Nedavno smo lahko ponovno brali o »milenijcih«, in sicer v članku s pomenljivim naslovom Milenijci hočejo fleksibilnost, spreminjati svet in si sami ustvarjati službe, ki je bil objavljen nedavno.
Že na začetku članka lahko preberemo, da je bila večina mladih v času finančne krize prisiljenih v odprtje lastnega podjetja, saj niso dobili redne zaposlitve. Nato se članek nadaljuje v slogu, da si mladi sami želijo v podjetništvo, saj si želijo samostojnosti. Članek torej vsebuje protislovja, za kar si prisluži veliko #bučo. Podobno lahko preberemo, da imajo milenijci visoka pričakovanja, da so karierno usmerjeni – in da jih boste zaradi tega pogosto videli živeti pri starših po tridesetem letu. Trditev je nesmiselna in nima zveze z realnostjo, saj mladi ostajajo pri starših ravno zato, ker si kljub svojim pričakovanjem in trudu ne morejo privoščiti življenja drugje, saj so za svoje delo slabo plačani, poleg tega pa se pogosto soočajo z nestalnimi prihodki.
Trditi, da so milenijci izobraženi, neodvisni in karierno usmerjeni – na račun zasebnega življenja = #buča
Trditi, da mladi do tridesetega leta ali še več, raje ostanejo doma, ne želijo živeti na svojem in si nočejo ustvariti družine = #buča
Trditi, da so vsi mladi neustrašni, inovativni, in da radi tvegajo s podjetništvom, je veliko posploševanje oziroma #buča
Večina mladih bi želela delati po standardnih pogodbah o zaposlitvi, a žal dostikrat ne odločajo sami o tem, kako bodo sodelovali z določenim podjetjem oziroma delodajalcem. Hitro namreč spoznajo realnost današnjih razmer, ko jim kot študentom ne pripadajo nobene pravice in se tako naučijo zmanjšati svoja pričakovanja. Ko pride do pogovora o zaposlitvi, delodajalci posežejo po različnih oblikah dela, ki jim v tistem trenutku najbolj ustrezajo: podjemna pogodba, pogodba s krajšim delovnim časom, samostojno podjetništvo. ipd. Pri tem ne izbirajo mladi. Kdor koli trdi drugače, živi z glavo v pesku, in je kupil največjo bučo današnjega časa.
Članek nas prepričuje, da je #milenijec graditelj svojih sanj, prihodnosti in sprememb s pomočjo svojih veščin ter sposobnosti. Slogan se piše kar sam: če imaš sanje, trdo delaš in vztrajaš, ti bo uspelo! #ameriškesanje
S takšnim načinom razmišljanja ločimo posameznika od skupine in družbe, kar pomeni, da se človek bojuje in poskuša preživeti na trgu dela sam. Zasluga za uspeh ali krivda za neuspeh tako pade na ramena mladega človeka, delavca, posameznika … Kar pomeni, da ne delujemo več skupaj, ampak je vsak sam zase: to pa je nevarno razmišljanje, ki razdvaja in ne združuje.
