Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, se radi spomnimo na ženske v našem življenju ter jim ob »njihovem« dnevu privoščimo čokolado in rože. Na Sindikatu Mladi plus pri tem zahtevamo: namesto rož – konec diskriminacije, kakovostne javne storitve, enako plačilo za enako delo in dostojno življenje!
Mednarodni dan žensk je zgodovinsko gledano ključno povezan z vprašanjem dela, na kar opozori že njegovo izvirno ime – Mednarodni dan delovnih žensk. Neenakost na področju (tako plačanega kot neplačanega) dela je tista, ki pomembno določa možnosti delovanja žensk in uspešnost katerihkoli drugih ukrepov na področju enakosti.
Danes položaj žensk na trgu dela in tudi v družbi pomembno določajo procesi prekarizacije, diskriminacija, normalizirano nadlegovanje in vsakodnevni seksizem, omejujoče spolne vloge in ogromne količine neplačanega dela, ki ga opravijo ženske.
PREKARNOST in njen neenak vpliv na (mlade) ženske
Prekarno delo v Sloveniji je izrazito predvsem v delu mladih in žensk, še zlasti mladih žensk. Podatki kažejo, da je med zaposlenimi za določen čas največ mladih do tridesetega leta starosti, med njimi pa je več žensk.
V zadnjem času pa je opaziti tudi naraščanje revščine pri mladih ženskah. Razlog za to je predvsem visoka stopnja brezposelnosti med njimi in porast prekarnih oblik dela. Brezposelnost žensk je v starostni skupini od 25 do 34 let za dobre 3 odstotne točke višja od moških.
Razlogi za to se velikokrat skrivajo v pričakovanjih delodajalcev, da bodo delavke šle na porodniški dopust, da bodo večkrat koristile bolniško odsotnost (zaradi skrbi za otroke ali za starejše svojce) in da bodo kot prioriteto postavljale družinsko življenje in ne službo. Vse prevečkrat delodajalci na to gledajo kot tveganje in potencialno dodaten strošek, zato so zaposlovanju žensk manj naklonjeni. Istočasno je dostopnost storitev – predvsem za skrb starejših – prej omejena kot razširjena, kar zaradi družbeno določenih spolnih vlog pomeni vedno več neplačanega dela žensk, ki pogosto pomeni tudi njihovo odsotnost s trga (plačanega) dela.
Verjetno se tudi zato ženske bolj pogosto znajdejo v začasnih, negotovih oblikah dela oziroma v zaposlitvah za določen čas. Kar 80 odstotkov mladih žensk v Sloveniji, v starosti med 15 in 25 let, je zaposlenih za določen čas. Delež moških v takih zaposlitvah je manj kot 60 odstotkov.
Delež zaposlitev za določen čas med vsemi zaposlitvami v EU in Sloveniji po spolu in starosti
V zadnjih letih se je povečalo tudi število samozaposlenih, pri tem pa število samozaposlenih žensk narašča občutneje hitreje kot število samozaposlenih moških. To z aktivnimi politikami zaposlovanja spodbuja tudi država. Problem višje stopnje brezposelnosti mladih žensk s terciarno izobrazbo v primerjavi z enako izobraženimi moškimi država namreč rešuje s subvencijami za samozaposlovanje žensk. Med novo nastajajočimi samostojnimi podjetnicami je bilo v letu 2013 kar štirideset odstotkov takšnih, ki so to postale po sili razmer in ne zaradi poslovne priložnosti (vir: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti). Odločitev za pot samostojne podjetnice torej v velikih primerih ni bilo sama podjetniška ideja, temveč nuja ali celo prisila. Država s tem navidezno morda res zmanjšuje brezposelnost (visoko izobraženih) žensk, vendar je pri tem na mestu dvom, ali gre za dejansko rešitev položaja teh posameznic. Med vsemi samozaposlenimi se namreč hkrati povečuje revščina, zato prisilno ustanavljanje samostojnih podjetij očitno ni dobra rešitev.
