje bilo iz vladnega predloga tudi izpuščeno. Prav tako ni jasno, zakaj so v stranki izračunali, da povprečna mesečna delovna obveznost obsega 167 ur. Uveljavljena metodologija za določanje mesečne delovne obveznosti namreč govori o 174 urah. Gre za uveljavljen standard, ki določa povprečno mesečno obveznost (na podlagi katerega so nato izplačane plače delavkam in delavcem) in je za javni sektor celo določen v direktivi, v praksi pa mu sledijo tako v javnem kot zasebnem sektorju.
Če bi torej prevzeli (vprašljivo) metodologijo stranke Levica, bi bilo študentsko delo bolje plačano kot delo redno zaposlenih. In ravno s tem bi bilo kršeno načelo enakega plačila za enako delo.
Naš predlog je šel v smeri, da se minimalna urna postavka za študentsko delo zviša tako, da bo popolnoma usklajena z bruto minimalno plačo. Da se za preračun vzame bruto minimalno plačo ter se glede na delovne ure v mesecu (174) preračuna vrednost minimalne urne postavke za študentsko delo. S tem bruto urna postavka ne sme biti nižja od zneska minimalne plače, preračunanega na uro dela povprečne mesečne delovne obveznosti za polni delovni čas. Pri tem je upoštevano, da povprečna mesečna delovna obveznost za polni delovni čas znaša 174 ur. Minimalna urna postavka za študentsko delo tako ne sme biti nižja od 5,40 evra bruto oziroma od 4,56 evra neto.
Ko v prispevku, objavljenem na Radiu Študent, torej piše ali pa se drugje govori, da »je kršeno načelo enakega plačila za enako delo«, gre za napačne navedbe, saj je ravno z omenjenim doseženo, da je to načelo implementirano. Vzeli smo torej znesek minimalne plače (ki velja za redno zaposlene) in ga preračunali na mesečno obremenitev ur (ki velja za redno zaposlene) ter s tem dobili vsoto (ne da bi študentom priznali dodatnih 10 odstotkov iz naslova dohodnine, saj bi bili študentje plačani več kot redno zaposleni).
Samo tako je lahko dejansko zagotovljeno naslednje pravilo: enako plačilo za enako delo. S tem so na uro enako plačani tako redno zaposleni kot dijakinje, dijaki, študentke in študenti. Tovrstno računanje minimalne urne postavke za študentsko delo je najbolj pravično, jasno, transparentno in upravičeno. Vse drugi izračuni sledijo napačnim utemeljitvam, slonijo na neustreznih predpostavkah, mešajo pravice redno zaposlenih s pravicami tistih, ki delajo prek študentskega napotnice, in zato prinašajo napačne učinke.
Prav tako smo na Sindikatu Mladi plus predlagali, da se minimalna urna postavka za študentsko delo vsako leto usklajuje z višino minimalne plače v Sloveniji.
Vštevanje plačevanja stroškov malice in prevoza
V svoji zadnji verziji, ki jo je predlagala Levica, ni bilo predloga, da k urni postavki za študentsko delo prištejemo še povrnitev stroškov malice in prevoza. Te ideje so se pojavljale pri prejšnjih pobudah in bile nedodelane, saj ni bilo jasno, kako bi to sploh uredili. Predvsem zato, ker imajo mladi, ki lahko delajo prek študentskega napotnice, že subvencionirano prehrano in prevoz (in sicer prek subvencionirane vozovnice za avtobusni in železniški prevoz in prek študentskih bonov za prehrano).
Levica v svojem predlogu zakona torej NI predlagala povračila stroškov malice in prevoza, kar pomeni, da pri sprejemanju zakona o tem sploh ni tekla debata. Od ideje so namreč odstopili sami, verjetno po tem, ko so uvideli, zakaj bi bila taka rešitev neprimerna. Na splošno na Sindikatu Mladi plus nasprotujemo, da bi različnim oblikam dela, tudi študentskemu delu, pavšalno pripenjali določene pravice. Mladi namreč že imajo subvencionirano prehrano in prevoz. Če bi dobili še eno plačilo za iste stroške, bi jim v primerjavi z redno zaposlenimi dali večje ugodnosti, kot jih imajo redno zaposleni.
