»Kdo jamči za mlade?« (Analiza ukrepov paketa Jamstvo za mlade in ankete o neplačanih pripravništvih ter praksah)
Ko se je leta 2013 cela Evropa združila v kampanji Jamstvo za mlade, smo vsi imeli preprost cilj; Znižati število brezposelnih mladih. V Sloveniji smo takrat imeli 27.645 registriranih brezposelnih mladih (podatek velja za marec 2013). Danes imamo – 30.832 registriranih mladih. Imamo tudi Izvedbeni načrt Jamstvo za mlade, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela konec januarja 2014 in ki prinaša 36 ukrepov za lažji prehod iz izobraževanja v zaposlitev, ki časovno obsegajo obdobje izobraževanja ter prve mesece po vpisu v evidenco brezposelnih (vir: MDDSZEM) Kakorkoli obračamo podatke o (ne)uspešnostih posameznih ukrepov, je dejstvo eno samo – mladih brezposelnih imamo več, kot smo jih imeli pred Jamstvom za mlade.
Na Sindikatu Mladi plus smo se zato odločili organizirati Dneve mladih, s katerimi želimo pretresti vse ukrepe iz paketa Jamstvo za mlade, primerjati naše ugotovitve z ugotovitvami kolegov iz Hrvaške ter pripraviti tisto, kar od države zahtevamo že od začetka pogovorov o ukrepih za zaposlovanje mladih; Pripraviti nabor dobrih ukrepov aktivne politike zaposlovanja mladih za daljše časovno obdobje. Obstoječi načrt je Slovenija pripravila namreč le za obdobje 2014-2015, za prihodnja leta načrta še nimamo. Ukrepe želimo sooblikovati v sodelovanju z mladimi, saj je nujno, da so aktivno vključeni v procese, ki kreirajo njihovo prihodnost.
Med vsemi ukrepi želimo bolje osvetliti pomembnost reševanja problematike pripravništev, saj smo mnenja, da je to eno bolj perečih področij izkorišanja mladihj zaposlovanja mladih, ki ga trenutno aktualni predlogi rešitev (Zakon o ukrepih na področju pripravništva, Spremembe in dopolnitve Zakona o pravniškem državnem izpitu) ne nagovarjajo primerno.
Tea Jarc, aktivistka Sindikata Mladi plus:
Shema Jamstvo za mlade pravi, da bo »vsaki mladi osebi v starosti od 15 do 29 let ponujena zaposlitev (tudi s pripravništvom), usposabljanje na delovnem mestu, vključitev v formalno izobraževanje ali krajšo obliko institucionalnega ali praktičnega usposabljanja v štirih mesecih po prijavi v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje« (vir: MDDSZEM), po dobrem letu izvajanja te sheme, se mladi sprašujemo, ali je država držala obljubo in je resnično pomagala vsaki mladi osebi, ki je upravičena do ukrepov Jamstva za mlade ter ali to v resnici za mlade predstavlja kakršnokoli jamstvo. Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je bila okoli 80% mladim brezposelnim zagotovljena aktivnost v iskanju zaposlitve, za kar pa šteje tudi »napotitev na delo« – kar v praksi pomeni zgolj morebitni razgovor. Glede na številke, ki kažejo, da je danes več brezposelnih mladih, kot v času pred izvajanjem sheme, se upravičeno sprašujemo, ali se shema izvaja v celoti, primerno ter ali nudi realno reševanje položaja mladih v Sloveniji.
Drugi namen Jamstva za mlade je bil tudi zagotavljanje socialne vključenosti mladih v primeru brezposelnosti ter dolgoročno zmanjšati brezposelnost mladih; tako z reformnimi ukrepi, kot s pripravljanjem mladih na vstop na trg dela že v času izobraževanja, pa tudi z ukrepi aktivne politike zaposlovanja. Zaradi sprejete sheme Jamstvo za mlade se je tako ponovno preložilo oblikovanje Strategije zaposlovanja mladih (ki jo je ministrstvo pristojno za delo obljubilo že leta 2012).
Sama analiza izvajanja ukrepov sheme Jamstvo za mlade 2014 – 2015 kaže, da se je kar nekaj ukrepov že izvedlo (nekateri so se tudi že končali), vendar je pri njih vprašljiva realizacija (pri nekaterih manjkajo podatki, pri nekaterih se ne dosega zastavljenih ciljev in kazalnikov). Prav tako gre tu v največji meri za ukrepe, ki so obstajali že pred vzpostavitvijo sheme in so tako rekoč stalni ukrepi; štipendiranje, Nacionalne poklicne kvalifikacije, Projektno učenje za mlajše odrasle …
Nekateri ukrepi se izvajajo delno (Karierna orientacija mladih, Napovedovanje bodočih potreb na trgu dela, ter spodbude za zaposlovanje ranljivih skupin in podpora socialnemu podjetništvu).