DISKRIMINACIJA pri zaposlovanju, na delovnem mestu, pri izobraževanju, usposabljanju, napredovanju
Mlade iskalke zaposlitve se soočajo z diskriminacijo na zaposlitvenih razgovorih. Ženske dobivajo vprašanja, ki posegajo v njihovo zasebnost in niso povezana s samim delovnim mestom, na primer vprašanja o načrtovanju družine. Na podlagi anket Sindikata Mladi plus in dela z mladimi ženskami sicer opažamo, da ženske precej dobro poznajo svoje pravice in se zavedajo, česa jih denimo delodajalci ne smejo vprašati, a hkrati istočasno odgovorijo, da je to pač stalna delodajalska praksa in da ne vedo, kako naj odreagirajo v takih primerih, pri tem pa se pogosto znajdejo v stiski in se sprašujejo o tem, kaj naj bi bil pravilen odgovor za delodajalca. Včasih delodajalci celo zahtevajo, da ženske podpišejo izjavo, da v določenem obdobju ne bodo zanosile in podobno. In v današnjih razmerah so mlade ženske nemalokrat prisiljene pristati na tovrstne zahteve.
Delodajalci danes rajši zaposlujejo za določen čas in ob morebitni nosečnosti delavki enostavno ne podaljšajo pogodbe.
Opažamo tudi številne diskriminatorne zaposlitvene oglase, ki odkrito favorizirajo osebe določenega spola, poleg tega se ženske soočajo tudi z diskriminacijo pri plačilu. Zaskrbljujoče je, da se plačna vrzel v zadnjih letih v Sloveniji povečuje: v letu 2011 je ta znašala 3,3 odstotka, v letu 2012 4,5 odstotka, v letu 2013 6,3 odstotka, v letu 2014 7 odstotkov, v letu 2015 pa je znašala že kar 8,1 odstotka.
Na splošno so ženske v Evropski unij leta 2016 v povprečju zaslužile 16,2 odstotka manj kot moški, kar v praksi pomeni, da ženske od 2. novembra v letu do konca leta delajo zastonj.
Kljub temu, da je med višješolsko in visokošolsko izobraženimi na trgu dela več žensk (59 odstotkov), so ženske tudi v tem segmentu prejemajo nižje plače kot moški. V povprečju je kar 450 EUR manj, kot prejmejo moški z enako izobrazbo.
Spolno in drugo NADLEGOVANJE in trpinčenje NA DELOVNEM MESTU
Raziskava Evropske konfederacije sindikatov v okviru projekta Varne doma, varne v službi je pokazala, da obstaja povezava tudi med prekarizacijo, slabšanjem delovnopravnih pravic na trgu dela in naraščanjem primerov spolnega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Posebej ranljiva skupina pa so mlade ženske v prekarnih oblikah zaposlitve. V raziskavi je opisan primer, ko je delodajalec v gostinski dejavnosti od zaposlenih žensk zahteval, da nosijo kratka krila in primer, ko delodajalec delavke ni zaščitil pred nasilnimi strankami/gosti/uporabniki. V zadnjih letih so odmevali tudi primeri spolnega nadlegovanja na institucijah, ki bi morale zagotavljati izobraževanje, enake možnosti in pravice (npr. na mariborski univerzi).
Dejstvo je tudi, da kljub zakonski obveznosti (glej spodaj) večina delodajalcev nima sprejetih ukrepov za zaščito dostojanstva zaposlenih in za zagotavljanje delovnega okolja brez spolnega ali drugega nadlegovanja ter trpinčenja.
REVŠČINA in vpliv današnjih razmer na človekov položaj v starejšem obdobju
V Sloveniji grozi revščina več ženskam kot moškim. Stopnja tveganja revščine je bila med ženskami v letu 2016 15,2-odstotna, med moškimi pa 12,5-odstotna. Razmeroma veliko razliko med spoloma ustvarja predvsem stopnja tveganja revščine med starejšimi ženskami. Med ženskami, starimi 65 ali več let, je bila stopnja tveganja revščine 22,5-odstotna, med starejšimi od 74 let pa celo 26,6-odstotna. Ker ženske v času svoje aktivne dobe dobivajo nižje plače, se to odraža tudi v starosti, saj prejemajo nižje pokojnine. Ženske v Sloveniji tako prejemajo 40 odstotkov nižje pokojnine kot moški, kar še povečuje revščino med upokojenkami. Tako ne preseneča podatek, da je trenutno vsaka peta revna oseba pri nas, upokojena ženska. Teh je namreč enkrat več kot moških.
