Tehtno in nujno branje: o položaju delavskega razreda pri nas in o tistih, ki delavstvo organizirajo in zastopajo – sindikalistkah in sindikalistih.
“Odvetnik Mirko Bandelj brez oklevanja poudari, da je kot delodajalka najhujša kršiteljica država. “Najhujše napake in kršitve delovnopravne zakonodaje sem videl pri državi in neredko na ministrstvih, kjer tega še posebej ne bi smelo biti,” pravi odvetnik. Opozori, da v zadnjih letih prihaja tudi do sprememb pri sodbah sodišč. Ta so prej vztrajala, da je v primerih nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi sindikalnim zaupnikom te potrebno reintegrirati – vključiti nazaj v delovno okolje, iz katerega so bili izgnani. “V zadnjem času pa sodišča razsodijo tudi tako, da prisluhnejo delodajalcu in razvežejo pogodbo o zaposlitvi med delodajalcem in sindikalnim zaupnikom zaradi porušenega zaupanja. To je zelo nevarno,” opisuje primer srednješolskega učitelja, v katerem so se pritožili prav na ta del razsodbe, četudi je bilo v vseh drugih delih njihovemu tožbenemu zahtevku ugodeno. V veliki meri gre za načelno držo, pravi, saj se vsi zavedajo, kaj je na tehtnici. “To je privlačen recept za delodajalce, kako se lahko znebijo sindikalistov: odpustijo jih nezakonito, sledi tožba, ki seveda vodi do poslabšanja razmer, delodajalec mora na koncu resda nekaj plačati, a če mu uspe z zahtevo, da se delavec ne more vrniti na staro delovno mesto, doseže svoj namen: sindikalista ni več. Že kar nekaj delodajalcev sem srečal, ki mislijo, da lahko ravnajo tako. Zato to ne sme obveljati. To bi bil lahko namreč najhujši udarec sindikalnemu gibanju in sindikalni svobodi,” pojasnjuje odvetnik, da sedanje razmere ustanavljanju novih sindikatov že tako niso naklonjene.”
Več v članku novinarke Kristine Božič, ki je pred kratkim izšel v Večeru: Opozorila (pred) sindikatom
