Nov dan, nova (anonimna) zgodba. Tokrat zgodba študentke, ki se je na delovnem mestu prav vsak dan počutila odveč. Preberi in preveri! Če bi z nami delil_a svojo zgodbo, se oglasi na info@mladiplus.si.
Pred nekaj meseci sem na strani študentski del opazila oglas za delo, v okviru katerega so potrebovali študenta oziroma študentko. Šlo naj bi za arhivsko delo, trajalo pa naj bi 2 do 3 mesece. Na oglas sem se prijavila, saj sem takrat ravno iskala delo (začetek poletnih počitnic).
Ko sem na oglas že ”pozabila”, sem na svoj e-poštni naslov prejela sporočilo. V njem je pisalo, da sem bila izbrana in da naj pridem na delo že takoj v ponedeljek ob osmi uri. Želeli so tudi, da potrdim svojo udeležbo. Običajno so me delodajalci najprej povabili na kratek razgovor, kjer so ugotovili, ali ustrezam danemu profilu ali ne. Tukaj pa ni bilo tega. Podjetju sem samo poslala svoj življenjepis in videti je bilo, da jim je bilo to dovolj.
Ko sem tako v ponedeljek prišla v podjetje, me je tam sprejela gospa, ki me je tudi obvestila o moji izbranosti. Na hitro me je pozdravila in mi rekla naj se kar usedem na stol, saj da morava pred pričetkom dela podpisati določene papirje (da o podatkih oziroma osebah, ki so v podjetju, ne bom govorila v javnosti). Papirje sem podpisala in potem je prišla druga gospa in mi rekla, da me bo kar peljala na moje delovno mesto.
Zelo na hitro mi je povedala, kaj od mene pričakujejo. Ker me niso povabili na razgovor, nisem niti vedela, koliko ur na dan moram delati oziroma, koliko dni na teden. Pa tudi nisem vedela, koliko mi plačajo na uro. Zato sem o tem povprašala svojo sodelavko, prav tako študentko (saj je gospa hitro ”izginila” nazaj na svoje delovno mesto).
Že prvi dan sem dobila občutek, da sem vsem zaposlenim odveč – ko sem prišla in jih pozdravila ter se predstavila, mi ni niti eden dal roke, kaj šele, da bi me pozdravil. Vsi so me samo na hitro pogledali in se vrnili k svojemu delu. Morda to za koga ni velika stvar, a meni je pomembno, da se predstavim in spoznam ljudi, s katerimi bom delala nekaj mesecev. Ampak dobro, sem si rekla. Saj je šele prvi dan, mogoče bo potem bolje. Pa sem se hudo uštela.
V opisu študentskega dela je pisalo, da bom opravljala arhivska dela (vpisovanje v računalnik, skrb za arhiv ipd.), nikjer pa ni pisalo, da bom morala opravljati lažja do težka fizična dela. Tako sem morala nositi škatle – polne debelih fasciklov – iz ene sobe v drugo. Pri tem mi ni nihče pomagal ali vsaj vprašal za pomoč (pa čeprav so ostali zaposleni imeli pavzo). Vsak dan se je tempo vse bolj zaostroval oziroma naraščal. Vsak dan so hoteli, da naredim več. Celo določeno normo sem morala izpolniti do konca tedna. Ni jih zanimalo, ali bom imela čas za malico, ali ne. Hoteli so samo, da je delo narejeno. Pri tem mi je pomagala druga študentka, a sva sami težko ”sfolgali”.
Vsak dan, ko sem prihajala v službo, sem se počutila kot ”nebodigatreba” – zaposleni so me komajda zjutraj pozdravili in počutila sem se odveč. Motilo jih je že to, da sem se z drugo študentko pogovarjala (medtem ko so oni veselo na glas kramljali in opravljali druge zaposlene). Na delovnem mestu sem doživela tudi mobing, in sicer s strani vodje pisarn. Takrat mi je prekipelo. Sama pri sebi sem se vprašala, ali je vredno vztrajati pri takšnem delu, pri katerem niti ne cenijo tega, kar delaš?
Rekla sem si, da bom počakala do konca meseca in se potem odločila, ali bom še nadaljevala z delom. Kot da mobing ni bil dovolj, sem bila deležna tudi seksističnih opazk ter posmeha (kadar sem nosila škatle). To me je zelo prizadelo in takrat sem se počutila razvrednoteno. Nikoli si ne bi mislila, da se odrasli ljudje lahko tako obnašajo in so tako nesramni do študentov, ki opravljalo delo, ki ga nihče od njih noče.
Odločila sem se, da s koncem meseca zapustim delovno mesto in si rajši poiščem kaj boljšega ter bolj ”prijaznega, spoštljivega”. Kjerkoli sem do sedaj delala, so se do mene obnašali kot do redno zaposlenega – lepo so me pozdravili, z mano spregovorili par besed, mi pomagali in tako naprej. To podjetje pa me je čisto razočaralo. Upam, da se zgodba ne ponovi.
