Sedmega oktobra, na svetovni dan dostojnega dela, smo se odpravili v kino. V ljubljanskem mestnem kinu Kinodvor, kjer je v največji dvorani ostalo nezasedenih samo pet (!) sedežev, je Sindikat Mladi plus v sodelovanju s Kinotripom, Kinodvorovim filmskim programom mladi za mlade, organiziral posebno projekcijo uspešnega slovenskega filma Ne bom več luzerka, ki ji je sledil še pogovor z režiserko filma Uršo Menart, filmsko ustvarjalko mlajše generacije, in Teo Jarc, predsednico Sindikata Mladi plus.
Ne bom več luzerka je film o Špeli, mladi diplomantki umetnostne zgodovine, ki še nekaj let po končanem študiju išče svoj prostor pod soncem, vmes pa je ujeta v različne zoprne, prekarne, brezizhodne službe, od sedenja na recepciji v Muzeju moderne umetnosti do dela na mestnem bazenu, čakajoč pravo priložnost, pravi trenutek, pravi razpis, da bi se lahko končno postavila na lastne noge. Med čakanjem pa opazuje, kako je odšla v tujino kopica njenih prijateljev in prijateljic, se vrti po neuspešnih razgovorih za službo in zbira ponudbe za volontersko delo za reference. Ker ji ne gre vse po načrtih, pristane na kavču v stanovanju svojih staršev in poskuša ugotoviti kako naprej. Trpka, a istočasno iz prve roke in s pronicljivim humorjem nabita zgodba dobro pokaže velike in majhne težave mlade generacije danes, ujete na razpotju med šolanjem, delom, domom in tujino. S tem pa sijajno, in medias res, kot so zapisali v Ekranu, reviji za film in televizijo, zareže v življenje generacije, rojene v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja: od frustracij pri osamosvajanju in iskanja (dostojnih) služb, ki jih ni in ni, do stanovanjske stiske ter t. i. bega možganov.
Prav gotovo gre za enega najbolj vznemirljivih (in duhovitih) slovenskih filmskih izdelkov zadnjih let, ki je lani na 21. Festivalu slovenskega filma v Portorožu dobil tudi nagrado za najboljši film. Nič čudnega, saj sijajno tematizira duh časa oziroma to, kako se danes s prekarnim delom in prekarnim življenjem spopadajo mladi in kako se vsa ta prekarnost, negotovost, nestabilnost, začasnost seli tudi v vse druge pore njihovih življenj.
Da ne bi kreteni vedno zmagali
Nisem študirala umetnostne zgodovine kot glavna junakinja Špela, toda v filmu je veliko mene, kar je verjetno potrditev klišeja, da pri prvem filmu črpaš iz sebe in je zato vsaj delno avtobiografski, je na pogovoru po končani projekciji, ki jo je vodila mlada moderatorka Tina Jančič, povedala režiserka Urša Menart. »Veliko zgodb in stvari je, ki se niso zgodile neposredno meni, so se pa mojim cimrom in prijateljem. Šlo je za kombinacijo določenih dogodkov in ljudi, ki so bili okoli mene, ko sem pisala scenarij. Sredi vsega pa je moja osebna dilema. V določenem obdobju, nekaj let nazaj se je večina moje generacije, vsi moji prijatelji in prijateljice, odselila v tujino in kar naenkrat sem ugotovila, da se z njimi pogovarjam samo še po Skypu, le redko pa v živo,« je dodala. In povedala, da si na srečo pri poklicu, ki ga opravlja, lahko privošči, da svoje osebne dileme, frustracije in probleme pretopi v na primer snov za filmski scenarij. »Moja dilema je bila v tem, ali naj grem v tujino in poskušam tam pač nekaj početi ali pa iz vsega skupaj naredim film. To je bil verjetno tudi eden od razlogov, da sem potem ostala tukaj,« je zaupala občinstvu delček svoje osebne zgodbe.
Film izjemno odkrito prikaže situacijo, v kateri se nahaja večina današnjih mladih, od tega, da naši prijatelji in znanci odhajajo v tujino, do tega da moramo delati za reference, obenem pa trpijo naši medsebojni odnosi, soočeni smo s stanovanjsko problematiko in podobno, pa je povedala predsednica Sindikata Mladi plus Tea Jarc.
Foto album z dogodka s še več fotografijami Urške Boljkovac je mogoče najti tukaj.
»Zame najlepši del filma je nočni sprehod po megleni Ljubljani, ko glavna junakinja Špela reče, da kljub vsemu vidi pri nas še veliko potenciala in da bodo, če bomo vsi odšli, na koncu pač zmagali kreteni. To mi daje določeno upanje, da je vredno vztrajati, se boriti in truditi, čeprav ni vedno lahko,« je nadaljevala sindikalistka. Tak borbeni duh je to, kar potrebujemo pri mladih in tistih malo manj mladih, da vztrajamo in vplivamo na stvari, ker res ni treba, da kreteni vedno zmagajo, je bila neposredna.
So mladi res pasivni?
Pa drži, da so mladi, kot lahko pogosto slišimo, pasivni?
»Meni se zdi to totalen bulšit,« se ni strinjala Urša Menart. »To so trdili za vsako generacijo, čisto vsaka je poslušala, kako ni dovolj angažirana, potem pa, ko se je angažirala, kako nima pojma in naj gre rajši nazaj v šolo, namesto da na primer protestira ob petkih za podnebno pravičnost … Saj ni mogoče zmagati, se mi pa zdi, da se v sodobni družbi marsikatera sila zelo potrudi, da bi bili ljudje in mladi pasivni, ker je to marsikomu v interesu.«
Da tudi sama vedno in absolutno stavi na mlade ter meni, da so kljub vsemu današnji mladi izjemno aktivni, je dejala Tea Jarc, a opozorila: »Še posebej v svetu dela želijo od nas, da bi bili ponižni, tihi delavci in delavke, pripravljeni sprejeti karkoli. Uspešno so nas na primer prepričali, da moramo biti hvaležni že za to, da lahko delamo za reference in niti ne za plačilo.«
Zato se je seveda treba upreti. »Opažam, da ko se postaviš zase, ko določene stvari poveš na glas in se upreš, saj ne, da vedno uspeš, ampak si pa zato na boljšem. Slej ko prej tako pride do določene spremembe in če ne drugega lahko na tak način spodbudiš tudi druge ljudi okoli sebe, da začnejo razmišljati drugače,« je izpostavila Urša Menart.
Tehten pogovor, v katerega se je s svojimi vprašanji vključilo tudi občinstvo, je tako dobro zaokrožil prijeten filmski dogodek, ki je navdušil poln Kinodvor.
Celoten pogovor s Teo Jarc in Uršo Menart ter z vprašanji iz občinstva si je sicer mogoče ogledati tukaj:
Zahvaljujemo se Kinodvoru ter zagnanim Kinotripovkam (še posebej moderatorki Tini Jančič) in Kinotripovcem za sodelovanje, obenem pa se že veselimo naslednjega sindikalno-filmskega dogodka.