Prav tako smo opozorili, da je nejasno, zakaj bi priznali samo določene pravice. Povračilo stroškov malice in prevoza sta namreč dve pravici, ki izhajata iz delovnega razmerja in pripadata redno zaposlenim, pri čemer pa to nista edini pravici. Če bi želeli študentom priznati pravice iz delovnega razmerja, bi se lahko vprašali tudi, kaj naj bo s pravico do regresa, pravico do plačanega dopusta, do plačane bolniške odsotnosti, s pravico do odpravnine, do drugih dodatkov itd. Ni jasno, zakaj bi se odločili »pripeti« samo določene dodatke, drugih pa ne.
Če bi namreč želeli študentsko delo približati pogodbi o zaposlitvi, potem bi morali vzeti pod drobnogled vse pravice iz dela in jih obravnavati enakomerno. In če bi to naredili pri študentskem delu, se velja vprašati, zakaj tega ne bi naredili tudi pri drugih oblikah dela, kot so npr. avtorska pogodba, podjemna pogodba, s. p. in podobno. Tudi v teh primerih gre namreč za prekarne oblike dela, pri katerih zgoraj omenjene pravice niso zagotovljene.
Če pa bi šli v to smer, bi morali predvsem dobro preučiti, ali bi to zmanjšalo prekarnost ali pa bi jo kvečjemu še bolj normaliziralo. Pripenjanje zgolj določenih pravic, »deljenje drobtinic«, ne pa zagotavljanje vseh elementov dostojnega dela (ki jih je veliko več kot zgolj plačilo in dodatki), po našem mnenju lahko vodi v normalizacijo prekarnosti, v okviru katere pod pretvezo »izboljševanja standardov« samo povečujemo privlačnost prekarnih oblik dela in s tem na dolgi rok zmanjšujemo pomen pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ter njene varnosti, slabimo njeno moč in pozabimo, da je to temeljna oblika dela v Sloveniji.
Po našem mnenju to ni nujno prava pot za rešitev vprašanj okoli študentskega dela in bi imelo negativen vpliv tako na omenjeno obliko dela kot na trg dela kot celoto.
Dodatki
Kot že omenjeno, je predlagatelj zakona mešal pravice redno zaposlenih s tistimi, ki jih je želel dodati študentskemu delu. Dodatki za nočno, nedeljsko in praznično delo so največkrat opredeljeni v kolektivnih pogodbah, te pa veljajo za zaposlene v tistih podjetjih in/ali panogah, za katere so sprejete, in za redno zaposlene delavke in delavce. Študentsko delo se namreč od pogodbe o zaposlitvi bistveno razlikuje tudi glede časa dela. Delavci so pri pogodbi o zaposlitvi plačani za delo, ki zajema 40-urni (tedenski) delavnik. Iz tega sledi tudi čas, namenjen odmoru in počitku, oziroma ponavadi prosti sobota in nedelja ter prosti prazniki. Vsako odstopanje od tega je regulirano (s kvotami in različnimi izjemami), če pa že do njega pride, pa so predvideni tudi določeni dodatki (za delo ob nedeljah, praznikih, za opravljene nadure itd.).
Predlog o plačevanju dodatkov za delo v nedeljo, za nočno in praznično delo je bil pomanjkljiv. Ni bilo namreč jasno, kako bi tovrstne dodatke določali, koliko bi znašali, ali bi bili odmerjeni pavšalno in podobno. Več nejasnosti je bilo tudi zato, ker dodatki v kolektivnih pogodbah niso vedno opredeljeni, v določenih dejavnostih pa kolektivnih pogodb, ki bi veljale, sploh ni. Če bi torej študentje dobili določen tak dodatek (ki ni bil niti ustrezno definiran), redno zaposleni pa morda ne (ker delajo v dejavnosti, za katero ne velja panožna kolektivna pogodba), bi to ponovno povzročilo anomalijo na trgu dela. Zgodilo bi se namreč to, da bi bili študente plačani več kot redno zaposleni. Na podlagi takih predlogov bi bila ura dela dijakov in študentov ovrednotena mnogo višje, kot je ovrednotena ura dela redno zaposlenega. To bi bilo za redno zaposlene delavke in delavce zelo nemotivacijsko. V primeru uveljavitve tako visoke minimalne postavke za študentsko delo bi v podjetjih prihajalo do situacij, ko bi študentu nadrejeni delavci ali redno zaposleni na enakem delovnem mestu prejemali nižje plačilo od študentov, ki jih uvajajo, kar lahko vodi v medgeneracijski konflikt in druge težave.
