Delimo tehten tekst o življenju, delu, izgorelosti in tesnobi mladih – milenijcev – danes. Zaključek se ponuja kar sam od sebe: rešitev je v kolektivnem, solidarnem, neutrudnem boju za delavske, socialne pravice, za boljše plačilo in delovne pogoje, za pravičnejšo in enakopravnejšo družbo za vse …
“Medtem ko je za njihove starše veljalo, da bo naslednji generaciji bolje, za milenijce, ki so rojeni med letoma 1981 in 1996, to ne velja. Finančno so veliko na slabšem, kot so bili njihovi starši v njihovih letih. Ker je za podjetja postal glavni cilj dobiček, ne morejo pričakovati, da jih takoj, ko dobijo v roke diplomo, čaka zaposlitev do upokojitve pri 55 letih starosti. Prisiljeni so ves čas tekmovati, da bi lahko bili najboljši.
To se je začelo že zelo zgodaj, so generacija, ki ji starši niso dovolili biti brezskrbni otroci, katerih glavna naloga je igra. Vse njihove dejavnosti so bile organizirane in nadzorovane, njihovi starši so svoje neuresničene želje prenašali nanje kot na svoje otroke (če njim ni uspelo, da bi diplomirali, mora njihov otrok biti prvi v družini, ki mu bo to uspelo). Kot profesorica je Anne Helen Petersen ugotovila, kako zelo različni so današnji študenti od nje in njenih sošolcev. Veliko več študirajo, izpustijo veliko manj predavanj, grebejo se za ocene, profesorjem ob vsakem času pošiljajo elektronsko pošto z vprašanji, delajo vse, da bi bili kreativni. Ker so vse življenje vodeni, tudi od profesorjev pričakujejo, da jih bodo vodili. So prestrašeni.”
Več v članku: Kako so milenijci postali generacija izgorelih
