Nov dan, nova zgodba. Tokrat z nami in vami izkušnjo prve zaposlitve, kršitev in kompromisov, ki jih ta prinaša, deli članica, ki želi ostati anonimna. Njeno zgodbo objavljamo, ker vemo, da se bo v njej še marsikdo prepoznal, mogoče pa tudi spregovoril. In se uprl!
“Pri zasebnem zavodu sem zaposlena dobrega pol leta. Že prej sem delala pri njem nekaj mesecev na črno, ker je bodoči delodajalec odlašal s podpisom pogodbe. To bi morali biti prvi znaki za alarm, ki sem jih, žal, ignorirala.
Ko sva se končno uskladila okoli zaposlitve, sva se tudi skregala že ob podpisu pogodbe (pri kateri sem popustila, ker sem pač potrebovala zaposlitev), saj mi jo je dal v pregled le dan prej, z bizarno plačo (minimalec, nabija mi potne stroške in hrano) in zelo, zelo šlampasto napisano. Lahko bi bila plačana manj … in vsaj plača je. Redna. Ampak višina je vedno enaka, ne glede na to, ali delam popoldne, nadure, praznike, nedelje.
Zaradi narave dela se moj delovni dan zavleče tudi do 15 ur dela dnevno (ko je sezona dela na višku – maj, junij, november, december, kmalu bomo spet pri pomladi), sicer pa moje delo obsega koordinacijo, nalaganje kombija, igranje v predstavah, animacijo za otroke, delo na delavnicah, pospravljanje skladišča – pač vse. Kar niti ni tako slabo. Če bi vsaj kaj veljalo.
Delodajalec mi plačuje oddelane ure. To pri njem pomeni, da ko zbolim, ne delam in mi ur ne šteje. Ko sem tako konkretno zbolela decembra in bila 4 dni na bolniški, mi pač ni štel ur. Bolniške pri nas ni. Oziroma je, vendar neplačana, pri čemer moraš še kako uro oddelati od doma. Ker stranke ne morejo čakati, na elektronska sporočila je treba odgovoriti, ljudi je treba skoordinirati za delo.
Danes sem dobila izplačan sorazmerni regres. In mi je ponovno “počil film”. 367 eur. Šef pride do mene, da mi bo to pretvoril v ure. Sama sem kar obstala, regresa se pač ne more pretvarjati v ure, regres mi po zakonu pripada. In mi on odgovori, da mi ne morem plačati 400 eur “kar tako”. Dokazati mu ne morem nič. Uradno mi je regres nakazal in je s tem prikazan, neuradno, pa mi je enostavno odbil delovne ure.
Še bi lahko naštevala njegove kršitve, ampak pri njem enostavno nič ne dosežem. Vsakokrat, ko se uprem in se poskušam postaviti za svoje pravice, tako obrne, da na koncu obvelja njegova. Priznam, da sem bila na začetku preveč popustljiva, nisem postavila mej, ampak veste kako je: Prva zaposlitev, zelo si vesel, želiš se izkazati, delaš več kot je treba, ker misliš, da bo delodajalec to cenil in te tudi za dobro opravljeno delo nagradil. Kar mi je na začetku, pred podpisom pogodbe tudi obljubljal! V resnici pa je tako, da vedno gleda le na stroške in kako bi jo čim bolj poceni odnesel. Hkrati pa zahteva, da se dela vrhunsko!
Težko je, ker nas itak skozi furajo s tem da ni dela, ni dela, pa z nasveti kako se izkazati na zaposlitvenem razgovoru, kako biti “izbran”, le premalo pa se opozarja na kaj biti pozoren pri podpisu pogodbe, kako postaviti meje, kako se obnašati do delodajalca, ki želi biti “tvoja družina, frend” namesto pošten delodajalec in frend le zato, da te lažje izkorišča.”
