12. avgusta obeležujemo mednarodni dan mladih, ki je letos posvečen tematiki “varnega okolja za mlade”, ob tem pa se na Sindikatu Mladi plus pridružujemo pozivom za zagotavljanje varnega okolja za mlade na vseh ravneh in v vseh okoljih, tako fizičnih kot spletnih.
Zraven ob mednarodnem dnevu mladih še posebej izpostavljamo tudi položaj mladih v Sloveniji, ki jih zaznamujeta predvsem brezposelnost in prekarnost.
Brezposelnost mladih
Mladi v Sloveniji se še vedno srečujejo z visoko stopnjo brezposelnosti, pri tem pa so omenjenemu tveganju podvrženi tudi visoko izobraženi mladi. Poleg negativnih posledic, ki jih tovrstna situacija odseva predvsem v finančni nesamostojnosti brezposelnih, se mladi vse težje tudi osamosvojijo od staršev, težje ustvarijo lastno družino, napredujejo na osebnem in poklicnem področju in postanejo avtonomni.
Sama brezposelnost ima izjemno negativen vpliv tudi na socialno izključenost/vključenost mladih, na njihovo samopodobo in mentalno zdravje.
Ob današnjem mednarodnem dnevu izpostavljamo zgodbe mlade Anje, ki se je opogumila in svojo izkušnjo zaupala Sindikatu Mladi plus. Piše o svojem doživljanju brezposelnosti in o tem, kako se z njo spopada.
5 faz na poti do službe
S svojim super, prekrasnim, čudovitim, res zanimivim življenjepisom sem že leto dni iskala službo. Imela sem dve diplomi, bila sem na koncu poti do magisterija, z dvema letoma življenja v tujini, z znanjem in s prakso, o kakršni lahko Slovenija samo sanja. Po enem letu iskanja pa sem prišla do prav posebnega zaključka:
Iskanje službe je psihično gledano podobno doživetje kot žalovanje. V enem letu sem šla skozi vse faze.
Zanikanje
Začela sem v strogem zanikanju. Aprila dobim na Zavodu za zaposlovanje termin za avgust, da se takrat slišimo in vidimo, kje sem, kaj počnem in podobno. Svoje začudenje sem izrazila s smehom in debelim pogledom, češ, avgusta? Pa saj ne mislite, da bom avgusta še vedno brez službe? Poglejte moj življenjepis, kdo me ne bi hotel? Prve izkušnje z iskanjem službe so izgledale temu primerne – vsaka ponudba, vsaka prijava je ne samo dobila odgovor, temveč tudi vabilo na razgovor. Vabili so me povsod, kamor sem želela priti. Na žalost se je na tej točki tudi končalo. Po prvem razgovoru me niso več želeli.
Kompromisi
Začela sem s kompromisi. Druga faza, faza pogajanja. Ni pomembno, kakšna je plača, pomembno je, da začnem kariero, da nekam pridem (pred tem sem že leto dni delala na projektu, pa se je na mojo nesrečo končal). Vseeno mi je, če začnem na dnu lestvice, še več, to je normalno. Normalno je, da bom začela spodaj in bom potem z izkušnjami, delom in dokazovanjem, da res znam, kar pravim da znam, prilezla do tja, kamor bom pač lahko. Na tej točki še sama sebe ne bi zaposlila. Smrdi po obupu, to že ni v redu.