Prav tako študentje velikokrat delajo prav med vikendi (kar naj bi bil namen študentskega dela, glede na to, da gre za občasno oziroma začasno delo in se ga naj ne bi redno posluževali). Če bi bili torej študentje med vikendi za delodajalce predragi (dražji od redno zaposlenih), bi se lahko zgodilo, da jih potem ti ne bi več najemali za delo ob vikendih. To ne bi samo negativno zmanjšalo obsega študentskega dela, ampak bi dodatno obremenilo redno zaposlene, ki bi morali delati še v sobote in nedelje.
Podražitev študentskega dela lahko vodi tudi v delo na črno, v povečanje drugih prekarnih oblik dela ali v zmanjšanje obsega študentskega dela.
Večja podražitev študentskega dela (če bi npr. dodali 10 odstotkov določenega pavšala dohodnine, malice, prevoz, dodatkov) lahko vodi do tega, da bodo delodajalci iskali cenejše rešitve, ki pa velikokrat niso v skladu z zakonom ali pa so za mlade še slabše.
Delodajalci se praviloma vedno prilagodijo razmeram na trgu dela; če bi bil dvig minimalne urne študentske postavke previsok, bodo iskali alternativo, ki je lahko tudi delo na črno. Glede na pričevanja naših članic in članov ter glede na raziskave, ki jih opravljamo med mladimi, je 50 odstotkov mladih v Sloveniji že imelo izkušnje z delom na črno. Že zdaj se dogaja, da velikokrat delodajalci ne obračunajo vseh ur, ki so jih mladi opravili, ampak del ur izplačajo prek študentske napotnice, del pa »na roko«. O tem smo na Sindikatu Mladi plus že večkrat poročali in pozvali k večjemu nadzoru nad delodajalci.
Kjer delo na črno ne bo mogoče, se lahko pojavi več agencijskih in sezonskih delavcev, ali pa bodo mlade silili v odpiranje s.p.-jev, kar je zadnja leta sploh postal množičen trend, ki se na trgu dela v veliki meri razrašča prav med mladimi. Tudi na to smo že večkrat opozarjali in če ne bo novih zaposlitev inšpektorjev za delo, se bojimo, da bo prihajalo do še več takih kršitev. Tako pa bi se lahko še povečala prekarnost, ki pa bi bila še bolj zakrita in bi jo še težje reševali.
Podražitev študentskega dela pa lahko tudi spremeni obnašanje delodajalcev v smislu, da se obseg študentskega dela zmanjša, s tem pa mladim ne bo omogočeno pridobivanje delovnih izkušenj ter finančnih sredstev za izobraževanje in preživetje. Študentsko delo je dandanes žal socialni korektiv, ki mnogo mladim omogoča stabilnejše materialne razmere. Ne verjamemo, da morajo to breme nositi mladi sami, saj se zavzemamo za štipendije za vse in za izboljšanje položaja mladih na splošno. Vendar dokler država z drugimi ukrepi ne poskrbi, da bodo res vsi mladi imeli brezplačno izobraževanje, urejeno bivanjsko situacijo ter štipendije, s katerimi bodo lahko pokrili druge stroške, povezane s šolanjem, ne moremo drastično poseči v obseg študentskega dela. To bi namreč lahko imelo za posledico tudi to, da bo izobraževanje dostopno za manjše število mladih.
