V času, ko so pogodbe za delo vse pogosteje začasne in negotove, delo v manjši meri zagotavlja varnost in samostojnost. Ob tem se vedno več odgovornosti prenaša na posameznice in posameznike, tiho in skoraj neopazno se na več področjih spreminja zakonodaja, spremembe pa manjšajo socialno varnost – v večji meri žensk, ter povečujejo nevarnost življenja pod pragom revščine. Na številnih področjih lahko opazujemo poskuse omejevanja pravic, ki so bile izborjene skozi desetletja.
Namesto, da bi gradili na že uveljavljenem ter razmišljali o tem, kako stanje izboljšati, se predstavniki vlade pretvarjajo, da na področju enakosti spolov ni več nikakršnih problemov in torej lahko kar ukinejo ukrepe države, ki trenutno še zagotavljajo določeno stopnjo varnosti žensk.
Kje vidimo poskuse odvzetja že izborjenih in uveljavljenih pravic ter mehanizmov, ki zagotavljajo večjo enakost?
- Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
Ženske opravijo večino neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela – neformalno, neplačano delo v gospodinjstvu po oceni OECD predstavlja približno 33% BDP držav članic, v Sloveniji skoraj 40% BDP. Poleg dejstva, da gospodinjsko in skrbstveno delo pogosto pomeni dodatno obremenitev žensk – poleg (ne)redne zaposlitve – pa obstajajo tudi primeri, ko osebe (večinoma ženske) ostanejo doma kot gospodinje.
V takih primerih je v Sloveniji trenutno zagotovljena možnost zdravstvenega zavarovanja prek partnerja, ki je zaposlen. S tem je osebam zagotovljena vsaj minimalna socialna varnost kljub temu, da niso vključene v plačano delo. Pri tem se moramo zavedati, da so razlogi za to, da posameznica postane gospodinja, različni; lahko gre za izbiro, morda za različne okoliščine, ko mora skrbeti za druge člane družine, lahko pa tudi za posredno prisilo, saj jo v to situacijo potisne dejstvo, da na trgu dela ne more dobiti redne zaposlitve.
Medtem, ko je to situacijo primarno treba reševati na trgu dela samem in torej učinkovito preprečevati diskriminacijo pri zaposlovanju ter vsako obliko prekarizacije, pa ne gre spregledati dejstva, da gre za realnost marsikatere ženske, ki si ne glede na svoj status na trgu dela zasluži zdravstveno zavarovanje. V predlogu spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju poskuša vlada pravico zavarovanja prek partnerja odvzeti oziroma močno omejiti. To pomeni, da bi bila do možnosti takega zavarovanja po novi ureditvi upravičena samo tista oseba, ki je tudi prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in aktivno išče zaposlitev (kar mora dokazovati, da je iz evidence preprosto ne – izbrišejo), je starejša od 65 let ali pa ima otroka, ki še ne obiskuje osnovne šole. Pravica do zavarovanja prek partnerja bi torej postala mnogo bolj omejena oziroma pogojevana, kar je tudi sicer trend na področju socialne varnosti v Sloveniji.
Tovrstni spremembi ostro nasprotujemo, saj bi pomenila poslabšanje položaja žensk, ki iz takega ali drugačnega razloga niso del trga dela, s čimer jim bo odvzet eden od elementov varnosti. Ženske že tako opravijo ogromne količine neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela, s katerim skrbijo za prejšnjo (upokojeni starši), trenutno (partner, ki dela) in bodočo (otroci) delovno silo ter so kot take nepogrešljive tako za državo kot tudi za kapital, predvsem pa za družbo kot celoto. Za to bo posameznica “nagrajena” še z dodatnimi stroški za osnovno zdravstveno zavarovanje.
- Pokojninska reforma
Kljub temu, da ženske opravijo večino neformalnega, neplačanega, gospodinjskega dela, je tudi večina žensk delovno aktivnih. Žal so tudi na tudi na trgu dela soočene s številnimi izzivi, ki jih njihovi moški kolegi ne doživljajo, ti pa se nadaljujejo tudi v starosti in pokoju.
Leta 2012 je bila sprejeta nova pokojninska zakonodaja (ZPIZ-2), ki je izenačila upokojitvene pogoje za moške in ženske. Torej kljub temu, da so ženske soočene z diskriminacijo na trgu dela, imajo nižjo povprečno plačo (ženske v povprečju zaslužijo 1594€ bruto, kar je povprečno 101€ manj kot moški) in opravljajo neformalno, neplačano gospodinjsko delo, jim je bilo v ZPIZ-2 odvzeta možnost hitrejšega upokojevanja.
Zanimivo pa je dejstvo, da lahko s strani pristojnega ministrstva slišimo, da je omenjena reforma pokojninske zakonodaje bila uspešna in, da se je pokojninska blagajna kratkoročno stabilizirala. Delno lahko to seveda potrdimo, toda to se je zgodilo predvsem na račun žensk. Starost žensk ob upokojitvi, se je od leta 2012 v povprečju povečala za slabo leto, medtem, ko pa je starost moških ob upokojitvi ostala praktično nespremenjena. Iz tega lako sklepamo, da so ženske prevzele večino bremena pri reševanju pokojninske blagajne, toda tudi to očitno ni dovolj.
Aprila 2016 je bila pripravljena Bela knjiga o pokojninah, ki predvideva novo pokojninsko reformo in tudi v tej reformi želijo ženskam odvzeti določene pravice in jih spraviti v slabši položaj. Bela knjiga o pokojninah predlaga ukinitev elementov na podlagi katerih si lahko posamezne zavarovanke in zavarovanci znižajo upokojitveno starost. Sem sodi možnost zniževanja zakonsko določene upokojitvene starosti na račun skrbi za otroke in kot že omenjeno, ravno ženske so tiste, ki večinoma opravljajo skrbstvena dela. Polega tega pa v Beli knjigi predlagajo znižanje višjega odmernega odstotka za ženske in odpravi pozitivne diskriminacije žensk, to pa argumentirajo s tem, da so danes ženske bolj izobražene in da imajo s tem višjo plačo – ta drugi del seveda ne drži.
Spremembam v pokojninski zakonodaji, ki na kakršen koli način odpravljajo pozitivno diskriminacijo žensk, ostro nasprotujemo!
Danes ženske v povprečju prejemo starostno pokojnino v višini 630,95€, in tiste, ki so starejše od 65 let predstavljajo skupino prebivalstva, ki je najbolj izpostavljena tveganju revščine. Kar 41,3% teh žensk pa je živelo pod pragom revščine. Ravno to je razlog, da ne smemo dopustiti, da se znižujejo in odvzemajo že pridobljene pravice.
Tokrat ob mednarodnem dnevu žensk najprej pozivamo k ohranitvi že izborjenih pravic, in nato k nadgradnji le-teh v obliki politik, ki bodo zagotavljale ekonomsko, socialno in pravno varnost vseh. Neodvisnost in enakopravnost bodo mogoče šele takrat, ko bomo vsi, ne glede na spol, imeli enake možnosti pri zaposlovanju, in ko prekarne oblike dela ne bodo v vedno večji meri nadomeščale rednih zaposlitev, ko torej prekarizacija ne bo več priročno sredstvo za diskriminacijo.
