Nova zgodba iz prve roke. Na nas se je obrnila posameznica (ki želi ostati anonimna), ki bi rada delila z nami nekaj svojih izkušenj s trga dela in pri iskanju zaposlitve. Objavljamo njeno tretjo zgodbo, prva je dostopna tukaj, druga tu, tretja tu, kmalu pa sledi še kakšna. Vse skupaj objavljamo tudi zato, ker smo prepričani, da se bo v njej prepoznal še marsikdo ter morda spregovoril o svoji izkušnji.
Po več mesecih iskanja, se je tudi meni nasmehnila sreča in našla sem prvo službo, v okviru katere sem podpisala pogodbo o zaposlitvi za krajši, polovični delovni čas. Delovno mesto je imelo naziv administrator oddelka kupcev (m/ž), kar je sicer bil samo lepši naziv za komunikacijo s strankami po telefonu. Čeprav delo ni obljubljalo velikega zaslužka, sem bila izredno vesela, da lahko začnem svojo poklicno kariero.
Celoten potek zaposlitve je potekal zelo hitro. Že na začetku razgovora sem se toplo povezala z osebo, ki je pogovor vodila. Gospa, vodja marketinga, je bila izredno prijazna in je med razgovorom razložila, da ji je moja prijava všeč, še posebej življenjepis in priporočilo. Razgovor sem imela v petek in čez tri dni, v ponedeljek, sem že bila na novem delovnem mestu. Bila sem navdušena, vznemirjena, pripravljena na novo pustolovščino in prepričana, da sem dobila sanjsko službo. Imela sem občutek, da se je tudi meni končno nasmehnila sreča in da je nastopil čas za moj nestrpno pričakovani uspeh.
Drugi dan dela, v torek, sem podpisala pogodbo o zaposlitvi. Kot je v moji naravi, sem že pred samim podpisom imela veliko vprašanj in pred vodjo marketinga tudi skrbno prebrala pogodbo. Zanimala me je predvsem vsebina pogodbe, nizko postavljena bruto plača, ki je znašala le 350 evrov in to, kakšne obveznosti kot delavka imam. Razložila mi je določene člene in zatrdila, naj me ne skrbi, da bom plačana dostojno oziroma tako kot določa zakon. Nato sem izvedela tudi, da ima moje delovno mesto normo, ki jo moram nujno doseči, kar se mi je zdelo čudno, saj prej o tem ni bilo niti besede. Čeprav sem bila malo presenečena, me ni pretirano skrbelo, saj se doseči normo ni slišalo tako težko. Samozavestno sem bila prepričana, da sem bila na vseh svojih dosedanjih delovnih mestih uspešna, če sem si seveda za to prizadevala. Tako omembe norme nisem videla kot znak za alarm v smislu, da bi lahko bilo z mojo novo »sanjsko službo« nekaj narobe. Dokler se ni v petek, isti teden, ko sem sama pričela z delom, mlada punca, sodelavka, poslavljala od nas ravno zato, ker pri delu ni bila uspešna (beri: ni dosegla norme). Takrat sem ugotovila, da gre zares in da bi mi zapovedana norma lahko zapletla življenje. Vendar sem vse skupaj vzela z rezervo in si rekla, da se bom iz izkušnje čimveč naučila ter pazila, da ne bom razočarana, če se služba ne bo obnesla. Delo samo po sebi ni bilo težko, zaposleni so bili prijazni in moja šefica je poskrbela, da sem se na novem delovnem mestu počutila zaželeno. Za razliko od vodje marketinga, ki me je zaposlila in bila na začetku korektna, nato pa čedalje bolj čudna, je bila šefica prijazna in iskrena, kar je pripomoglo k mojemu lažjemu začetku dela v podjetju.
Vendar smo bili v praksi vsi zaposleni pod hudim pritiskom nadrejenih, vsakodnevno so nas ustno in pisno po elektronski pošti opozarjali, da moramo čim več prodati. Sodelavci in šefi so me po tednu dni dela začeli spraševati, ali sem kaj prodala, saj je bilo dejansko samo to pomembno. Klima v podjetju je bila slaba, vsi zaposleni pa smo zaradi dela na normo čutili določeno mero stresa. Zaposlenim za nedoločen čas ni bilo nič lažje, saj so se s pritiski nadrejenih soočali že dlje časa. Sama sem imela podpisano pogodbo za eno leto s tremi meseci poskusnega dela. Čeprav so pohvalili moj odnos do dela, pridnost in pozitivno naravnanost, jim je bila na koncu pomembna samo številka izvedenih prodaj (beri: doseganje norme). Tako na koncu nisem bila presenečena, ko sem se po treh mesecih zopet znašla na Zavodu za zaposlovanje.
Po odhodu sem čutila hvaležnost, ker je bil naš razhod umirjen, prijazen in pospremljen z besedami moje šefice: »Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Ne skrbi me zate, videla sem, kako pridno delaš in verjamem, da boš uspela v življenju.« Na koncu sva se objeli in si zaželeli vse najboljše. S tem sem sama resno mislila, saj je bila tudi ona pod neprestanim pritiskom doseganja norme, a si je med delom vedno vzela čas, me prijazno vodila in učila novih stvari. Bila je resnično izjemna ženska, dobra sodelavka in nadrejena.
Verjetno bi morala biti bolj razočarana nad izgubo službe in odhodom iz podjetja, a iskreno povedano ni bilo tako. Nekaj dni sem bila sicer malo žalostna, a sem nato mirno nadaljevala s svojim življenjem. Razlogov za to je več. Glavni razlog je bil vsakodnevni pritisk z jasnim sporočilom, da so pomembne samo številke od prodaje in nič drugega. V takem okolju se zaposleni počutijo kot hitro in poceni zamenljivo potrošno blago. Zato nisem bila presenečena, ko so moj zadnji delovni teden zaposlili dve novi osebi za delovno mesto, ki sem ga zapuščala, in še danes kdaj kje zasledim oglas svojega nekdanjega podjetja, s katerim iščejo nove delavce v oddelku kupcev …
Kmalu po odhodu, sem se vrnila k prostovoljnemu delu in se povezala z že znanimi ljudmi. Hitro sem opazila spremembo v sebi, saj sem zopet postala vesela in vznemirjena, da bom počela stvari, ki me izpolnjujejo. Delo, ki prinaša izziv, a je brez stresa in nerazumnih pričakovanj. Resnično sem srečna, da lahko delam z ljudmi, ki cenijo moje delo in trud. Zato upam, da v prihodnosti najdem delo, ki bo plačano in hkrati tudi cenjeno. Iskanje se nadaljuje.