Depresija
Tam okoli decembra, ko me je vse skupaj stalo malo morje denarja, ko s partnerjem nisva mogla na novoletni izlet, ker denarja pač ni bilo več – z njegovim denarjem sem mu kupila božično darilo –, ko sem bila sita tega bednega leta, se je začela depresija. Nekaj mesecev nisem hotela vstati iz postelje, ker: v čem je fora? Kaj bo drugače? Nič. Celo življenje bom samo prosjačila za delo, nihče me nikoli ne bo hotel, nikoli ne bom dovolj dobra. Zakaj bi takšen človek sploh vstal iz postelje? Zakaj bi spet pošiljala prošnje? Še več, komu naj jih pošljem, ko pa sem jih že vsem? Ne samo, da nisem vstala iz postelje, ni bilo niti dneva, ki ga ne bi prejokala. Poskusi biti praznično razpoložen, ko te bolijo zabuhle oči in ti bo od dehidracije razgnalo glavo in gre vsa energija v to, da usta držiš vsaj v vodoravni liniji, da se ti ne krivijo navzdol od razočaranja nad življenjem. Bog ne daj, da bi se dejansko nasmehnila.
Jeza
Potem pa me je vse skupaj minilo. Četrta faza. Postala sem jezna. Na vse in vsakogar. Prva informacija, ki jo je treba vedeti o meni, je, da imam študentski status, ampak sem odrasla oseba. Živim na svojem in plačujem položnice, denarja in službe pa ne potrebujem za petkovo ponočevanje, ampak za kredit – za hišo, za avto. Ne delam prek študentske napotnice, ali me hočete zares ali pa se lahko takoj nehamo pogovarjati. Ko me je ubogi zadeti mladi berač na ulici nagovoril z besedami, kako mu bom polepšala dan, ker mu bom dala 90 centov, sem mu razložila lastno finančno stanje. Povedala sem mu, koliko zaslužim s študentskim delom, koliko stane najemnina in osnovne položnice, koliko denarja mi je ostalo za nadaljnjih 14 dni in za kaj vse ga moram porabiti. Kaj pa, če bi on meni dal en evro, tudi jaz bi ga bila vesela. Sicer položnic in najemnine nisem plačevala, imela sem za malico, s katero sem preživela tistih osem ur dela. Pa dovolj, da si plačam telefon. Najemnino, položnice in hrano je plačeval moj partner, starši so mi kupovali cunje in ves drag drobiž, ki pride zraven, med drugim so me vzeli tudi s seboj na dopust. Nikoli mi nič ne manjka, hkrati pa imam ves čas dejansko prazne roke. Tega sem sita. Nisem tako zanič. Nimam za ponuditi tako malo. Brihtna sem, načeloma ne zganjam histerije. Vem, preveč sem prijazna in mogoče ne bi znala opravljati čisto vsega dela. No, tega zdaj ni več. Vem, samo Slovenka sem, kljub dvema letoma Avstralije moja angleščina ni popolna, škoda, ampak na svojo narodnost res ne morem vplivati. In ne, če te ne zanimajo moje izkušnje, te tudi nič ne briga, kakšen je moj ‘relationship status’. Tole je samo čudno in pod nobenim pogojem ne bom delala s šefom, ob katerem razmišljam izključno o dodatnih plasteh puloverjev in odstranjevalcu make-upa, da ja ne bi imela prevelikih oči in si bo on domišljal kaj napačnega. Dovolj. Res.
Vrh glave imam vsega. Postala sem zatežena, nadležna. Predvsem pa sem postala nepotrpežljiva. Nimam časa za bedarije, izgovore, izkoriščanje. Preveč imam dela sama s sabo. Ne bomo ovinkarili, povej tako, kot je. In to sem tudi počela.
Zanikanje
Zdaj manjka samo še zadnja faza. S tistim kančkom zanikanja, ki ga še premorem, si zatiskam oči in se pretvarjam, da to ne pomeni, da sem sprejela zlo usodo, ki se je zgrnila name. Predstavljam si, da sem sprejela svoje talente, znanje in veščine, s pogodbo črno na belem in normalno plačo, ki mi bo omogočala vsaj solidno brez-pametnega-razloga-zaželeno neodvisno odraslo življenje.
Anja
Mladi in dostojno delo
Na Sindikatu Mladi plus spremljamo položaj mladih tudi na sistemski ravni in se z njimi vseskozi posvetujemo, preverjamo, kakšen je njihov položaj na trgu dela, prav tako pa nas zanima njihovo mnenje o različnih stvareh.