Če študentsko delo postane predrago, se zna zgoditi, da bo veliko ponudnikov študentskega dela, predvsem izven osrednje Slovenije (kjer ga je že zdaj manj in kjer je študentsko plačilo statistično nižje), prenehalo s ponujanjem študentskega dela, kar pa ne bo nujno vodilo v povečanje zaposlovanja po pogodbi o zaposlitvi, temveč v uporabo drugih, prekarnih oblik dela (delo prek avtorske in podjemne pogodbe, s. p., agencijsko delo) ali dela na črno.
Kje je meja, ko začnejo delodajalci spreminjati svoje obnašanje, je težko napovedati. Vendar pa glede na vsakokratno njihovo jamranje vsakič, ko pride do zvišanja minimalne plače, glede na grožnje, da dvigu sledi odpuščanje, in glede na dejstvo, da prekarne oblike dela v Sloveniji naraščajo, utemeljeno menimo, ni tako enostavno delodajalce »prepričati« v redne zaposlitve, predvsem pa, da je treba trg dela urejati celostno.
V prispevku na Radiu Študent lahko preberemo tudi naslednjo navedbo: »Omenjeni sindikat je nato naredi nov izračun minimalne urne postavke, ki je bila na koncu sprejeta in podpisana, niso pa razkrili na katerih statistikah je temeljil njihov izračun.« Tovrstna izjava je popolnoma neprimerna, saj nas Radio Študent nikoli sploh ni prosil za izjavo ali za pojasnilo. Še danes namreč ne vemo, na podlagi katerih virov so sploh prišli do takšnega povzemanja »naših stališč«, ki so jih na določenih mestih napačno in neustrezno predstavili, saj se nas nikoli niso obrnili. Z veseljem še enkrat pojasnimo metodološki del oziroma povemo več o tem, kako smo prišli do izračuna. To smo namreč pojasnili tudi v našem uradnem stališču in v dokumentu, ki smo ga poslali tako vladi kot poslanskim skupinam in pristojnemu odboru DZ. Če bi nam torej sploh dali možnost, da pojasnimo naša stališča oziroma metodologijo izračuna, bi to z veseljem storili, kot smo v prvem delu tega zapisa.
Zapisali so tudi: »Sindikat Mladi plus namesto dviga urne postavke zagovarja večji nadzor nad študentskim delom …« Tudi to ne drži. Ne gre namreč za izbiro »ali večje plačilo ali nadzor«. To nikoli ni bila dilema. Sindikat Mladi plus zagovarja, je zagovarjal in bo zagovarjal tako dvig urne postavke kot tudi nadzor. Pri sprejemanju dopolnitve zakona o uravnoteženju javnih financ tako ni šlo za eno možnost, ki bi izključevala drugo, niti nismo mi tega nikoli rekli. Ponovno poudarjamo, da je bilo uradno stališče Sindikata Mladi plus, da je treba minimalno urno postavko za študentsko delo zvišati, kar smo tudi zagovarjali. Vseskozi pa seveda tudi zagovarjamo stališče, da je treba poostriti nadzor nad kršitvami, do katerih prihaja v svetu dela. Obe omenjeni stališči pa se med seboj ne izključujeta.
Za konec
Verjamemo, da se všečno slišijo populistične izjave, ki smo jim bili priča v času razprave o zviševanju minimalne urne postavke za študentsko delo. Tudi nam so na začetku zvenele sijajno. Kdo pa bi se branil višjega plačila, raznih dodatkov in povračila za prevoz in malico …?
