Prejšnji teden je pred vladno palačo v Ljubljani potekal protestni shod zaposlenih v javnem sektorju z najnižjimi plačami, zaposlenih iz t. i. plačne skupine J, kamor sodi različno pomožno in spremljevalno osebje, na primer blagajniki, knjigovodje, tajnice, čistilke, kuharji, hišniki, telefonisti, vozniki in drugi. Kdo so ti (nevidni) ljudje, kako težko živijo, kako trdo delajo in kako se borijo proti krivicam in družbeni nepravičnosti, pa v sijajnem, a še kako trpkem članku Kristine Božič.
“Zaposleni v razredu J so med najnižje plačanimi javni uslužbenci. Vesna Leskošek, soavtorica knjige Revščina zaposlenih, jih imenuje nevidni delavci. Zlahka se odmisli, da so tam, četudi opravljajo ključna dela za normalno delovanje državnih institucij. V knjigi, ki je izšla že pred štiri leti, avtorice razlagajo, zakaj zakonsko določena minimalna plača ni zagotovilo, da ljudje ne bi živeli v revščini. Vsakodnevni boj za preživetje pa vodi v individualizacijo, pasivizacijo, nesamostojnost ter podrejenost in nezaupanje do politike in družbe širše.
Trenutni sistem plač je izrazito krivičen. Plačni razredi, ki se jih je uvedlo pred slabim desetletjem, za vse, ki so zaposleni do vključno 16. plačnega razreda, ne predvidevajo niti minimalne plače. Tem delavcem država nato iz drugega konca proračuna vseeno doplačuje razliko, da dosežejo zakonsko zahtevano minimalno plačo. Takih delavcev naj bi bilo letos le nekaj manj kot 8900. A tudi nekateri med njimi niso vključeni med napredovanja, ki jih načrtuje vlada kot izpolnitev obljube iz konca preteklega leta. Spet drugim pa tudi napredovanje ne bo prineslo plačnega razreda, s katerim bi lahko za izhodišče dosegli minimalno plačo.”
Članek je bil objavljen v Večeru.
