Zgodbe, ki jih piše prekarno življenje: kako živijo in delajo samozaposleni v kulturi? Odgovor poznajo pri Pod črto.
“Aljaž je samozaposlen v kulturi. Dela kot kritik in recenzent. Ko je pred tremi leti vložil prošnjo za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, je od ministrstva za kulturo pridobil tudi pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Te država iz proračuna krije samozaposlenim v kulturi, če njihovo delo predstavlja izjemne kulturne dosežke v zadnjih letih ali če delujejo na področju, ki sodi med deficitarne poklice v kulturi. Pred dvema letoma mu je Društvo slovenskih pisateljev podelilo nagrado za mladega obetavnega kritika. Soureja literarni spletni portal ludliteratura.si, piše članke, spremne besede in kritike, prevaja, vodi dogodke, uredil je tudi več knjižnih izdaj.
Njegovo delo je razpršeno, kar mu kot ustvarjalcu ustreza. Toda v praksi je projektno delo zelo omejeno, saj na področju kritike – za katerega je pridobil status samozaposlenega v kulturi – nima veliko izbire. »V teoriji bi lahko na mesec napisal po šest najbolje plačanih kritik in od tega normalno živel. V resnici lahko tovrstnih objavim le nekaj na leto, priložnosti za objavo nižje plačanih je seveda več, vendar še vedno ne dovolj ali pa so honorarji tako nizki, da se že komaj pozna na zaslužku. Večina založb, vsaj teh, ki izdajajo visoko literaturo ali humanistiko, je popolnoma odvisnih od državne podpore. Za druga naročila dobim zelo malo priložnosti, zato moram iskati priložnostna dela. Med drugim sem sodeloval pri idejni zasnovi neke družabne igre in napisal članek o veganski prehrani,« je povedal za Pod črto.
Njegov mesečni prihodek se po njegovih besedah v povprečju giblje okrog minimalne plače, pri čemer ne more računati na enake pravice kot redno zaposleni – plačano bolniško in dopust. Za najemnino in položnice porabi približno 350 evrov. Ko prišteje še ostale stroške, mu ne ostane skoraj nič denarja, ki bi ga lahko prihranil. »Moja edina sreča – in to res ni nič drugega kot sreča – je privilegij, da izhajam iz družine srednjega razreda. Ta bi mi lahko pomagala, če bi mi zares, po domače, zagustilo. Tisti, ki nimajo takšne sreče, so v neprimerno bolj nevarni in kočljivi situaciji. V vsakem primeru pa se počutim nekoliko odvisnega,« je dodal.
Njegova zgodba ni izjema.”
Več v članku: Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine
