“/…/ mi še vedno trdimo, da če bodo delovna razmerja relativno normalna, če bo fleksibilizacija, potem bo prekarizacije – prisilne prekarizacije zelo malo.” (Igor Antauer, generalni sekretar Združenja delodajalcev, obrti in podjetnikov Slovenije v Odmevih, 5. 4. 2017)
Buča!
Odgovorni pogosto poizkušajo fleksibilizacijo in prekarizacijo prikazati kot dva ločena, med seboj nepovezana pojma. Realnost je povsem drugačna – fleksibilizacija delovnih razmerij, napad na delavske pravice, ne pomeni nič drugega kot nadaljnjo prekarizacijo, ko delavke in delavci sploh ne bodo imeli več možnosti za trajne, varne in dostojne zaposlitve, medtem pa bo prekarnost postala nekaj popolnoma sprejemljivega.
Tudi zaposlovanje za nedoločen čas – ob sistematični liberalizaciji načina odpuščanja – izgublja elemente varnosti, kar tudi to obliko zaposlitve dela čedalje bolj prekarno. Fleksibilnost zaposlitve praviloma pomeni tudi slabši socialnoekonomski položaj zaposlenih, otežene možnosti napredovanja in podobno.
Ni skrivnost, da v Sloveniji poteka postopna fleksibilizacija rednega delovnega razmerja, kar je postalo najbolj očitno z zadnjo spremembo delovne zakonodaje leta 2013. Dr. Miroslav Stanojević na primer izpostavi, da so s spremembo delovne zakonodaje v letu 2013 delodajalci pridobili učinkovito orodje za discipliniranje delavcev, ki so še v večji meri neposredno podrejeni zahtevam tržne učinkovitosti. Posledica tega je, da smo na delovnem mestu naredili korak nazaj od avtonomije in varnosti na delovnem mestu, delavec in delavka pa sta dobila dodaten razlog za strah pred izgubo zaposlitve. Tudi novejši vladni dokumenti potrjujejo željo po nadaljnji fleksibilizaciji delovnih razmerij. Pri tem odgovorni sicer omenjajo tudi zaščito pred kršitvami in koncept dostojnega dela, a tega dejansko ne zagotavljajo. V dokumentu Za dostojno delo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) tako med predlogi najdemo potencialne nove razloge za odpuščanje in uvajanje sankcij za delavce, ki ne delajo po pogodbi o zaposlitvi, čeprav obstajajo elementi delovnega razmerja. Oba predloga bi ob sprejetju vplivala na dodatno fleksibilizacijo delovnih razmerij, delavec pa bi obenem zlahka postal žrtev izsiljevanja delodajalca.
Če želimo zmanjšati prekarnost je torej nujen korak v nasprotno smer – izboljšati moramo pravice in varnost delavcev in delavk, ter močno regulirati atipične oblike dela, ne pa, da govorimo o nadaljnji fleksibilizaciji – in ob tem normaliziramo prekarizacijo!
