Buče je na posvetu Konferenca o sodelovalnem gospodarstvu – kako do sprejemljivega modela (poleg sekretarja Petra Pogačarja) prodajal tudi minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki med drugim ne vidi problema v tem, da bi ljudje lahko delali tudi po 20 ur na dan. Buče prodaja tudi o tem, kako je pomembna samo dodana vrednost, ključne rešitve pa vidi v deregulaciji trga dela.
»Temeljno vprašanje pa je, kdo ustvarja dodano vrednost … ustvarjam dodano vrednost glede na to, koliko delam … v bistvu bi lahko regulacijo zaposlitve uredili fleksibilno. Zaradi potrebe sodelovalne ekonomije. Hkrati ni nobenega konkretnega razloga, zakaj bi pa delal točno 8 ur … zakaj bi to urejal drugače? Se pravi, to je priložnost za deregulacijo.
To je lahko velika priložnost za deregulacijo in za to, da ne bomo ustvarjal klasičnega in paralelnega sistema, ker bomo imel enostavno problem …
Količina opravljenega dela je pa poljubna, lahko delamo 15 minut na mesec, lahko delam vsak dan 8 ur, lahko pa delam vsak dan 20 ur, če to zmorem. Ampak obdavčitev in zavarovanje bosta ob tem sorazmerna.« (Boris Koprivnikar, Konferenca o sodelovalnem gospodarstvu – kako do sprejemljivega modela)
BUČA!
Ministra torej zanima zgolj obdavčitev. Nič pa ne pove o tem, kaj se v resnici zgodi z nekom, ki bi na primer res delal samo 15 minut na mesec. Ali pa s tistim, ki bo delal 20 ur na dan. 20 ur na dan lahko dela zgolj človek, dokler je zdrav, dokler ne razmišlja o počitku, dopustu, o lastni družini in skrbi zanjo, o starševskem dopustu in podobno.
Ob tem minister Koprivnikar očitno verjame, da je to popolnoma sprejemljivo. Kako se bo zagotavljalo varstvo in zdravje pri delu, minimalna plača, kako se bo preprečevalo revščno vseh tistih, ki si ne morejo privoščiti, da bi delali 20 ur na dan, ne pove. Pa čeprav bi nas ravno to kot družbo in tudi z vidika vzdrževanja solidarnostnega sistema v družbi (tudi pri pokojninah) moralo najbolj skrbeti. Raziskave namreč kažejo, da se povečuje število »zaposlenih revnih«, predvsem med samozaposlenimi. Kar je trend v Veliki Britaniji, se že več let kaže tudi pri nas.
Bučo (no, več njih) si konec koncev, poleg posameznih sekretarjev in ministrov, zasluži kar celotna vlada. Dejstvo, da državni sekretar govori o vzporednem trgu dela, ki se ga po drugi strani brani minister Koprvnikar, ki bi tovrstne predloge najraje videl kar v deregulaciji trga dela, dejstvo, da se eno ministrstvo hvali z dokumentom »Za dostojno delo«, drugo ministrvo pa se zavzema za normaliziranje prekarnih oblik dela, kaže, da se ministri in ministrice ene Vlade RS niti med sabo ne uspejo dogovoriti, kaj bi radi, kaj šele, da bi se poskusili uskladiti v tem, kaj bi bilo dobro za vse nas.
Če bi namesto praznih besed (zgoraj zapisane izjave so transkript povedanega!) od najvišjih predstavnikov slovenske politike tudi v resnici letele buče … bi, no, imeli nekoliko boljše možnosti, da tudi naša Vlada ustvari višjo dodano vrednost. Buče se namreč, za razliko od praznih besed, celo da prodati.