V letu 2014 se veliko ukrepov iz sheme sploh še ni začelo izvajati, nekateri ukrepi se bodo preložili na izvajanje v letu 2015 zaradi nove finančne perspektive, pri čemer pa ni jasno, kdaj torej lahko pričakujemo sredstva in izvajanje ukrepov (vsi ukrepi s področja zaposljivosti in zaposlovanja v kulturi, projekt za podporo podjetništvu …).
Za nekatere ukrepe ni popolnoma jasno, ali se sploh bodo izvedli (Zakon o študentskem delu in ukrep vzpostavitve sistema beleženja in priznavanja neformalno pridobljenih znanj, katerega nosilec je bilo MIZŠ, a ukrepa ne želijo pripraviti in izvesti ter bi ga radi umestili pod MDDSZEM).
Predvsem pa po dobrem letu izvajanja sheme ter po večletnih prizadevanjih mladih, da oblikujemo dolgoročno načrt zmanjševanja brezposelnosti mladih, nimamo prav nobene informacije o tem, kaj bo po letu 2015.
Ob tem je glavno vprašanje, ki si ga zastavljamo mladi; kam je šlo 153 milijonov, s katerimi se je hvalila vlada, da jih bo namenila izvajanju sheme ter kako je mogoče, da imamo danes več brezposelnih mladih, kot smo jih imeli pred pripravljanjem Jamstva za mlade? Koliko mladih konkretno je imelo kaj od te sheme oz. so bili vključeni v ukrepe ter kakšno je to sploh jamstvo; ali s to shemo rešujemo problematiko brezposelnosti mladih?
Sanja Leban Trojar, sekretarka Sindikata Mladi plus:
Pripravništvo je obdobje, v katerem se mlada oseba, običajno diplomant, pripravi in usposobi za določeno delovno mesto. Koliko časa traja pripravništvo, kdo ga mora opravljati in kdo ga lahko opravlja, kdo pripravnika usposablja, kakšno je plačilo … vse to so vprašanja, na katera v Sloveniji precej neučinkovito odgovarja kar nekaj zakonskih in podzakonskih aktov ter kolektivnih pogodb.
Rezultat te birokratske zmede in najboljšega izgovora za izkoriščanje šibkih v zadnjih letih – torej krize – so generacije mladih, ki opravljajo brezplačno pripravništvo ali prakso. Zakona, o katerih se na področju pripravništva prav v tem času največ pogovarjamo (Zakon o ukrepih na področju pripravništva, Spremembe in dopolnitve Zakona o pravniškem državnem izpitu) po našem mnenju ne prinašata rešitve, ampak problematiko samo še bolj drobita in mlade postavljata v še slabši položaj.
V Sloveniji potrebujemo stalen ukrep (lahko mu rečemo Jamstvo za mlade ali pa ne, to niti ni tako pomembno), ki bo uredil sistem kakovostnih in plačanih pripravništev – na podlagi konkretnih podatkov o tem, kaj pripravništvo sploh je, kdo ga mora opravljati in zakaj (strokovni izpit) ter koliko časa. Nujno je, da se zagotovijo tudi sredstva za opravljanje pripravništev v javnem, ne le zasebnem sektorju! Pripravništva namreč so pomemben element vstopa v zaposlitev za mlade – tako v javnem kot zasebnem sektorj – nujno pa je, da se pripravništva tudi plačajo.
Naši podatki, zbrani v anketi, namreč kažejo, da več kot polovica vseh, ki so opravljali pripravništvo za svoje delo ni prejelo nikakršnega plačila in čeprav Zakon o delovnih razmerjih pravi drugače – četrtina vprašanih ni dobila povrnjenih stroškov prehrane in/ali prevoza. Kar 75% mladih je pripravništvo opravljalo v javnih institucijah, za 76% vseh, ki so pripravništvo opravljali, naj bi bilo to obvezno, le ena oseba od vseh 438 vprašanih je za svoje delo mesečno prejela – 1000 evrov. Smo pa na drugi strani zabeležili tudi – da so mladi plačali, da so pripravništvo sploh lahko opravljali, kar samo dokazuje – da je področje neurejeno, nenadzorovano, a žal za mlade prepogosto obvezno, da sploh pridejo do možnosti, da kandidirajo za prosto delovno mesto. Ali ga zares dobijo, je že druga zgodba.
Več informacij na:
Sanja Leban Trojar
Sekretarka Sindikata Mladi plus
E: sanja@mladiplus.si