Letos smo tako izvedli raziskavo o položaju mladih na trgu dela.
Sestavljena je iz dveh delov:
1. del: Raziskava vsebuje teoretični del, v okviru katerega najprej predstavimo osnovne pojme o trgu dela, brezposelnosti, prekarnosti in dostojnem delu. Prav tako smo na tem mestu zbrali več baz podatkov, različno statistiko in ugotovitve iz različnih, že obstoječih raziskav, ki popisujejo položaj mladih. Obenem podrobneje opišemo tudi, kako se je v času krize na področju trga dela spreminjala zakonodaja, kakšni so trendi ter kaj omogoča shema Jamstvo za mlade.
2. del: Na Sindikatu Mladi plus smo med decembrom 2017 in marcem 2018 ustvarili dve anketi, namenjeni tako mladim zaposlenim kot mladim brezposelnim. S pomočjo prve ankete smo želeli preveriti poznavanje pojmov in institucij, povezanih z vstopom na trg dela in brezposelnostjo ter s pravicami mladih v času brezposelnosti. Anketa je bila aktivna od 5. 12. 2017 do 20. 2. 2018. Rešilo jo je 354 mladih, od tega v celoti 266 in delno 88 oseb. Z drugo anketo pa smo preverjali, kako dobro mladi poznajo dostojno in prekarno delo, zanimal nas je njihov odnos do vprašanj, povezanih z omenjenima pojmoma, zanimalo nas je njihovo poznavanje pravic v času zaposlitve in izkušnje z diskriminacijo pri iskanju zaposlitve ter na delovnem mestu. Anketa je bila aktivna od 8. 2. 2018 do 29. 3. 2018. Rešilo jo je 255 mladih, od tega v celoti 238 ter delno 17 oseb.
V drugem delu raziskave predstavljamo glavne ugotovitve.
Celotna raziskava je dostopna tu. V nadaljevanju pa s pomočjo infografik predstavljamo ključne podatke.
Priporočila odločevalcem
Brezposelnost in razširjenost prekarnih oblik dela sta slabi tako za posameznice in posameznike kot za celotno družbo, saj gre za ustvarjanje neenakosti, socialne izključenosti in za manjši potencial za razvoj posameznika ter družbe kot celote.
Ker se na Sindikatu Mladi plus zavzemamo za dostojno delo in dostojno, spodobno življenje, smo naša ključna prizadevanja zbrali v posebnem manifestu – Manifestu Sindikata Mladi plus. Z njim pozivamo odločevalce, predvsem bodočo vlado, da izboljša položaj mladih in položaj delavk ter delavcev na splošno.
Manifest Sindikata Mladi plus je v celoti dostopen tukaj.
Boj se nadaljuje!
Na Sindikatu Mladi plus združujemo dijake, študente, mlade brezposelne in mlade prekarne delavke in delavce. Članom pomagamo z izobraževanji, svetovanji, nasveti in tudi pravno pomočjo. Med mladimi krepimo aktivno državljanstvo, spodbujamo njihovo participacijo v procesih odločanja in se zavzemamo za sistemsko izboljšanje njihovega položaja.
Vse mlade, ki potrebujejo pomoč, ali bi se nam radi aktivno pridružili, vabimo, da nas kontaktirajo prek elektronskega naslova info@mladiplus.si in se nam pridružijo v boju za izboljšanje položaja mladih.
Naše delo na omenjenem področju in v prvi vrsti naš dvoletni projekt Kažipot do dostojnega dela, ki se jeseni končuje, bomo javnosti predstavili tudi na konferenci Mladimo prihodnost, ki bo potekala 13. septembra v Ljubljani. Vabljeni ste, da se nam pridružite tudi tam, več informacij je dostopnih tukaj, prijaviti pa se je mogoče tu.
Vsem mladim želimo borben in aktivističen mednarodni dan mladih!
