Iz Predloga Zakona o javnih prevozih v cestnem prometu, ki ga je predložilo Ministrstvo za infrastrukturo, je razvidno, da je ta zakon pisan z dvema namenoma:
- z namenom zmanjšanja delavskih standardov in širjenja prostora za prekarne oblike dela
- z namenom privabiti podjetje Uber v Slovenijo.
Prakse, ki jih je Uber pokazal v drugih državah in zaradi katerih je v mnogih celo prepovedan, so predvsem:
- kršenje delovne zakonodaje (predvsem, ker voznicam in voznikom ne priznava statusa zaposlenih, ne glede na obseg dela, ki ga opravijo),
- kršenje zakonodaje, ki določa varnostne standarde v prometu/na delovnem mestu,
- ranljivost baz podatkov Uberjevih voznikov in strank.
Ne glede na to, kar Uber pravi, da bo počel v Sloveniji, je jasno, kot kaže tudi praksa v tujini, da se, če je le mogoče, izogiba plačevanju pravičnega dela davkov. In predvsem, da se izogiba kakršnikoli odgovornosti do voznikov, s tem, ko ne prizna, da deluje kot delodajalec.
To pa je točka, ki bi se ji morala posvetiti država in ki lahko skrbi vse nas, državljane in državljanke, saj je Uber eno tistih podjetij, ki profitira na podlagi nižanja standardov dela ter prekarizacije in espejizacije dela. Vse to pomeni korak stran od trajnostnega razmišljanja in predstavlja postopno razgradnjo sistemov socialne države.
Seveda Uber ni edini primer tovrstnih sprememb na trgu dela, ni ne prvi in ni zadnji, saj je fleksibilizacija delovne sile postala že del vsakdana. Zato je nujno odpreti širšo debato – ki naj vključuje tudi širšo javnost – o tem, v kateri smeri se razvijajo stvari na področju dela in kam kot družba želimo, da grejo. Bomo dopustili, da razvoj tehnologije le še utrjuje procese prekarizacije in vse skupaj le mirno gledali?
Navsezadnje se Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti baha z dokumentom o dostojnem delu, a se vse bolj kaže, da brez pravega razumevanja in vizije tega področja, saj na drugi strani ministri te iste vlade govorijo prav nasprotno in v tujini, brez vednosti državljanov in državljank, podpisujejo dogovore, ki na široko odpirajo vrata korporacijam, ki prekarizacijo le še povečujejo.
Ni problem v razvoju aplikacij. Vendar pa je slabo vse, kar Uber predstavlja kot platforma za izkoriščanje delavk in delavcev, in sicer z zanikanjem svoje vloge kot delodajalca. Namen tehnologije in napredka je, da izboljša življenje ljudi, ne da ga poslabša. Verjamemo, da je to mogoče, in sicer tako, da je napredek usmerjen v izboljšanje razmer na trgu dela in v bolj dostojno delo in življenje za vse!
Dejstvo je, da produktivnost raste in da je proizvodnja z uporabo novih tehnologij postala bolj učinkovita, kar pomeni, da lahko kot družba, kot delavke in delavci, delamo manj in ob tem uživamo dostojno življenje! Namesto tega pa lahko opazujemo predvsem slabšanje delovnih pogojev, krajšanje pogodb in splošno nižanje standardov dela.
Prekarizacija dela pomeni prekarizacijo družbe, več negotovosti in stalnega strahu. Je to ta idilična prihodnost, ki nam naj bi jo omogočil napredek na področju tehnologije?
Ne smemo se sprijazniti z bučami, ki nam jih prodajajo odgovorni, in sicer, da je prekarizacija pač nekaj samoumevnega v današnji družbi – zavrniti moramo tiste, ki nam z digitalizaciijo prinašajo prekarizacijo, saj omenjena pojma nista nujno povezana. Namesto tega je čas, da se ponovno posvetimo delavskim pravicam in zahtevamo njihovo ohranitev ter celo izboljšanje v času novih priložnosti za dostojno delo in spodobno življenje, ki jih odpira napredek tehnologije.
V Sindikatu Mladi plus nasprotujemo sprejetju predlaganega zakona, saj smo proti odpiranju vrat prekarizaciji in zniževanju delavskih standardov. Prihodu podjetja Uber nasprotujemo zaradi njegovega škodljivega vpliva na položaj delavk in delavcev, pa tudi na okolje in zaradi mahinacij na področju davčne (ne)transparentnosti.