A žal stvar ni tako enostavna, kot se morda zdi na prvo žogo. Kot sindikat moramo vedno vzeti v obzir tudi širšo sliko trga dela in pretehtati tako negativne kot pozitivne vplive vseh predlaganih sprememb. In kljub temu, da smo v prvi vrsti sindikat mladih, tudi študentov, in bomo primarno zagovarjali interese naših ciljnih skupin, pri svojih stališčih ne bomo delovali na škodo drugih delavk in delavcev, saj je naš končni cilj dostojno delo in spodobno življenje za vse. Gledati pa moramo tako na študente kot na prekarce in tudi na tiste (mlade), ki so že redno zaposleni. Vsi omenjeni lahko delajo pri istem delodajalcu, prek različnih oblik dela in imajo različne pravice. In te pravice (ali njihova odsotnost) so veliko širše kot samo plača in dodatki. Pomanjkljiv predlog, kot ga je predstavila Levica, bi v praksi povečal razlike med redno zaposlenimi in študenti. Študentje bi bili namreč, če bi obveljala enačba, kot so jo predlagali (ki niti ni bila utemeljena na uveljavljenih preračunih povprečne mesečne delovne obremenitve), in če bi prišteli še dodatnih 10 odstotkov ter dodatke, plačan prevoz in malico, plačani več kot redno zaposleni.
Bi bilo to pravično? Kako bi lahko torej pojasnili redno zaposlenim delavkam in delavcem, zakaj je njihovo delo manj vredno od dela dijakov in študentov?
Študentskega dela torej ne moremo gledati izolirano od vsega drugega, kot da gre za nekaj, kar ne vpliva na trg dela kot tak ali na druge skupine delavk in delavcev in na kompleksna medgeneracijska razmerja.
Pri študentskem delu gre res za specifike, ki jih moramo vzeti v obzir, ko določamo, kaj bo njegova funkcija na trgu dela in v družbi. Kažejo se v tem, da gre za začasno in občasno delo dijakov in študentov, da imajo študentje iz drugih naslovov priznane druge pravice (subvencionirano prehrano, prevoz, vključitev v zdravstveno zavarovanje itd.), da ne sme iti za reden urnik in je zato težje določiti, kdaj gre za izreden delovni čas in podobno.
Zato smo pri predlogu izhajali iz tega, da sta tako študent kot redno zaposlena oseba enako plačana. Tako je bila tudi izračunana minimalna plača. In ker smo prepoznali različnost študentskega dela (v primerjavi z redno zaposlenimi), ki je v njegovi občasnosti in začasnosti, drugačnih pravicah ipd. ne moremo zagovarjati, da bi vanj prišteli različne dodatke.
Vse prevečkrat nam želijo vsiliti umetno ustvarjene konflikte – med študenti oziroma prekarci in redno zaposlenimi, med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju, med »našimi in tujimi« delavci. V Sindikatu Mladi plus ne pristajamo na te umetne razlike, obenem pa ne pristajamo na delitve med mladimi in starejšimi. In zato ne moremo slepo zagovarjati samo ene specifične skupine, izolirane od drugih skupin delavk in delavcev. Za nas je pomemben celosten delavski boj in solidarnost med vsemi delavkami in delavci na splošno.
Pri zavzemanju stališča o predlogu stranke Levica smo tako gledali na položaj študentov kot tudi na položaj drugih delavk in delavcev, npr. tistih že zaposlenih. Če bi obveljal strankin predlog, bi torej študent za delo dobil več kot npr. redno zaposlena delavka ali delavec, ki je tudi lahko mlada oseba in s tem članica ene od skupin, ki jo zagovarjamo kot sindikat.
K celotni problematiki smo pristopili strokovno, saj več let že spremljamo trg dela, dinamiko in razmerja na njem ter širše teme, povezane z delom. S tem se ukvarjamo profesionalno in strokovno, prebiramo in izvajamo študije, informacije pridobivamo od naših članic in članov ter naša stališča vedno argumentiramo. Pri tem se zavedamo, da zadeve niso vedno samo črno-bele, ampak priznavamo širšo kompleksnost, ki je potrebna pri urejanju tako pomembnih stvari, kot je trg dela. Zato smo na koncu sprejeli stališče, da podpiramo dvig minimalne urne postavke. Vendar pa ne tako, kot ga je podal predlagatelj zakona. Predlog je bil nepopoln, nejasen, nedodelan in pomanjkljiv, na kar so konec koncev opozarjali tudi drugi deležniki, ki so sodelovali pri sprejemanju zakona.
Za razliko od mnogih drugih akterjev, ki so (bili) udeleženi v teh razpravah, nimamo alternativnih motivov za takšno ali drugačno stališče. V interesu nam je izboljšanje položaja vseh delavk in delavcev, ne pa npr. nabiranje političnih točk.
