… ali kako mladi vidimo postopke privatizacije. Ja, čas je, da spregovorimo tudi o tem.
Razprava o tem, ali naj se v Sloveniji izvede privatizacija določenih podjetij ali ne, katera naj ta podjetja bodo, in kakšne bodo posledice prevzemov, traja že dolgo. Dosedanje izkušnje širom sveta kažejo na to, da imajo privatizacijski procesi praviloma predvsem različne učinke na različne družbene skupine in da je uspeh odvisen od tega, kako ga sploh definiramo. Spremembe, ki jih uvedejo novi lastniki, so pogosto uspešne predvsem v smislu nižanja stroškov dela – torej odpuščanja delavk in delavcev.
Ti procesi imajo izjemno negativne učinke na skupnosti na nekem območju, ki se med drugim kažejo v socialni krizi zaradi višje brezposelnosti. Od preostalih zaposlenih se pričakuje večja učinkovitost vsakega posameznika, torej več dela za enako ali nižje plačilo. Stroški dela se nižajo tudi na način, da delavke in delavci niso več zaposleni na podjetju samem, ampak so najeti prek zunanjih agencij ali delajo prek kratkotrajnih pogodb.
Prekarizacija je eden pomembnih učinkov nižanja stroškov in t.i. optimizacije delovnih procesov. Socialna varnost, odgovornost do zaposlenih in prebivalcev na sploh, nižja skrb za lokalno okolje – vse to so posledice, ki jih je moč opaziti v številnih primerih privatizacije po svetu. Kot sindikat spremljamo predvsem učinke privatizacije na delavke in delavce, in boju proti privatizaciji se tako pridružujemo predvsem zaradi negativnih trendov v smislu odpuščanj, nadaljnje prekarizacije delovne sile, in zato, ker verjamemo, da je potreben resen razmislek na področju upravljanja in lastništva podjetij. Razmislek, ki sega dlje kot le do razlik med “našimi” in tujimi lastniki.
Kot že omenjeno, je eden osnovnih argumentov privatizacije, da se bo z njo povečala učinkovitost podjetij, katero je državno lastništvo popolnoma omejilo. Pregled in analiza realnosti sicer te trditve ne potrjujeta. Raziskave niso pokazale znatnih sprememb v smislu učinkovitosti, ne smemo pa niti pozabiti, kaj večja učinkovitost v tem diskurzu sploh pomeni. Predvsem gre za večjo količino opravljenega dela z znižanimi stroški – torej, prevedeno v vsem nam razumljiv jezik – z manjšim številom slabše plačanih delavk in delavcev, ki nase prevzamejo večjo količino dela. Kaj to pomeni za delovne razmere, za obremenitev posameznika in za dostojno delo nasploh, si lahko predstavljamo. Nekateri izmed tako imenovanih stroškov so tudi investicije v lokalno skupnost, ki so tako pogosto omejene na minimum ali povsem opuščene.
Samo eden od primerov, ki potrjuje prej omenjene zaključke številnih organizacij, vključno z Mednarodno organizacijo dela, je privatizacija poštnih storitev v številnih evropskih državah. Preden je do nje prišlo, so bile obljubljene nižje cene storitev in višja kvaliteta le-teh. Dejanska slika stanja poštnih storitev danes tem pričakovanjem nasprotuje, najbojslabše pa so jo odnesli prav delavci in delavke.
Izjemno so se poslabšali pogoji dela, narasle so prekarne oblike dela, znižale so se plače, povečala se je količina dela za posameznike, prišlo je do upada v sindikalnem organiziranju in kolektivni moči delavk in delavcev. Na Nizozemskem je tako na primer 34 tisoč redno zaposlenih zamenjalo 22 tisoč zaposlenih po skrajšanem delovnem času. V Nemčiji, na Švedskem in v Španiji je bilo prav tako izgubljenih na tisoče delovnih mest, ki so sicer bila do neke mere nadomeščena, a večinoma z zaposlenimi v kratkotrajnih zaposlitvah ali kar s samozaposlenimi. Nižanje stroškov dela – uspešno. Ohranjanje varstva delavskih pravic – izjemno neuspešno.
Poglejmo si še en primer, nam bližji tako geografsko kot tudi vsebinsko – privatizacija hrvaškega Telekoma, od katere je sicer minilo že več kot desetletje. Od takrat je večinski lastnik Deutsche Telekom. Število zaposlenih je bilo zmanjšano za več kot polovico, investicij v infrastrukturo razen najbolj nujnih, ni. Do sedaj opisana primera sicer nista izjemi glede posledic privatizacije, ampak nihče ne more trditi, da so posledice vedno in takoj tako slabe. Dejstvo je, da obstajajo številni primeri tako podjetij v zasebni lasti, ki vlagajo v svoje zaposlene, ker jim njihovo trenutno stanje to omogoča, kot tudi podjetja v državni lasti, ki ne spoštujejo človekovih pravic. Da so tudi drugoomenjeni pogosto na črni listi zaposlovalcev, pa je tako že vsem kristalno jasno – za najbolj očiten primer se sprehodimo samo do RTV Slovenija.
