Naša soborka Zala se je v januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasila Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), posvetila vprašanju, ali mladih sindikati res ne zanimajo, ter ponudila nekaj izhodišč, kako spremeniti stanje stvari. Vabljeni k branju!
Ni dvoma, sindikati so v demografski krizi – število članov in članic upada, članstvo se stara. Delež mladih – torej delavk in delavcev, ki šele vstopajo v svet dela – je v sindikatih načeloma nizek. Toda, kot se sprašujemo v novi, januarski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Razbijamo mite 2, ali to avtomatično pomeni tudi, da mladih sindikati ne zanimajo in da zanje niso (več) relevantni?
Teorij o tem, zakaj je manj verjetno, da so mladi danes včlanjeni v sindikate, je veliko. Tiste najbolj enostavne in najmanj uporabne o tem, kako so mladi pač popolni individualisti in egoisti, ki jih povezovanje z drugimi in boj za delavske, socialne ipd. pravice ne zanima, bomo preskočili. Poleg tega, da temeljijo na praznem posploševanju brez dokazov (razen občasnega anekdotičnega »od mojega soseda hčerka pravi, da …«), so namreč, če želimo razmere spremeniti na bolje, precej neuporabni. Če pristanemo na pomanjkljive razlage o tem, da mladi »takšni pač so«, nam ostane zelo malo prostora za premislek kako naprej.
Neukrepanje pa ni nekaj, kar si sindikati predvsem na področju organiziranja danes lahko privoščijo. To bi bila odločitev za lasten propad. Za boljše razumevanje razmer pa je nujno pobliže pogledati, kako današnji mladi delavci in delavke sploh vstopajo v svet dela.
S prekarnimi oblikami dela postlana pot
V času študija in iskanja prvih zaposlitev (khm, priložnosti za kakršnokoli delo) današnjih mladih je že cvetela ponudba raznovrstnih, tako imenovanih atipičnih oziroma prekarnih oblik dela. V njih smo se znašli brez prav resnega premisleka, saj so se kar same pojavile na naši poti. Kup bolj ali manj začasnih študentskih del v času študija, še en kup ob skorajšnjem zaključku, torej v času absolventskega leta, za marsikoga potem še kakšno leto – na račun kupljenega študentskega statusa ali na napotnico od brata/soseda/sestrične. Na določeni točki nas je veliko, spet po poti, ki se je zdela logična, prestopilo v druge, uradno še vedno atipične oziroma prekarne, a na tisti točki za številne med nami precej standardne oblike dela. Malo na podjemno pogodbo, malo na črno, če je bilo dela pri enem podjetju dovolj, mogoče celo prek samostojnega podjetja, najsrečnejši med nami pa smo nabirali pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Luknje med opravljanjem številnih prekarnih del pa smo zapolnili s prijavo na zavodu za zaposlovanje.
In na tej z atipičnimi oblikami dela postlani poti se je le redko kdo od nas srečal s sindikatom. Namesto stikov s sindikalnim gibanjem smo v vrsti na zavodu za zaposlovanje lahko prebrali kakšen letak o tem, koliko prošenj za službo je treba poslati vsak mesec, kakšna dela vse sprejeti brez ugovarjanja in kako se prilagoditi današnjemu t. i. trgu dela. Namesto sindikata smo si med sprehodom ali avtobusno vožnjo od Ajpesove (Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve) izpostave do doma lahko ogledali plakat z reklamo za novo knjigo kakšnega uspešnega podjetnika, ki nam je sporočal, da lahko v življenju uspe čisto vsak, če si tega le dovolj želi (in ima dovolj bogate starše).
Situacija je jasna – sindikalisti in sindikalistke se običajno ne potikajo po krajih, kjer je danes mogoče srečati velik del mladih delavk in delavcev. Še na delovnem mestu se nekako uspemo izogniti eden drugemu. Problem mladih in sindikatov tako ni v tem, da mlajše delavke in delavci sindikate aktivno zavračajo, temveč v tem, da jih zelo pogosto sploh ne poznajo. In dokler nekoga ne poznaš in mu nimaš možnosti postaviti nekaj vprašanj ter videti, kako se obnaša do tebe in drugih, imaš o njem težko kakšno prav resno mnenje.
Kaj se torej mora vsak predstavnik sindikata, sindikalna zaupnica ali zaupnik vprašati, če se mu ob hitrem pregledu starostne strukture članstva zazdi, da »mladih sindikati pač ne zanimajo«?
Ali moj sindikat razume prekarnost?