Mi kot organizacija namreč od dviga minimalne urne postavke nimamo nič, prav tako ne bi imeli nič, če bi bil sprejet predlog Levice. Upamo pa, da so s tem nekaj pridobile dijakinje, dijaki, študentke in študenti, saj smo bili na koncu vseeno tisti, ki smo pomembno prispevali k oblikovanju strokovnega kompromisa, na podlagi katerega je prišlo do dviga.
Če se komu zdi, da smo mu z našim stališčem naredili krivico, ga vabimo da nas spremlja še naprej, ko bomo o tej tematiki organizirali tudi širšo razpravo. Na Sindikatu Mladi plus se namreč zavzemamo za pluralnost mnenj in spodbujamo kritično miselnost, zato smo veseli vseh argumentiranih priporočil za izboljšanje našega dela. K temu lahko najbolj aktivno prispevate tudi tako, da postanete naši člani oziroma članice in sooblikujete stališča naše organizacije.
Dodatno (splošno) mnenje o študentskem delu
Študentsko delo dijakom, dijakinjam in študentom ter študentkam omogoča prvi stik s trgom dela in pridobivanje prvih delovnih izkušenj, zato je za mlade, ki v svet dela šele vstopajo, zelo pomembno. Zaradi slabe in neurejene politike štipendiranja v državi, študentsko delo pomeni dodaten zaslužek, ki mladim omogoča lažje preživetje in ekonomsko stabilnost oziroma neodvisnost od staršev. Slabo urejena štipendijska politika pa dijake in študente iz socialno šibkejših okolij nemalokrat prisili v delo prek študentske napotnice. Pristojne smo zato večkrat opozorili na nujno ureditev štipendijske politike, ki bi mladim v času šolanja/študija omogočila dostojno življenje. Tako bi se mladi študentskega dela posluževali za pridobivanje delovnih izkušenj in ne zaradi potrebe po preživetju. Naj spomnimo tudi na to, da so nekateri mladi v opravljanje študentskega dela tudi primorani, saj z zaslužkom prispevajo v družinski proračun.
Vsekakor pa študentsko delo ne sme in ne more nadomeščati rednih zaposlitev. Ko tovrstno delo vsebuje elemente delovnega razmerja, ki so zapisani v Zakonu o delovnih razmerjih, mora biti vedno sklenjena pogodba o zaposlitvi (za nedoločen čas). Da pa je zakon spoštovan, je treba nad delodajalci izvajati ostrejši nadzor, za kar je v prvi vrsti odgovorna država oziroma Inšpektorat RS za delo (IRSD). Na Sindikatu Mladi plus že več let opozarjamo na nujnost kadrovske okrepitve IRSD, saj kljub temu, da je državni zbor v preteklosti sprejel več sklepov, ki podpirajo okrepitev IRSD, dogovori in sklepi niso bili realizirani. S povečanjem števila delovnih inšpektorjev bi prikrita delovna razmerja lahko hitreje odkrili in delodajalca tudi ustrezno sankcionirali, kar pomeni, da bi lahko študentsko delo lažje regulirali in izvajali s takim namenom, kot je v osnovi predvideno. Študentje in študent ke, ki za svoje preživetje opravljajo študentsko delo, se prikritih delovnih razmerij pogostokrat ne zavedajo ali pa jih ne prijavljajo, saj se bojijo negativnih posledic s strani delodajalca.
Na tej točki naj opozorimo tudi na preohlapno definicijo študentskega dela, opredeljenega v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), ki študentsko delo definira kot začasno in občasno delo dijakov, študentov in udeležencev izobraževanj odraslih. Zakon občasnosti in začasnosti ne definira dovolj natančno, kar inšpektorjem otežuje delo. Kontinuiteta opravljanja dela, torej čas opravljanja dela, je kot element delovnega razmerja težje dokazljiv, zato bi boljša definicija študentskega dela pomagala pri hitrejšem odkrivanju in odpravljanju prikritih delovnih razmerij.
