Zadnje čase lahko veliko slišimo in preberemo o tem, da so razmere na trgu dela ugodne. Omenjena trditev običajno temelji predvsem na podatku, da se je število delovno aktivnih proti koncu lanskega leta v večini dejavnosti zasebnega sektorja, zlasti v predelovalni dejavnosti ter v dejavnosti trgovine in prometa, povečalo.
Poglejmo si najprej, kdo so tisti, ki spadajo v omenjeno skupino. Delovno aktivno prebivalstvo so osebe, ki so v zadnjem tednu (od ponedeljka do nedelje) pred izvajanjem raziskovanja opravile kakršno koli delo za plačilo (denarno ali nedenarno), dobiček ali za družinsko blaginjo. Bolj enostavno povedano, gre za vse ljudi, ki so v zadnjem tednu opravljali delo za plačilo, ne glede na obliko dela, vrsto pogodbe in podobno. To pomeni, da tovrstna statistika vključuje vse zaposlene za skrajšani delovni čas in tudi vse, ki delo opravljajo v drugih oblikah – npr. študentsko delo, delo preko avtorske in podjemne pogodbe itd. Težko se torej strinjamo, da podatek sam po sebi pomeni, da je tovrstno delo ugodno za delavke in delavce. Zato tistim, ki trdijo, da so danes razmere na trgu dela ugodne, predajamo #bučo.
Drug podatek, ki ga omenjajo vsi, ki govorijo o ugodnih razmerah na trgu dela, je rast plač. Na UMAR ugotavljajo, da je rast plač v zadnjem obdobju višja, vendar ostaja nižja kot v predkriznem obdobju. Ponovno se torej težko strinjamo, da gre za prijetne, ugodne razmere, če se plače v več letih niso kaj prida spreminjale. To, da danes še vedno nismo dosegli niti predkrizne ravni plač, je samo po sebi dovolj povedno. Potem ko so delodajalci in država varčevali pri plačah delavk in delavcev, nam zdaj njihovo manjše zvišanje predstavljajo kot napredek in darilo. #buča!
Razmere na trgu dela niso ugodne za mlade prekarce in prekarke, ki iz meseca v mesec ne vedo, kako bodo preživeli. Mnogi sprejmejo kakršnekoli pogoje dela, samo da delo imajo. Četudi jih spremlja neprestan strah in so podvrženi stresu, ker jim njihovo delo ne omogoča niti dostojnega dela niti spodobnega življenja. Trditi torej, da so razmere na trgu dela ugodne za vse ljudi oziroma delavke in delavce, je #buča.
Razmere vsekakor niso ugodne za številne delavke in delavce, ki delajo prek zaposlitvenih agencij, saj so jim velikokrat kršene osnovne pravice, npr. varnost delovnega razmerja ali združevanje v sindikate. Šele, ko bodo omenjene pravice imeli vsi delavci in delavke, lahko govorimo o »ugodnih delovnih mestih«.
Razmere na trgu dela so ponižujoče za delavke in delavce, ki delajo za minimalno plačo in živijo pod pragom revščine. Redno delati, hoditi vsakodnevno v službo in na koncu domov prinesti borno plačilo, je pekel posebne vrste. Vsak si zasluži prejemati dostojno plačilo za svoje delo, saj drugače razvrednotimo človekovo delo kot tako. Povejte ljudem, ki garajo za minimalno plačo, da so razmere na trgu dela ugodne.
Razmere tudi niso najboljše za upokojenke in upokojence ter zaprihodnje upokojence, ki se pripravljajo na upokojitev, a jih je že sedaj strah kako bodo preživeli s svojo nizko pokojnino. Morda pa jih bodo po štiridesetih letih trdega dela označili, da so »pretežki za gospodarstvo«. Kdorkoli delavko ali delavca po štiridesetih letih zvestega dela označi za breme za gospodarstvo, si zasluži #bučo.
Razmere vsekakor niso ugodne za brezposelne na Zavodu za zaposlovanje, ki ne morejo najti želenega dela, za katerega so se šolali. S tovrstno problematiko se sooča sicer veliko mladih, a nikakor ne smemo pozabiti tudi na starejše brezposelne delavke in delavce, ki jih je v zadnjem času čedalje več, predvsem zaradi stečajev velikih tovarn. Namesto, da prebiramo neumnosti, kako so razmere na trgu dela ugodne, bi morala država poskrbeti za odpiranje novih delovnih mest in poskrbeti, da bodo ta dostojna. S tem pa ne mislimo, da je treba na široko odpreti vrata velikim korporacijam, kot je na primer Uber, ki dokazano ne ponuja dostojnega dela. Požara pač ne moremo gasiti z bencinom.
Mediji lahko statistiko poljubno interpretirajo in polnijo naslovnice z novicami, kako je trg dela ugoden, a žal ne gre za realno stanje. Menimo, da bo v prihodnje potreben skupen pogovor, kakšno je dejansko stanje na trgu dela, prav tako pa bo nujna zahteva po boljših pogojih dela, saj je ključ do boljše prihodnosti skupno sodelovanje vseh prisotnih na trgu dela. Sedaj, ko je finančna kriza za nami in gospodarstvo raste, bi se morale temu primerno povečati plače in izboljšati delovne razmere. Prav tako bi moralo priti do nastanka novih prostih delovnih mest. Sploh pa: dokler ne bomo imeli vsi možnost dobiti dostojno delo z dostojnim plačilom, ne moremo govoriti o tem, da so razmere na trgu dela ugodne.