Da s svojim delom pokrijejo področja, ki najbolj pestijo vsakdan mladih delavk in delavcev, morajo sindikati delno razširiti spekter tematik, za katere ocenjujejo, da so za njihovo članstvo pomembne. Prekarna realnost številnih mladih danes pomeni, da se bolj redko vprašajo o višini regresa, dodatku na delovno dobo in pokojninah – ne zato, ker te teme niso pomembne, ampak zato, ker je prekarna realnost zelo oddaljena od teh značilnosti rednih zaposlitev. Kar je ključno za mlade delavke in delavce, so na primer zakonodajne spremembe na področju brezposelnosti, pristojnosti inšpektorata za delo, stanovanjske problematike … Če hočejo sindikati jasno pokazati svojo relevantnost za vse delavke in delavce in ne le za tiste s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas, se morajo aktivirati ne samo takrat, ko se zakonodajne spremembe dotaknejo »tipičnih« delavskih tem, temveč tudi na področju precej širših vprašanj o tem, kako naj bo videti dostojno življenje za vse.
Ali moj sindikat nudi zaščito vsem delavkam in delavcem?
Pogovori s sindikati (pre)pogosto pokažejo, da določenih skupin delavk in delavcev enostavno ne včlanjujejo. Ne zdi se jim denimo smiselno ukvarjati z delavkami in delavci, ki nimajo dolgotrajne pogodbe o zaposlitvi, medtem ko se problem pojavi, ko se število tovrstnih delavk in delavcev strmo poveča in začne zniževati standarde dela za vse. Zato je nujen aktivni pristop do vseh delavk in delavcev, ne glede na obliko dela ali na trajanje pogodbe o zaposlitvi. Sindikati morajo biti ne le sposobni razložiti, zakaj je sindikat pomemben za vse, ampak v skladu s tem tudi ukrepati. Boj za redna delovna razmerja za mlade in vse pogosteje tudi za tiste malo manj mlade prekarke in prekarce je na primer tisto, kar na delovnem mestu lahko ustvari zaupanje in jasno pokaže, na kakšen način sindikati lahko konkretno pomagajo mladim. Treba je dobro razumeti, kakšne so razmere v posameznem sektorju, kakšne so najbolj pogoste prekarne oblike dela, ter premisliti, kaj sindikat lahko nudi omenjenim skupinam delavk in delavcev.
Ali moj sindikat obvešča tam, kjer ga prekarka in prekarec lahko slišita?
Če resno vzamemo zavezo o približevanju sindikata mladim delavkam in delavcem, se moramo vprašati, ali so obstoječi načini obveščanja kos omenjeni nalogi. Hiter pogled na družbena omrežja pokaže, da med mladimi ni težava v pomanjkanju interesa za svet dela in delavske pravice. Nasprotno, med najbolj odmevnimi profil na družbenih omrežjih so tisti, na katerih so zbrane zgodbe delavk in delavcev ter njihovih nemogočih šefov – aktualni primer je profil z imenom Delozlom (glej zgoraj) na Instagramu. Mlade delavke in delavci razumejo, da njihovi delovni pogoji niso dobri in da jih je nujno izboljšati. A čeprav se prepoznajo v objavljenih zgodbah o izkoriščanju, le redko naletijo na primere, ki pokažejo, kako se stvari dejansko lahko izboljšajo. Zato imajo sindikati nalogo, da so prisotni, da informacije o delavskih pravicah in o tem, kako ukrepati v primeru težav, naredijo dostopnejše, da se odzovejo na vprašanja, dvome, strahove in ponudijo alternativni pogled na svet. Tak, s katerim bo mogoče jasno prikazati moč kolektivnega delovanja.
Svet dela je vedno bolj kompleksen in nastajajoče spremembe se ne bodo kar tako ustavile. A nove oblike dela in novi načini organizacije delovnih procesov sindikatov ne smejo odvrniti od aktivnega organiziranja delavk in delavcev. Dokler je plačano delo bolj ali manj naš edini način preživetja, bo kolektivno organiziranje v interesu vseh nas, delavk in delavcev. Če sindikati ne želijo potoniti v pozabo, morajo narediti vse, kar je v njihovi moči, da dokažejo, da so oni tisti, ki lahko zastopajo ta interes. Vsak dan, na vsakem delovnem mestu, v vsaki javni razpravi, na vsakem družbenem omrežju …
Zala Turšič
Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!
Vabljeni tudi k branju drugih mitov:
Mit: “Delavec mora za svojo varnost pri delu poskrbeti popolnoma sam”
Mit: “Delavke in delavci so preveč zaščiteni”
Mit: “Trg dela v Sloveniji je premalo fleksibilen”
Mit: “Sindikati so samo za zgago, od njih ni koristi”
Mit: “Razlik v plačah med ženskimi in moškimi v Sloveniji ni”
Mit: “Vsi smo v istem čolnu, vsi moramo zategniti pas”
Mit: “Ker ne garam na gradbišču ali v tovarni, nisem delavec …
Prevzeto z zsss.si