Privatizacija torej bolj pogosto kot ne ima negativne posledice na spoštovanje delavskih in socialnih pravic, na okolje, na zaposlenost in s tem življenjski standard prebivalcev. S prodajo se država odpove možnosti nadzora, in potencialnega negativnega vpliva ne skuša niti vsaj omejiti zdaj, ko bi to lahko bilo storjeno prek skrbne postavitve pogojev glede tega, kdo lahko lastništvo prevzame. Preigravanja pri prodaji Telekoma, ki so prišla na dan v zadnjem tednu, to le potrjujejo.
Situacija je večini nas oddaljena, informacije dobivamo iz medijev in še to nepopolne, pogosto so te potem še zanikane s strani predstavnikov pristojnih ministrstev. Da prihaja do preračunavanja dobičkov in izigravanja dobrobiti prebivalk in prebivalcev, delavk in delavcev, je jasno. Med stalnim iskanjem pozitivnih in negativnih primerov privatizacije, tako hitro zapademo v razpravljanje samo o možnostih minimalnih sprememb, kot je delna regulacija in postavitev kakšnega dodatnega pogoja, ki se ga po prevzemu tako ali tako pozabi. A problem je drugje.
Problem je v tem, da delavke in delavci nimajo besede v vseh teh procesih. Problem je v tem, da je lastništvo v rokah maloštevilnih posameznikov, ki lahko z njimi upravljajo po svoji volji, oziroma po volji kapitala. Po volji profita, ki vodi celotno gospodarsko dejavnost. Namesto, da sprejmemo zgodbo, ki nam jo predstavljajo kot edino pravo in resnično, sliko obrnimo na glavo. Delavke in delavce iz stroška spremenimo v tiste, ki soodločajo o prihodnosti in so tudi samo lastniki podjetja, strojev, prostorov, opreme.
Čas je, da začnemo (ponovno) razmišljati o drugačnih vrstah lastništva. Naj se odpre resna razprava o lastništvu samem, o načinih upravljanja, o vključevanju delavcev, na končni točki o delavskem lastništvu. Ne pozabimo, državna last – je naša last.
Če bi bilo upravljanje podjetij v državni lasti v rokah zaposlenih, bi bile odločitve bolj premišljene. Pretehtane ne bi bile samo finančne posledice ampak tudi širši učinki na družbo, na varnost, na okolje, na dostojno delo. V primerih delavskega lastništva (ki so marsikje po svetu in tudi Evropi že dolgo obstoječi ter izjemno uspešni) je interes za spoštovanje osnovnih delavskih pravic visok, prav tako izboljšava delovnih pogojev ter vlaganje tako v sam proces dela kot tudi širše v družbo.
Zaščita okolja in lokalne skupnosti na sploh je pomembna tistim, ki tam prebivajo – delavkam in delavcem – in odločitve so sprejete demokratično in transparentno. Že razlika med lokalnim in tujim lastnikom je tu očitna. A razumevanje potreb prebivalstva in skupnosti je predvsem med ljudmi samimi. Kdo ima večji interes v to, da se ohranijo delovna mesta in kdo razume, kako je preživeti z določeno plačo, je jasno. Prav tako je jasno, da bo za ohranitev delovanja in celo njegovo izboljšanje, ki pa ne bo šlo v nasprotju z okoljskimi, delavskimi in drugimi standardi, poskrbel tisti, ki to bližnjo realnost razume in ne tisti, ki se je v bližino pripeljal le enkrat – zaradi podpisa pogodbe o prevzemu. Pozivamo tako k premikom stran od finančnih preračunavanj in privatizacijskih igric. Pozivamo k skupnemu premisleku in obratu k ekonomski demokraciji.
Zaradi širine potencialnih negativnih vplivov privatizacije je ključnega pomena, da se boju pridružimo sindikati, različna družbena gibanja, politične skupine in drugi. Prvi korak naj bo zaustavitev prodaje, ki poteka po pravilih vseh drugih kot delavk in delavcev, ki poteka v interesu kapitala in ne dela. Posledice današnjih odločitev bomo nosili vsi, še posebej pa mlajša generacija, ki bo živela v svetu, ki se ustvarja danes. A ne pozabimo, da smo soustvarjalci tudi mi sami – združeni imamo moč in vsak dan znova priložnost, da jo uporabimo za oblikovanje sveta, ki ne bo proizvajal le peščice zmagovalcev in morja poražencev.
Zala Turšič.