Uber – mednarodni pregled
Spodaj so naštete države, kjer je Uber prepovedan, države, iz katerih je podjetje odšlo, po tem ko so oblasti zahtevale, da se drži enakih pravil kot druga taksi podjetjain držav, v katerih se sooča z omejitvami poslovanja.
Glavni razlogi, zaradi katerih ima Uber težave z nacionalno/lokalno zakonodajo v posameznih državah, so:
- kršenje delovne zakonodaje (predvsem, ker voznicam in voznikom ne priznava statusa zaposlenih, ne glede na obseg dela, ki ga opravijo),
- kršenje zakonodaje, ki določa varnostne standarde v prometu/na delovnem mestu,
- ranljivost baz podatkov Uberjevih voznikov in strank.
Evropa
Bolgarija
Uber je s svojim delovanjem v Bolgariji prenehal, po tem, ko je bil obtožen “nepoštenih trgovskih praks”. Predsednik bolgarskega odbora za promet je dejal, da bo moral Uber, če se želi vrniti na bolgarski trg, izpolnjevati minimalne zahteve zakonodaje in se registrirati kot taksi služba.
Danska
Na Danskem so postali obvezni taksimetri, zato se je Uber umaknil s trga.
Madžarska
Madžarska vlada je sprejela zakonodajo, ki pravi, da vozniki in voznice Uberja “kršijo uredbe, ki veljajo za taksi voznike«. Ker zaradi Uberja niso želeli spremeniti svoje zakonodaje, podjetje na Madžarskem ne deluje.
Združeno kraljestvo
V letu 2016 je Uber izgubil tožbo glede statusa voznikov – sodišče je odločilo, da imajo vozniki in voznice status »delavcev« (oziroma jim pripada minimalna plača, bolniška itd.) in ne status »samozaposlenih«. Uber se je na odločitev pritožil, vendar s pritožbo ni uspel.
Parlamentarni odbor, ki je bil zadolžen za raziskavo delovanja Uberja v Združenem kraljestvu je ugotovil, da okoli 4000 voznic in voznikov v Združenem kraljestvu za Uber redno dela več kot 60 ur na teden (precej nad obsegom polnega delovnega časa). Uber je zato naznanil, da bo uvedel določene omejitve v maksimalnem številu ur, ki jih lahko posameznik opravi v enem tednu.
Določena britanska mesta (npr. York) so delovanje podjetja Uber popolnoma prepovedala, med drugim zaradi skrbi glede varovanja podatkov voznikov in strank.
Uber se je s prepovedmi soočil tudi na Finskem, v Franciji, Španiji, Italiji in na Nizozemskem, predvsem zaradi storitve UberPOP. Z različnimi oblikami delovanja (Uber, UberPOP, UberX) se poizkuša podjetje izogniti omejitvam nacionalne/lokalne zakonodaje.
ZDA
Austin, Texas
Uber se je iz omenjene zvezne države umaknil po tem, ko so mu zapovedali, da mora podjetje s pomočjo odvzema prstnih odtisov zaradi varnosti preveriti vse sedanje in bodoče voznike, in sicer za primer nekaznovanosti.
Aljaska
Uber je v zvezni državi deloval šest mesecev, preden je sprožil spor o tem, ali so vozniki Uberja samostojni izvajalci dejavnosti, ali pa gre za registrirane taksiste, pri čemer bi jim potem morala pripadati tudi pravica do določenih nadomestil, povezanih z delom. Uber je v sporu plačal 77.925 ameriških dolarjev globe za Aljaskin oddelek za delo in razvoj delovne sile, preden je v omenjeni ameriški zvezni državi opustil tržišče.
AVSTRALIJA
Odgovorni v zvezni državi Severni Teritorij so v celoti prepovedali Uber, saj so nasprotovali temu, da bi morali podjetju prilagajati svojo zakonodajo. 
UBER BUČE
1. “ Uber ustvarja nova delovna mesta in zaposlitve.” BUČA!
V resnici ne gre za delovna mesta, saj podjetje Uber ni delodajalec in samo še spodbuja prekarizacijo
Vozniki, ki delujejo v okviru platform, kot je Uber, tam niso zaposleni, pa četudi tovrstno delo za njih predstavlja edini vir dogodka in čeprav lahko delo opravljajo 8 ali več ur na dan. Platforma ni njihov delodajalec in zato tudi ni zavezana k plačevanju prispevkov. Poceni Uber prevozi v največji meri temeljijo prav na dejstvu, da podjetje ne izplačuje delavskih prispevkov. To pa ni le težava teh konkretnih delavcev, ampak gre za vprašanje, ki zadeva nas vse. Moramo se namreč vprašati, v kakšni državi želimo živeti na dolgi rok. Izogibanje davkom morda res prinese cenejše prevoze, pomeni pa tudi pomanjkanje denarja v pokojninski in zdravstveni blagajni. Ali je nekaj evrov cenejši prevoz res vreden slabe zdravniške oskrbe ob bolezni ali negotove starosti?
2. “Možnost zaslužka za Uber voznike.” BUČA!
V resnici morajo vozniki sami najprej pokriti ogromno stroškov, preden sploh lahko začnejo izvajati storitve.
Poceni prevozi z uporabo Uberja niso le posledica izogibanja plačevanja delavskih prispevkov, ki si jih morajo tisti, ki prek Uberja opravljajo prevoze, plačevati sami, temveč se tovrstne platforme izogibajo tudi pokritju stroškov za nakup ali ureditev osnovnih orodij, brez katerih njihova storitev sploh ne bi bila mogoča. Na primer nakup ali najem avtomobila, njegovo vzdrževanje, registracijo, servis, bencin, priboljške za uporabnike storitev in podobno. Delavci na Uberjevi platformi tako nosijo stroške dela, ki bi jih sicer moral kriti delodajalec. To pa po eni strani pomeni nižje cene prevozov, po drugi pa tovrsten način dela prinese tudi večji dobiček za samo podjetje Uber.
3. Uber omogoča zaslužek tistim, ki ne delajo, saj bolje vsaj nekaj delati, kot pa sploh ne imeti dela. BUČA!
V resnici pa si moramo prizadevati za to, da imajo vsi delavci in delavke dostojno delo, torej varne in stabilne zaposlitve, saj smo z dopuščanjem prekarizacije vsi na slabšem. Namesto povečevanja prekarizacije in ustvarjanja novih negotovih oblik dela bi se morali vprašati, kako marginaliziranim skupinam omogočiti varno in trajno zaposlitev ter s tem dostojno življenje.
V javnosti se je pojavilo več argumentov za prihod podjetja Uber v Slovenijo, ki temeljijo na predpostavki, da bo omenjeno podjetje – in njemu podobna – uspelo zagotoviti vsaj neke vrste delo za tiste, ki dela načeloma nimajo. Pojavljajo se govorice, da bodo brezposelni z delom za Uber prišli vsaj do minimalnega zaslužka, upokojenci pa do izboljšanja svojega socialnega položaja. Tovrstni argumenti ponovno samo utrjujejo normalnost prekarizacije, pri tem pa nihče ne govori o dejanski realnosti ranljivih skupin. Dejstvo je namreč, da tako brezposelni kot številni upokojenci zaradi (pre)nizkih pokojnin in težko dosegljivih nadomestil za brezposelnost živijo pod pragom revščine. Gre za situacijo, ki je posledica že obstoječe prekarnosti na trgu dela v Sloveniji in dejstva, da predvsem mlajša generacija stalno prehaja iz kratkotrajnih del v brezposelnost oziroma opravlja tiste oblike dela, iz katerih ne izhajajo pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Trditi, da bo še večja prisotnost del, ki ne zagotavljajo varnosti in pravic iz dela, izboljšala situacijo in olajšala življenje že sedaj ranljivih skupin, je absurd. Posebej slabo pa je, da podporo temu izražajo tudi predstavniki vlade. Sklepamo lahko, da to počnejo predvsem zato, ker upajo, da se bo tako zmanjšal pritisk nanje, ki se pojavlja kot posledica dejstva, da ljudem ne zmorejo zagotoviti dostojnega preživetja izven zaposlitve, na primer v času brezposelnosti ali upokojitve. Namesto da razpravljamo o tem, ali je prekarno delo vseeno boljše kot nič, se raje vprašajmo, na kakšen način lahko zagotovimo dostojne zaposlitve za vse in socialno varnost, ki iz njih izhaja.
4. “Delo za Uber je svobodnejše, storitve podjetja Uber pa so za stranke ugodnejše, stranka jih lažje nadzoruje, saj jih lahko oceni.” BUČA!
Gre za dodatno regulacijo načina dela, ki naj bi bilo tako zelo “svobodno”
Treba je opozoriti na sistem ocenjevanja, katerega del so Uberjevi vozniki. Voznik mora sprejeti določen delež “klicev”, saj ga stranke stalno ocenjujejo. Vozniki so od ocen popolnoma odvisni, saj na njihovi podlagi pridobijo naslednje stranke in sklepamo lahko, da na morebitno strankino vprašanje o svojem poklicnem (ne)zadovoljstvu ne bodo odgovarjali s pritožbami o slabem plačilu in pomanjkanju socialne varnosti, temveč bodo predvsem poskusili poskrbeti za prijetno vzdušje in čim manj težav v času prevoza. To seveda ne pomeni, da ti vozniki delajo v dobrih razmerah ali da se v njih dobro počutijo, ampak predvsem, da so del sistema, ki je naravnan na način, da vozniki omejujejo sami sebe, kolikor je to mogoče. Stalen nadzor je sicer ena izmed bolj negativnih in zaskrbljujočih potencialnih posledic digitalizacije, ki pa bo najbolj problematična v primeru, da delavke in delavci ne bomo sami vzeli v roke oblikovanja lastne prihodnosti in zahtevali, da gre napredek tehnologije z roko v roki z izboljšanjem naših življenj, z zagotavljanjem dostojnega dela, emancipacije in podobno.
5. “Uber samo želi nuditi možnost izbire, pod enaki pogoji, kot ostali” BUČA!
Uber izvaja pritiske na države, ki so nato prisiljene sprejemati drugačne zakone, samo zato, da bi bili ti oblikovani po volji dotične korporacije. Uber se pogosto ne prilagodi obstoječemu pravnemu redu, saj ta navadno ne dovoljuje tovrstne vrste delovanja, temveč mora veliko držav ravno zaradi Uberja spremeniti svojo zakonodajo in s tem znižati delavske standarde. V taki situaciji smo se znašli tudi v Sloveniji, kjer odgovorni spreminjajo zakon samo zato, da bi lahko omogočili prihod Uberja.
6. “Uber je tehnološko podjetje in ne prevozno, zato standardi, povezani s prevozom zanj ne veljajo.” BUČA! Sodišče EU je razsodilo, da “Storitev povezovanja z nepoklicnimi vozniki, ki jo opravlja družba Uber, spada med storitve na področju prevoza.” Nedvoumno so ugotovili, da je storitev posredovanja z aplikacijo za pametni telefon, s katero se uporabnik poveže z nepoklicnim voznikom, neločljivo povezana s storitvijo na področju prevoza v smislu prava EU. Storitev posredovanja je v očeh sodišča treba obravnavati kot sestavni del celotne storitve prevoza, ki je ni mogoče opredeliti kot »storitev informacijske družbe«, ampak kot storitev na področju prevoza.
7. “Slovenska taksi scena je slaba, Uber pa bo poskrbel za izboljšanje” BUČA!
V resnici se s prihodom podjetja Uber storitve ne bi izboljšale. Če je taksi storitev pomanjkljiva, velja najprej odpraviti pomanjkljivosti, ne pa uvajati novih neprimernih storitev, ki ne spoštujejo standardov na področju dela in varnosti.
Slovenski taksisti že danes niso deležni niti najosnovnejših delavskih pravic, s prihodom Uberja pa bi se njihov položaj še poslabšal. Uber bi s svojimi spornimi metodami lahko še dodatno dereguliral delo taksistov, saj bi v skladu s svojo »sistemizacijo dela« lahko postal »taksist« vsakdo, ki je polnoleten, ima vozniški izpit in »ustrezno« vozilo. S tem bi se kvaliteta taksi storitev za uporabnike močno znižala. Treba je vedeti, da v tem trenutku taksi storitev ne more opravljati vsakdo. Pri Obrtno podjetniški zbornici je treba pridobiti licenco za avtotaksi prevoz in pri občini dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov. Za pridobitev omenjenih dovoljenj pa morajo taksisti izpolnjevati določene pogoje, npr. znanje tujih jezikov, opravljen t.i. turistični izpit o poznavanju mestnega okolja, prav tako voznik začetnik ne sme opravljati avtotaksi prevozov, licenca velja le za dobo pet let, nato pa jo morajo taksisti pridobiti na novo.
8. Uber bo prispeval k učinkovitejši mobilnosti in ga zato lahko razumemo kot javno dobro.” BUČA!
Uber je korporacija s prioriteto ustvarjati profit in zato z javnim dobrim nima veliko skupnega. Namen javnega prevoza je zagotavljati možnost uporabe čim širšemu krogu ljudi, zato mora biti javni prevoz tudi finančno dostopen. Uber še vedno ne bo finančno dostopen velikemu številu ljudi, poleg tega pa se lahko poljubno odloči o tem, katera področja bo »pokril« s svojimi storitvami, in sicer glede na to, kje lahko več zasluži. S tem v svojih temeljih deluje po drugačnih načelih kot sistemi javnih storitev, prikaterih je prioriteta zagotavljanje storitev čim večjemu številu prebivalk in prebivalcev.
9. Uber ima pozitiven vpliv na države, v katerih deluje, saj plačuje davke. BUČA!
Uber posluje prek davčnih oaz oziroma se izjemno dobro spozna na »davčno optimizacijo«, torej na premišljeno registracijo podjetja v državah, kjer so davki nižji. To pomeni, da vsaj določen del davkov, ki bi lahko prišli v nacionalne blagajne, tam nikoli ne pristane. Poleg tega se Uber izogiba plačevanju davkov in prispevkov s tem, ko voznicam in voznikom ne priznava statusa zaposlenih, s tem pa negativno vpliva na socialno državo.
10. Uber podpira svobodno delovanje delavk in delavcev. BUČA!
Uber je znan po tem, da aktivno omejuje sindikalno delovanje svojih voznikov, za blatenje sindikatov oziroma sindikalnega organiziranja namenja bajne vsote denarja, ustvarja podcaste in naroča reklame, ki pozivajo proti sindikalnemu povezovanju voznikov Uberja.
Svoj odnos do solidarnostnega povezovanja delavk in delavcev v širših družbenih bojih pa je pokazal tudi lanskega januarja. Takrat je Uber v času solidarnostne stavke taksistov, ki so nasprotovali Trumpovemu zakonu, s katerim je ljudem iz določenih držav prepovedal vstop v ZDA, nadaljeval s svojimi storitvami in s tem aktivno preprečeval jasno izražanje sporočil solidarnosti.
11. Uber bo prispeval k varstvu podnebja in implementaciji Pariškega podnebnega sporazuma, k zmanjšanju onesnaženja in količine avtomobilov v mestih ter k izboljšanju zdravstvenega stanja ljudi. BUČA!
Ključne točke Pariškega podnebnega sporazuma obsegajo tudi zahtevo »po ustvarjanju dostojnih možnosti za delo in kakovostnih delovnih mest skladno z razvojnimi prednostnimi nalogami« ter cilj, da se »dvig povprečne globalne temperature ohrani znatno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijskim obdobjem« (tj. predvsem pospešeno opuščanje fosilnih goriv).
Verjetno nam ni treba posebej poudarjati, da prve zahteve Uber nikakor ne zagotavlja. Ravno obratno. Zagotavlja nadaljnjo in povečano izkoriščanje delavk in delavcev.
Manj poznana pa je zgodba o tako opevanih pozitivnih podnebnih vplivih Uberja. Uber načeloma ne prispeva k izpolnjevanju ciljev Pariškega podnebnega sporazuma, saj se ljudje zaradi nuje po preživetju, želje po zaslužku ali manka drugih priložnosti pospešeno zatekajo k delu za Uber, večina Uberjevih voznikov pa ne dela v kraju svojega bivanja in velik del posameznikov kljub uporabi Uberja ne zmanjšuje rabe svojega lastnega avtomobila. Vse to samo še povečuje število avtomobilov na cestah, količino prevoženih kilometrov in prometne zamaške. Uberju pod krinko tehnološke platforme tudi pogosto še zmeraj ni treba spoštovati zelenih standardov za taksi službe. Študije nadaljnje dokazujejo, da bi bilo okoli 40 odstotkov trenutnih potovanj z Uberjem ob njegovi odsotnosti opravljenih peš, s kolesom ali z javnim prevozom, do 22 odstotkov takšnih potovanj pa sploh ne bi bilo izvedenih. In nenazadnje, zaradi nizkih Uberjevih cen, utemeljenih na izkoriščevalskem odnosu do zaposlenih, posledic pomanjkanja državnega financiranja javnega transporta in drugih vzrokov je zabeležen upad uporabnikov javnega prevoza, podnebju najbolj prijazne oblike mobilnosti, in rast taksi službe Uber.
Po do sedaj povedanem podjetje prispeva k pospešenem kurjenju fosilnih goriv, dodatnem onesnaženju zraka, povečanju števila s transportom povezanih bolezni (rak, astma, srčnožilne bolezni, ipd.) in smrtnih žrtev ter intenziviranju podnebnih sprememb.
Tako lahko z zelo veliko verjetnostjo zaključimo, da bo promet s prihodom Uberja le še povečal svoj negativni vpliv na zdravstveno stanje delavk in delavcev, podnebne spremembe pa se bodo s prihodom Uberja ob jasnem neskladju s Pariškim podnebnim sporazumom samo še poglobile in še huje prizadele delovne ljudi. 