Trenutni položaj žensk, ki delajo prek začasnih, kratkoktrajnih oblikah dela in so praviloma slabše plačene kot moški, bo tako izjemno negativno vplival na njihov položaj tudi v prihodnosti. Vse našteto namreč vpliva na višino pokojnine, ki jo bodo ženske prejel v starosti.
NEPLAČANO DELO
V vsaki družbi je opravljenega veliko dela, ki zahteva čas, energijo, veščine in znanje, a ni denarno ovrednoteno. Največji del tovrstnega dela predstavlja reproduktivno delo, torej gospodinjsko in skrbstveno delo, ki je opravljeno znotraj doma in ki ga večinsko opravljajo ženske. Tovrstno neformalno in neplačano delo v gospodinjstvu po oceni OECD predstavlja približno 33 odstotka BDP držav članic, v Sloveniji skoraj 40 odstotka BDP (izračuni temeljijo na vrednosti opravljenega dela, če bi to potekalo kot plačana storitev). Gre za ogromne količine neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela, s katerim predvsem ženske skrbijo za delovno silo, in sicer prejšnjo (upokojeni starši), trenutno (partner, ki dela) in bodočo (otroci) ter so kot take nepogrešljive tako za državo kot tudi za kapital, predvsem pa za družbo kot celoto. Neenaka porazdelitev reproduktivnega dela je ohranjena kljub temu, da so ženske, sploh v Sloveniji, v podobnem obsegu kot moški del trga dela, kar pomeni, da imajo redne zaposlitve, a poleg tega opravijo še večino dela doma. Tovrstna obremenitev žensk je v veliki meri odvisna tudi od dostopnosti javnih in dostopnih storitev na področju varstva otrok in skrbi za starejše, dveh dejavnosti, ki jih v primeru, da niso cenovno dostopne in zagotovljene, v neplačani obliki prevzamejo ženske. V času, ko se javne storitve krčijo, ko je otežen dostop do njih in ko je varčevanje, ki smo ga bili deležni v zadnjih letih, močno poseglo v različne javno dostopne storitve, je dobro, da ne pozabimo na to, da tovrstne spremembe pogosto pomenijo večjo količino neplačanega dela ter obenem manjšo udeležbo žensk v plačanih zaposlitvah, saj je bolj verjetno, da za daljše obdobje ostanejo doma.
Zakaj torej PRAZNOVANJE in BOJ ob 8. marcu
V času, ko je delo razvrednoteno in ko trenda fleksibilizacije in prekarizacije dela znižujeta delavske standarde, izgubljamo priborjene pravice iz dela in samo varnost, ki naj bi jo delo zagotavljalo. Od delavk in delavcev danes družba pričakuje, da se prostovoljno odpovejo svojim pravicam, prostemu času, da so vseskozi na voljo, da sprejmejo delo, ki ni stalno in varno, in da so istočasno predani svojim delodajalcem. V iskanju omenjenih tako imenovanih »optimalnih delavcev« so ženske v avtomatično slabšem položaju. Pri tem gre za vpliv družbeno določenih spolnih vlog in diskriminacije, ter ne dejanskih sposobnosti žensk.
Poleg tega težko trdimo, da se stanje na področju enakosti izboljšuje – prekarizacija poslabšuje položaj vseh delavk in delavcev, a hkrati še toliko bolj položaj žensk. Razlogov za boj je torej še veliko, njegova uspešnost pa bo odvisna od tega, ali bo boj množičen in ali bo vseboval zahteve po enakosti na ekonomskem področju in na trgu dela.
Delavke, prekarke, brezposelne, mlade in upokojenke tako danes pozivamo k nadaljnjemu vztrajnemu in skupnemu boju za solidarnost, pravičnost in enakost!
Zato namesto rož – konec diskriminacije, kakovostne javne storitve, enako plačilo za enako delo in dostojno življenje!
